Tjaša Vrhovnik, powerlifting tekmovalka

Ko boste skozi modra vrata vstopili v VigorGround »gym«, boste nekje na desni strani, tam pri platformah z barvnimi koluti in olimpijskimi »štangami« opazili Tjašo Vrhovnik, Vigor powerlifterko. In če se boste vprašali, kaj pravzaprav tam počne, vam bomo vsi člani VigorGround-a v en glas zavpili »Dviga!«. No, poleg tega, da dviga, lovi tudi lovoriko absolutne svetovne prvakinje v powerliftingu (GPC), ki jo bo septembra poskušala osvojiti na Slovaškem. Pod vodstvom Gregorja Vidmarja je letos že postala tako državna kot evropska prvakinja v powerliftingu – kategorija do 82,5 kilogramov ter evropska viceprvakinja v absolutni kategoriji. Več o Tjaši preberite v spodnjem intervjuju.

Vigor ID card:

ime: Tjaša Vrhovnik
skupina: VigorPower tekmovalna skupina
trener: Gregor Vidmar

Uradni rekordi:

Počep: 125 kg
Mrtvi dvig: 142,5 kg
Bench press: 70 kg

Za uvod, da malce »ogrejeva« bralce, me zelo zanima, kakšen je občutek, ko v rokah držiš 142,5 kilogramov, si po spolu ženska in veš da si močnejša od velike večine fantov? Kaj se ti takrat pravzaprav poraja v mislih?

Ko imam v rokah 142,5 kg, razmišljam samo o tem, kako jih bom dvignila. Še manj razmišljam, ko sem jaz POD tako težo (na primer pri počepu): hrup v glavi v tistem trenutku utihne, ničesar ni razen občutenja teže in »fokusa« na dvig.

Tudi sicer redko razmišljam o tem, kako sem močnejša od velike večine fantov. Niti nisem – vsaj ne absolutno. Saj tudi pianisti o »nepianistih« ne razmišljajo kaj drugače – to so pač ljudje, ki ne vadijo dvigovanja uteži in pač posledično ne znajo aktivirati svojega potenciala. Prepričana sem, da nisem izjemno močna, sem bolj izjema pri izbiri športa. Če bi več punc treniralo dvigovanje uteži, bi bil ta intervju verjetno s kako drugo žensko. Je pa dejstvo, da sem močnejša od vseh deklet, ki NE trenirajo, in od vseh tistih, ki NE pridejo svoje moči dokazat na tekmo.

Po VigorGround-u krožijo govorice, da nisi ravno velik oboževalec aerobne (t. i. kardio) vadbe. Zakaj ti je vadba z bremeni toliko bolj všeč oz. kaj je tista njena lepa skrivnost, da v powerliftingu tako uživaš?

To niso govorice – to je dejstvo ☺. Ne vem, zakaj je tako – verjetno je kakšen fiziološki razlog, da nekaterim bolj ležijo vzdržljivostni športi, drugim hitri, tretji smo močni, nekateri hitri in močni itd. Pred leti sem natrenirala in odtekla polmaraton. Ni bilo nemogoče, v teku sem občasno celo uživala. Žal pa mi je od takrat najbolj ostala v spominu ta podoba: rano jutro v Ljubljani, megla, vsi še spijo (tekla sem zjutraj, preden je na ceste prišel promet – izpušni plini so me še dodatno mučili pri teku), jaz pa na najdaljšem treningu v tednu nabirajoč kilometre tekam po hipodromu, iz oči mi polzijo solze, v glavi pa mi doni sitno čebljanje in prežvekovanje milijonkrat obdelanih tem. To zadnje mi je bilo najhujše: pripravljena sem bila že toliko, da mi tek sam ni povzročal neke bolečine, ampak dolgčas, to pa me je ubijalo. Po tistem nikoli več nisem delala daljših tekov.

Urjenje v moči ni tako ponavljajoče in monotono, predvsem pa redko eno in isto stvar ponavljaš uro, uro in pol ali več.

