Rasa in šport (3/3)

V prvem in drugem delu serije Rasa in šport smo si ogledali nekaj antropoloških osnov, statističnih dejstev in pričeli s pregledom bio-medicinskih dejavnikov, ki govorijo v prid atletski superiornosti (zahodno)afriških športnikov v določenih športnih disciplinah, tokrat pa so na vrsti še preostali bio-medicinski dejavniki in kratek razmislek na to temo.

Bio-kemične razlike

Negroidni atleti, predsem zaradi večjega deleža hitrih mišičnih vlaken,  hitreje pretvarjajo glukozo v energijo (ATP oz. adenozin tri-fosfat) kot njihovi kavkazoidni vrstniki.

Prva stopnja tega cikla,  glikoliza, proizvede dvakrat več molekul ATP, kot druga stopnja, ki se vrši v mitohondrijih. A glikoliza je energetsko manj učinkovita, saj iz ene molekule glukoze nastane malo uporabnega ATP. Tako kavkazoidi in negroidi pretvarjajo glukozo v gorivo ATP po obeh poteh, z anaerobno glikolizo, kot tudi ob prisotnosti kisika v mitohondrijih. A razlike med obojimi so v energetski učinkovitosti teh dveh ciklov, kar lahko ima odločilne posledice ob fizičnih naporih, ko je poraba kisika in ATP največja.

Mišice so ključnega pomena za vsakega športnika. Skeletne mišice so sestavljene iz dveh tipov vlaken: hitrih (fast-twitch) in počasnih (slow-twitch), klasificiranih glede na hitrost krčenja, zmožnost porabe kisika in odpornost na utrujenost (glej Krčenje mišic). Slow-twitch ali rdeča vlakna, z visokim delež mioglobina in posledično večjo zmožnost porabe kisika, proizvajajo ATP na počasen, a učinkovit način z aerobnim metabolizmom. Hemoglobin v erirtocitih dostavlja kisik v mišice, mioglobin pa nato prenese kisik od celične membrane do mitohondrijev, kjer se kisik porabi.

Fast-twitch ali bela mišična vlakna so nasprotje rdečim. Zaradi manjše ravni mioglobina, so ta odvisna od glikolize (anaerobni metabolizem). To je ključnega fiziološkega pomena za aktivnosti, ki zahtevajo hitre, a kratke izbruhe energije (npr. šprint).

Večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, odkrita pri nekaterim negroidih, posledično ne pomeni zgolj hitrejše produkcije ATP, ampak tudi hitrejše in učinkovitejše regeneracije zalog ATP. Ko se zaloge ATP kritično zmanjšajo, mišice začnejo hitro porabljati energijo, ki nastane iz kreatin fosfata. Skeletne mišice pretvorijo kemično energijo v gibanje dokaj učinkovito; le 30-35 % se je izgubi v obliki toplote. Posledično so že majhne razlike v proizvodnji kemične energije fiziološko pomembne.

Hitrejša proizvodnja in povečana regeneracija zalog ATP pa ne more biti zadosten pojasnjevalni dejavnik Afro-ameriške biokemične superiornosti v športih, ki zahtevajo hitrost in moč. Obstaja tudi občutno učinkovitejša in povečana aktivnost v laktat-dehidrogenazni metabolni poti, ki zmanjšuje mišično utrujenost s pretvorbo mlečne kisline nazaj v glukozo za hrano mišicam. Ta ciklični niz kemičnih reakcij, iz mišic v jetra in nazaj v mišice, se imenuje Corijev cikel in je izjemno pomemben med intenzivno fizično aktivnostjo. Pretvorba odpadnih snovi (mlečne kisline) nazaj v glukozo je ključna, saj bi se mišice drugače morale “zanašati” zgolj na glukozo iz krvi (hrane) ali maščobe, ki pa ni najbolj učinkovito gorivo. Raven glukoze v krvi ob povečanih naporih bi lahko nevarno padla in ogrozila delovanje živčnega sistema (Po Morrison, 2006).

Motorični geniji

Dokazi znanstvenikov so pokazali, da so otroci črne polti v prvih dveh letih življenja motorično bolj razviti, kot njihovi beli sovrstniki (Capute, 1953; Williams & Scott, 1953; Cintas, 1988, Kilbride et al., 1970). Afro-ameriški četrto, peto in šestošolci dosegajo hitrejše rezultate v teku na 35 jardov (cca. 32 m) (Malina. 1969; Nelson & Nelson, 1986). V ameriških srednjih šolah so bile izmerjene razlike v višini vertikalnega odriva med črnimi in belimi učenci. Pregled študij med leti 1938 in 1976, ki so se ukvarjale z motoričnimi razlikami med belo in črno raso ter te razlike tudi potrdile, je leta 1988 objavil Malina ( Malina, 1988) v Canadian Journal of Sport Sciences.

Razlike v dihanju

Študija State University of New York iz Buffala (Damon, 1966) je pokazala, da je izkazovala preučevana skupina negroidov in kavkazoidov razlike v pljučni kapaciteti in vzorcih dihanja. Negroidna skupina je imela povprečna manjšo pljučno kapaciteto, a je bila pri njih presenetljivo absorpcija kisika višja kot pri belcih. To naj bi bila posledica drugačnega načina dihanja, višje frekvence dihanja, ki je bila dosežena z sorazmernim krajšanjem inspiratornega in ekspiratornega cikla.