Za trenutek se vrniva v preteklost, v čas ko šport še ni bil del tvojega življenja. Zakaj si se pri 28 letih odločila, da imaš dovolj »anti-športa ter moderne lenobe« in da je zdaj čas za spremembe? Lahko na kratko opišeš, kako je potekala tvoja sprememba v zdrav, svež in predvsem močan življenjski slog?

Verjetno je treba povedati, da sem bila do 28. leta vzorna nešportnica. Še dandanes podoživljam grozo iz otroških dni, ko so pri telesni vzgoji omenili kros ali Cooperjev test. To so bile strašne izkušnje – nisem jih marala in pika. Kot otrok sem recimo rada plavala (in bila posledično tudi kar spodoben delfinček), še najbolj so me zanimali plesi, recimo balet. Ker sem iz majhnega kraja, baleta nismo imeli, je pa na šoli deloval ritmični krožek. Tja sem se vpisala, a sem bila zavrnjena, češ, da za tako debelo deklico nimajo uniformice za nastope. Seveda mi nikoli več ni padlo na pamet, da bi se poskusila vnovič ponižati z izkazovanjem želje po telesni izraznosti. Plavanja nisem imela možnosti trenirati, ples ni bil za debelušne deklice, do vsega ostalega pa sem imela izjemno averzijo.

20 in več let kasneje me je sama beseda šport navdajala s tesnobo in strahom. Seveda sem se zdaj že leta in leta bojevala s tistim, kar je nekoč bila “debela deklica”. Nekega dne – živo se spomnim – sem stala pred ogledalom, ki sem si ga kupila v trajno opozorilo, da se razraščam prek vseh meja, in roke odročila. Nadlahti so mi visele kot zavese. To je bil zame trenutek streznitve. Vse na sebi sem bila pripravljena sprejeti: moška meča, veliko rit in trebuh, majhne prsi – ampak zavesice na nadlahteh? Tega pa nikakor! Tistega leta sem si za rojstni dan  kupila sobno kolo in nekaj uteži ter začela. Začetki so pač bili tavanje v temi, veliko sem se morala naučiti.  Spremembe niso prišle čez noč, so pa zavesice sčasoma vendarle doživele počasen, a žalosten konec.

Če bi lahko na hitro spisala svojo zgodbo o gibanju: začela si s fitnesom, nadaljevala s kettlebell-i, zdaj si v powerliftingu … Kako je torej v zadnjih 10 letih potekal tvoj športni razvoj, da si prišla do stopničke, ko imaš v žepu tako naslov evropske kot državne prvakinje v powerliftingu?

V fitnes se dolgo nisem želela vpisati – sobno kolo je bilo zame idealno: nihče me ni videl telovaditi in lahko sem gledala televizijo ter tako ubila duha, ki se je pritoževal, češ, zakaj moram to počet, to je težko, naporno itd. Glavni razlog, da nisem hotela v fitnes, je bilo “dejstvo”, da nimam trenirke in ustreznih športnih copat. Pa me je takrat že bivši fant vendarle prepričal, še zdaj vem, kje sem kupila superge in še vedno jih hranim – fitnes je bil ljubezen na prvi dotik. Takoj sem začutila, da moje telo potrebuje upirajoče se železo, da mišice kar cvrčijo od navdušenja. Takrat so me skušali prepričati, naj pridem na aerobiko ali kaj takega, “bolj za punce”… Ampak bilo je prepozno: končno sem našla nekaj, kar ustreza mojemu telesu in mojemu značaju. Leta in leta sem vztrajala, se izpopolnjevala, vmes opravila tečaj za vaditeljico fitnesa, postajala sem tudi močnejša. Čeprav velja, da moraš ego pustiti pred vrati utežarne, sem ga vendarle v določeni meri nosila s sabo – in ego je hotel, da dvignem več, da grem izven območja, ki ga že obvladam. V teh letih sem spoznala veliko novih ljudi in tudi skozi njih je prihajalo določeno znanje, vpogled v načine treninga. Ampak potem sem doživela t.i. “plato”. Ne toliko v smislu športnega napredka – problem je bil, da mi je postalo dolgčas, da sem zaradi nekih drugih dogodkov izgubljala motivacijo. Čedalje težje mi je bilo skočiti v trenirko.

Tako se je na mojem iščočem radarju pojavil današnji VigorGround in skupinske vadbe s kettlebelli. Pri tem mi je bilo od vsega najbolj všeč to, da se mi ni bilo treba izmišljati treninga: prišla sem, se preoblekla in sledila navodilom trenerja. Nič lažjega sploh. No, “lažjega” – vedno težje je bilo treba vzeti v roke – to je meni pač samoumevno. Ne vztrajaš na tistem, kar zmoreš, pač pa greš naprej. Ko gre z roza »kettlom« brez težav, začneš v roke jemati težjega – dokler predpisanega treninga tudi s težjim ne opraviš z lahkoto. Pa spet naprej. Ne vem, morda si samo domišljam, ampak mislim, da sem s to svojo navado vsaj nekajkrat opogumila tudi druge sovadeče. Spomnim se vsaj dveh priložnosti, ko so fantje zamenjali »kettle« s težjim, ko so videli, da neka punca tam dela z isto težko kot oni. Tudi puncam večkrat rada rečem, naj ne zabušavajo z roza »kettli«.

Ampak meni je vseeno pogled velikokrat uhajal na drugo stran telovadnice – tam, kjer so doma palice in klasične uteži. Malo sem pogrešala tipične utežarske: deadlift, počep – občutek teže na hrbtu … Ker običajno vse pride ob svojem času, se je v Vigorju začel t.i. “Strength Camp” – powerlifterski krožek. Dobra dva tedna po moji vnovični poroki “s štango” sem od organizatorja balkanskega prvenstva v powerliftingu dobila vabilo, češ, pridi na tekmo, bi bilo fajn, da bi bilo čimveč punc, pa kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Niti pet minut nisem razmišljala, ker sem razumela, da je čas, da po vseh letih, ko sem na powerlifterske tekme hodila kot gledalka (čeprav bi lahko tudi tekmovala), pokažem, kaj zmorem.

Kako bi danes ponazorila razliko v občutkih do vadbe in do sebe; nekoč si bila usmerjena v fitnes, kjer je cilj predvsem atletski videz telesa z nizkim odstotkom telesne maščobe, danes pa v powerlifting, kjer iščeš meje tvojih fizičnih sposobnosti? Videz proti »performance«?

Osebno tega dvojega ne doživljam tako različno. Jasno, v fitnes sem se vpisala z določenim ciljem: sprememba videza, ampak ne vem, če sem zares kdaj vadila po bodybuildersko – s tem mislim na trening, ki je izrazito usmerjen v videz telesa, v obliko in velikost posameznih mišic. Lagala bi, če bi rekla, da pri meni to nikoli ni bila ideja: želja po spremembi telesne sestave me je v fitnes nenazadnje pripeljala! Pred leti sva z Gregorjem Vidmarjem, ki je tudi sedaj moj trener, napol za šalo napol zares stavila, ali lahko pridem v formo za fitnes model. Oba sva seveda stavila na to, da lahko pridem. To je bila verjetno moja edina res tipična “fitnes” izkušnja. Večinoma pa sem se sicer osredotočala na bolj funkcionalen pristop k vadbi. Ali če povem drugače: biceps curl ni moja vaja. Raje imam kompleksne vaje, pomembnejša mi je funkcija kot videz, čeprav ne želim podcenjevati pomena oblike telesa. Osebno se ne najdem v nobenem ekstremu: ne želim se potiti samo z mislijo na to, kako bom po plaži razkazovala napet trapez in očiščene trebušnjake, hkrati pa mi ni privlačna ideja, da bi za trening razen železa okrog prenašala še pretirane količine telesne maščobe. Vsak pa ima seveda možnost izbire, kaj bo počel s sabo – dobro je, da je tako.