Kosti

Večja gostota telesa, torej večja mezomorfičnost pri Afro-američanih je verjetno posledica večje gostote njihovih kosti. Močnejša konstrukcija lahko na sebi nosi več mišic. Študije so pokazale (Heaney, 1995), da imajo le-ti gostejše/težje kosti od ostalih v vseh življenjskih obdobjih, kljub velikemu deležu laktozne intolerance, ki preprečuje vnos kalcija v telo z mlečnimi izdelki.

Hormoni

Testosteron deluje kot anabolik v odnosu do mišic in katabolik, ko gre za maščobo. Nekaj redkih študij dokazuje majhne, a opazne razlike (3-19%) v ravni hormona testosterona med črno in belo raso (James, 1993).

Zaključek

Opisani niz evolucijskih somato-genetskih posebnosti, izraženih v anatomski sestavi mišičnih vlaken, biokemičnih metabolnih poti, pulmonarne fiziologije, boljši motoriki, višji ravni testosterona ter višji gostoti kosti naj bi potomcem nekaterih afriških populacij in današnjim Afričanom omogočale boljše rezultate v športnih disciplinah, kjer so potrebni moč, hitrost, vzdržljivost in koordinacija. Te posebnosti naj bi bile po teoriji odgovor na negativne posledice anemije srpastih celic, ki jo ima le ta na transport kisika v telesu. O tem pričajo številke, ki se na barvo kože ne ozirajo.

Kaj daje torej črnim športnikom prednost na igrišču, stezi ali dvorani? Je res vse zgolj stvar biologije? Odgovor na vprašanje, kaj je pomembnejše, narava ali vzgoja, je tak kot na vsako vprašanje, kjer se moramo odločati med dvema skrajnostima. Resnica je nekje vmes. Vrhunski športniki se rodijo, a tudi “naredijo”. Njihove telesne predispozicije bi lahko primerjali s kvalitetno glino, ki pa je neuporabna, če je ne oblikuje mojster. Kultura in biologija sodelujeta v dinamičnem ravnovesju; druga drugo večno vzajemno “poganjata”, kot dve veliki zobati kolesi v veličastnem mehanizmu stvarstva (opomba, Gregor Vidmar: sovplivanje narave in kulture je bilo predstavljeno tudi v članku Je človek po naravi rastlinojed?).

Ideja za temo pričujoče serije člankov se mi je med drugim utrnila ob branju navidez nedolžnega članka z naslovom The Chase (E. Adelson, 2007). Čar članka je v tem, da nehote osvetli prav dilemo narava-vzgoja in se hkrati posredno dotakne tudi te teme. Članek pripoveduje zgodbo o majhnem odmaknjenem kraju na Floridi, ki je poznavalcem znan kot “the fastest place in the entire country”, po slovensko “najhitrejši kraj v državi”. To revno, po večini Afro-ameriško okrožje ob obalah jezera Okeechobee, kjer živi zgolj 35 000 prebivalcev, je v svoji zgodovini osvojilo tri državne (floridske) srednješolske naslove v ameriškem nogometu, kar je glede na število prebivalcev in priljubljenost tega športa izjemno. V zadnjih 29 letih, je kar 28 mladeničem iz Muck (blato) Citya uspelo podpisati milijonske pogodbe in zaigrati v profesionalni ligi NFL. To je skoraj eden na leto. Ameriški nogomet je šport, kjer štejejo hitrost, moč, koordinacija in zmožnost sprejemanja odločitev v delcih sekunde. In prav hitrosti fantom iz Muck Citya ne manjka. Kaj torej dela te mladeniče, potomce afriških sužnjev, ki so morali stoletja prisilno delati na okoliških plantažah sladkornega trsa, boljše od ostalih? Razlog je dokaj banalen, a pomemben. Območje spada med ekonomska izredno šibka; veliko ljudi še danes dela na plantažah in v industriji pridelave sladkorja. Da bi zaslužili nekaj dodatnega denarja za preživetje, fantje že več generacij, od malih nog naprej, “honorarno” lovijo po poljih zajce.  In jih tudi ulovijo. Brez pripomočkov, orožja. Z golimi rokami in nogami. Ni treba zgubljati besed o zahtevnosti tega početja. Mnogi od njih igrajo po okoliških klubih in te vrste “trening” jim pride še kako prav.

V tem vidim možen mehanizem nastanka razlik med belimi in črnimi športniki, vsaj kar se tiče razmer v ZDA. Dokazane so prirojene somato-genetske adaptacije ljudi (zahodno)afriškega porekla, katerih potomci so Afro-američani. Nadalje je treba upoštevati posledice trgovine s sužnji, neozirajoč se njeno nehumanost, nemoralnost in neetičnost. V tem pogledu je bila trgovina s sužnji neke vrste evgenično sito, kjer so morali preživeti le najboljši, najvzdržljivejši in za suženjsko fizično delo najprimernejši osebki. Prirojene fizične prednosti so se tekom stoletij še izkristalizirale in okrepile. Potem je tu še umestitev športa v kontekst današnjih kulturnih in socio-ekonomskih razmer, bodisi ko gre za košarkarje lige NBA, odraščajočih na uličnih igriščih v urbanih džunglah ameriških velemest ali za lovce na zajce po močvirjih Evergladesa, ki bodo nekoč lovili okroglo usnje pred nabito polnimi štadioni lige NFL.

Kultura in evolucija tako sodelujeta kot usklajeno moštvo, kjer ima vsak člen (igralec) svoje mesto.  Končni rezultat pa je vedno pisan po meri zmagovalca.

Literatura

Glej prvi del serije Rasa in šport.