Powerlifting in dekleta: predsodki, nepriljubljenost športa, strah … Si že naletela na kakšen »prestrašen« odziv okolice, ko so izvedeli, da si najmočnejša v Evropi?

Oh, komentarji so padali že prej, ko se nisem prav načrtno ukvarjala s powerliftingom. Večinoma čez dimenzije in obliko rok in hrbta. Nekoč mi je sodelavec predlagal, naj na nek dogodek pridem v dolgih rokavih, ker da sem sicer videti zastrašujoče. Še dandanes dobim dobronameren nasvet, naj opustim to, da ne rabim več mišic, da sem že močna. Predvsem nesamozavestni moški so vir zabavnih komentarjev, največkrat me vprašajo, če pa njih lahko dvignem. Odgovorim jim z vprašanjem: “A imaš 140 kilogramov? No, potem te lahko dvignem.” To seveda ni nujno res, ampak kaj naj pa rečem? Ja, najpogostejši komentar je, ali potem koga tudi prebutam. Tudi na to imam pripravljen odgovor: “Ne, šibkejših od sebe ne tepem, torej ne tepem nikogar, lahko pa te – če boš zelo težil – dvignem in nesem stran od tukaj.” Rada se šalim in s tem naslovom evropske prvakinje je nemalo smeha. Ravno včeraj sem kolegici, ki se ji je zaletelo, ponudila, da jo udarim po hrbtu… pa sem končala z razmislekom: “Ali pa te raje ne bom, da ne boš končala za mizo v sosednji pisarni”. Najbolj ljubek pa mi je bil komentar nekega poslovnega partnerja, ki me je, ko sem mu povedala za naslov, vprašal, če sem slavna, če sem bila na televiziji in če že imam sponzorja.

Ženske se še vedno zelo bojijo vadbe moči, športne prehrane (več beljakovin, večja količina hrane) in uporabe prehranskih dopolnil. Preprosto verjamejo, da sta stradanje in dolgotrajna aerobna vadba najboljša rešitev. Zakaj meniš, da se predvsem v ženski populaciji pojavlja toliko zmot in nezaupanja do vadbe z utežmi ter športa kot načina življenja?

To je vprašanje za poseben pogovor. Prepričana sem, da je žensko telo še vedno pravo bojno polje družbene manipulacije. Današnji ideal ženskega telesa je … idealen za vse, ki v njem vidijo vzvod moči nad ženskami in njihovimi denarnicami. Ker je ta ideal za večino normalnih žensk nedosegljiv, je stalen vir frustracij in nezadovoljstva ter tako neskončen poligon potrebnih popravkov. Vsi ti popravki stanejo – od kreme proti celulitu (par evrov) do novih prsi (par tisoč evrov). In vse vmes: nohti, lasni podaljški, terapije pomlajevanja. Negotovi in nesamozavestni ljudje so labilnejši, lažje jih je manipulirati in lažje izkoriščati.

A žensk na splošno ne krivim – upor proti tovrstni tiraniji pomeni, da moraš “iz-stopiti”. Ko “iz-stopiš”, izstopaš. To je težko. Lažje in bolj sprejemljivo je izstopati z umetno nabreklimi ustnicami kot z naravno napetim bicepsom. Večina očitno misli, da je bolje izstopati  z izsušenim telesom, kakršna nosijo slavne glave, kot imeti močne roke, ki lahko brez težav nosijo “nabrano” / kupljeno hrano. Tiraniji današnje lepote so na odrasli ženski očitno bolj všeč predpubertetno ozki boki in štrleča medenica kot močna in okrogla zadnjica, na kateri z lahkoto prenašaš sedečega otroka.

Od kod ta norost, ne vem.

Meniš, da smo ženske na tem področju v zadnjih letih vseeno napredovale oz. vzpostavile boljši odnos do sebe; dognale, da diete ne delujejo, spoznale da je vadba z utežmi odlična in da je zdrav videz telesa bolj »kul« kot modna »suhljatost«?

Upam, da se stvari obračajo na bolje. Veliko k temu pripomore priljubljenost raznih vrst funkcionalnih vadb – tudi za rekreativce in rekreativke. Iskreno si želim, da bi se lepotni kanon za žensko telo usmeril bolj v smer športnic, kot so na primer dekleta, ki tekmujejo v Crossfitu – kot naša Nuša, recimo. Za mnoge zaposlene mame je tudi taka postava težko dosegljiva, to je res, je pa realna in zapisana v vsaki, ki si jo res želi. Normalne ženske nimamo nobene variante, da bomo videti kot manekenke – niti tako dolge, niti tako suhe. Tako žensko telo je za večino nekakšna fantazma, ki terja nenehen boj za nekaj, kar je nedosegljivo. Večina od nas pa lahko postane močnejša, lahko izuri svoje telo in ga olepša z večjo mišično napetostjo, lepšo držo in gotovejšim korakom – to je mogoče, je dosegljivo in ni povezano s tolikšnim mazohizmom, kot je stradanje ter kontrola telesa z odvzemanjem stvari / hranil, ki jih za življenje nujno potrebujemo. Športno telo zahteva vložek vase, zahteva, da si podarimo čas, energijo, da zberemo moč, da se postavimo na prvo mesto, da telesu dajemo, kar rabi; za shirano telo pa se in si je treba odrekati, se zanikovati, se pomanjševati, tanjšati, izginjati, si krasti pravice po bogatem in lepem doživetju.

Kakšen pomen daješ zdravi prehrani in kako vpliva na tvoj športni nastop? Uporabljaš prehranska dopolnila?

Predvsem sem skeptična do pojma “zdrava prehrana”. Kaj je zdrava prehrana? Je to samo solatka, ki je zrastla daleč od asfaltnih cest in z biodinamičnim kmetovanjem? Ali je “zdrava prehrana” nekakšna rastlinica, kar pod pretvezo “skrivnega znanja starodavnih ljudstev” čez pol planeta prevažajo t.i. eko-organic prodajalci?

Zato vedno raje govorim o “ustrezni” prehrani. Uravnoteženi, če želiš. S tem mislim na način prehrane, ki ustreza življenjskemu slogu posameznika. Velika večina ljudi – sploh tistih, ki se ubadajo s slabo telesno sestavo – je popolnoma neustrezno hrano. In pri tem je čisto vseeno, ali jedo organsko ali okuženo s pesticidi, ali so vegetarijanci ali mesojedci. Vse to je lahko ustrezna ali neustrezna hrana.

Iz tega je jasno, da »da, prehrani pripisujem velik pomen«. Prilagojena je mojim potrebam oziroma življenjskemu slogu: dopoldne sedeče miselno delo, popoldne oziroma zvečer trening. Ko nisem v “kalupu” vsakdanjika, se ponavadi vprašam, kaj bom počela v naslednjih treh urah in se temu ustrezno prehranjujem. Skoraj vedno vnaprej vem, kaj okvirno bom jedla.

Seveda, prehranska dopolnila so izjemno orodje, ki ga imamo dandanes na razpolago. Meni je najljubša sirotka v prahu, ki jo običajno zjutraj zamešam v pest gozdnih sadežev, kosmičev in otrobov. Ko ni druge variante za hiter in ustrezen prigrizek, pa posegam tudi po beljakovinskih čokoladicah. Za boljšo regeneracijo jemljem BCAA, prav tako pa z dodatki poskrbim za dovolj vitaminov.

Zagovarjaš kakšen poseben »slog« prehrane? Kaj vse se znajde na tvojem krožniku v tem obdobju, ko ti je med drugim cilj tudi nižja težnostna kategorija na tekmah?

Kot sem že prej namignila, ne zagovarjam nobenega sloga prehrane. Ustrezna prehrana je taka, kije prilagojena življenjskemu slogu in seveda željam, potrebam in okusu vsakega človeka.

S hrano imam problematičen odnos, ki se iz leta v leto bolj izčiščuje – to je dolg proces. Če si nek odnos gradil na napačnih predpostavkah 10, 20 let ali več, ne moreš pričakovati, da se bodo globoke spremembe zgodile zlahka in hitro. Jaz pač rada jem in rada jem več, kot moje telo endomorfa zmore porabiti. Za uravnoteževanje teh nagibov sem v vseh teh letih izdelala nekaj strategij, ki delujejo – gre za off obroke oziroma dneve, ko sta načrtnost in striktnost pri hrani nižja. Za običajno življenje super deluje.

Za svetovno prvenstvo pa bi zelo rada prišla v kako težnostno kategorijo nižje, kar pomeni, da moram shujšati oz. izgubiti določen del maščobnega tkiva, da bom lažja. Ker ne želim ogroziti kakovosti treningov in poslabšati svojih regenerativnih procesov, sem pri sebi sklenila, da bom poskusila težo znižati z dokaj znosnim režimom prehrane, a 100% disciplino. To pomeni, da sem zdaj brez off obrokov in da ni več dni, ko do količine ter kakovosti hrane pristopam z “mehko” roko. Moj jedilnik je za večino ljudi izjemno enoličen, imam res srečo, da mi ni problem neke hrane jesti znova in znova, če mi je dobra. In ni mi problem, če so nekateri obroki zgolj funkcionalni, ne pa gurmansko doživetje. V službi tako pojem dve malici (ob 11. in 14. uri), ki sta tam samo zato, ker rabim beljakovine in ogljikove hidrate, pa da mi ne kruli. Moj najljubši obrok je večerja, ki je že leta in leta velika skleda večinoma zelene zelenjave s tuno ali kakim drugim virom beljakovin (piščančje meso, jajce etc).

Kakšen je tvoj odnos do lastnega telesa danes, po tem ko ti je pravzaprav dokazalo, da je izredno močno in nepopustljivo? Bi lahko rekla, da ti vzporedno s treningi powerliftinga in fizičnimi sposobnostmi »raste« tudi mentalna moč?

Ne bi rekla, da sem mentalno močnejša zaradi fizičnih treningov. Bolj se nagibam k ideji, da je izboljševanje katerekoli obče sposobnosti odvisno od specifične vadbe. Tako kot na stacionarnem kolesu ne moreš vaditi tekaškega maratona, tako se ne moreš z dvigovanjem uteži verzirati v reševanju križank. Podobno je z mentalno močjo. Ne verjamem, da je odvisna od telesne moči ali splošne telesne pripravljenosti. Lahko da mentalno moč treniraš s tem, da se vsak dan odpraviš v telovadnico, ampak to vidim kot stranski učinek. Hkrati pa res ne vem – a sem res od športa mentalno ostrejša ali to pride od drugih stvari? Vsak resen rekreativec je navajen biti v območju, kjer so stvari težke, kjer je treba vložiti nek napor za rezultate. V tem smislu morda treniraš tudi um, ampak za športnike uma bi vseeno predlagala kake druge vadbene discipline, ne dvigovanja uteži.

Odnos do telesa pa je nekaj drugega. Ne bi rekla, da je telo nepopustljivo. Ko me je znanec oni dan spraševal, kako je možno, da ne trpim na treningu, in mu nisem znala pojasniti, da je trening zares užitek, se mi je posvetilo, kaj je na treningu najhuje: ni bolečina, ko si na robu svojih sposobnosti. Ni napor, ki ga moraš vložiti v vsak dvig. Ni disciplina, zaradi katere si v telovadnici vsak dan. Najhuje in hkrati najbolj navdihujoče je takrat, ko spoznaš, da ima telo svoj ritem: da naredi nekaj, ko je pripravljeno. Da iz telesa ne moreš izsiliti ničesar predčasno ali ihtavo. Da bo omagalo. Da ne boš dvignil. Da se boš poškodoval. Da boš šel iz utežarne živ, zdrav, nepopraskan in nepoškodovan, a z ranjenim egom, ker si pozabil na pravilen položaj rok in te je to izdalo. Ker si ostal spodaj in utež ni šla gor. Telo ni nepopustljivo. Prav zares ne.

Kakšno filozofijo gojiš do življenja: zadrževanje v okvirjih tradicionalne varnosti ali tveganje in preizkušanje novih dimenzij?

Najbrž se ne zdi tako, ampak sem izjemen ziheraš in huda lenoba. Rada treniram, ampak rada se tudi izgubljam v branju, učenju povsem neuporabnih stvari, rada imam mirne sobote in krožni trening med branjem, spanjem in gledanjem skozi okno.

Vsekakor si pri svojih 38 letih z naslovi evropske in državne prvakinje v powerliftingu lepa motivacija in velik navdih. Rek »nikoli ni prepozno« v tvoji zgodbi še kako drži. Kaj bi na podlagi tvojih športnih in življenjskih izkušenj, želela sporočiti bralcem intervjuja?

Moja mama je okrog 35. leta začela trenirati športno plezanje. Na svoj 40. rojstni dan je preplezala severno triglavsko steno. Jaz sem nepričakovana prvakinja v powerliftingu. Ženske imamo danes možnost izraziti se. Nikoli prej ni imelo toliko žensk toliko možnosti in toliko odprtih vrat za vse naše posebnosti, želje in sposobnosti. Pa še vedno se toliko žensk utaplja v nemoči, popolnoma prisvojeni vlogi žrtve, pasivne omogočarke vseh ostalih članov družine, v nesmiselno začrtanih življenjskih poteh, ki so pričakovanja nekoga drugega – ne pa NJE. Zadovoljna bom, če bo ta pogovor vsaj za katero vpogled v to, kaj vse lahko naredi iz sebe. Da se je treba spoznati, da je treba vedno poslušati sebe, da si je treba tudi znati prisluhniti, da si je treba dati priložnosti – tudi za stvari, za katere mislimo, da smo prestare, preokorne, premalo fit, hkrati pa si tudi marsikaj oprostiti in se znati vzpodbuditi, ko je zunaj megleno jutro, vsi še spijo, pred tabo pa 17-kilometrski tek.

Športni cilji in želje za naprej?

Dolgoročnih nimam. Powerliftinga se bom do 84. leta, kolikor jih je štela najstarejša udeleženka nedavnega evropskega prvenstva v powerliftingu, verjetno naveličala. Ampak za vnaprej se trudim ne skrbeti. Za letos pa jasno: na svetovnem prvenstvu jeseni poravnati odprte račune v absolutni kategoriji z evropskega prvenstva.

Če sva bralce ogreli z občutki, jih na koncu še navdihniva s tvojim najljubšim motivacijskim geslom, ki pravi:

Verjetno bo zvenelo izjemno anahronistično in čudno, ampak moji glavni motivatorji niso raznorazni novodobni leporeki. Ko mi je najhuje, recimo, ko sem tekla, čeprav z ožuljenimi nogami in me je imelo, da bi vse skupaj poslala v tri prekrasne, sem se vedno spomnila partizanov. Mladih fantov in deklet – otrok pravzaprav, ki so se lačni, slabo opremljeni, morda ranjeni podili po hosti, preganjali sovraga ali pred njim bežali zato, ker so verjeli v to, da so na svoji zemlji sami gospodar… Vedno si rečem, da če so pa oni, pa jaz ne bi mogla, ki imam vse pogoje, krasno obutev, vse, kar mi srce poželi… pa bi vrgla puško v koruzo?

Tjaša, najlepša hvala za tvoj čas. Želimo ti veliko lepih trenutkov še naprej, tako v športu kot tudi v življenju.