Katarina Višnar, Crossfit vaditeljica

CrossFit je najnovejši fitness trend, ki rekordno hitro dobiva ogromno privržencev po vsem svetu. Pogovarjali smo se s Katarino Višnar, prvo Slovenko, ki je pridobila prvostopenjsko licenco za CrossFit trenerko.

Besede morda še ne poznate in možno je, da ne bo nikoli tako popularna, kot sta aerobika in pilates. Kljub temu je CrossFit najzanimivejši fenomen v telesni vadbi v zadnjih nekaj letih. Koncept Grega Glassmana je iz že 80-ih, leta 2001 ga je preselil na internet (crossfit.com), kot požar pa se je CrossFit razširil po letu 2005. Dandanes je po vsem svetu več kot 1000 podružnic – fitness centrov, ki imajo pravico uporabljati ime CrossFit.

Kaj je sploh CrossFit? So to kakšne posebne vaje ali vaje z določenim orodjem?

CrossFit je po definiciji v funkcionalnost naravnana občekondicijska telovadba, specializirana v tem, da ne specializira. Gre za izrazito eklektično vadbeno filozofijo, ki najraje utilizira celotno telo in vse energetske sisteme telesa in ki bo vsako vadbeno prakso, ki jo prepozna kot dobro, vključil vase: atletske discipline, gimnastiko, powerlifting, olimpijsko dviganje uteži, veslanje… Specifika CrossFita je tudi v tem, da to, koliko je nekdo fit, meri v izhodni moči, izmerjeni in sešteti na širokem spektru domen. Čista fizika skratka – CrossFit namreč ljubi formulo P = F x d / t.

Kdaj lahko nekdo reče, da crossfita? Moraš biti včlanjen v uradno CrossFit podružnico ali lahko to počneš v lastnem fitnesu?

Ena zanimivih in po mojem naprednih lastnosti CrossFita je, da je nastal in se razširil po svetu kot odprtokodni sistem. Vsakdo lahko zase uporablja na spletu dostopne treninge in načela vadbe CrossFita, morda celo postane del neformalne (predvsem spletne) globalne skupnosti CrossFitterjev. To se je zgodilo meni. Določena pravila igre pa veljajo za tiste, ki želijo uporabljati termin CrossFit kot pravna oseba. Zanje je pogoj, da so včlanjeni v zvezo CrossFit in si s tem pridobijo licenco za uradno uporabo tega (zaščitenega) imena. Z drugimi besedami: jaz sem lahko CrossFitterka in moji prijatelji tudi, ne smem pa uporabljati naziva CrossFit kot pravna oseba brez ustrezne licence. Zdi se mi, da se počasi oblikuje trend, ki bo CrossFit popeljal v mnoge telovadnice, vendar pa dvomim, da se bodo mnoge izmed teh odločile za licenco.

Za koga je CrossFit primeren? Kdo so ljudje, ki naj bi se z njim spopadli? Kakšne cilje lahko človek doseže s crossfitanjem? Je CrossFit primeren za vsakogar?

Glede na svojo splošno usmerjenost se mi zdi, da je CrossFit zelo splošno uporaben, tako kot izbrani “šport” rekreativcev kot tudi odlična kondicijska podlaga za športnike, ki želijo biti boljši v svojih matičnih športih. V ZDA so že razvili različice CrossFita za otroke, bodoče mamice in ženske po porodu, tekače in triatlonce, ameriški nogomet… Pomembno je tudi, da je eden izmed ciljev CrossFita opremiti ljudi za kakovostno življenje v poznejših letih. Kakovostno v smislu, da ohranjajo tisto funkcionalnost telesa, ki jim bo omogočila neodvisno življenje čim dlje proti koncu življenja. Utemeljitelj CrossFita, Greg Glassman, je uporabil dober primer: medicina sicer pomaga ljudem, da živijo dlje, kot so nekoč, toda to življenje je v veliko primerih manj kvalitetno, če nisi sposoben, da s svojo roko prineseš žlico do lastnih ust, če ne moreš brez pomoči uporabiti straniščne školjke,… in tu se izkaže, da je vztrajanje na osnovnih funkcionalnih gibih, kot so počep, vleka od tal ali potisk, zelo pametna odločitev.

Lahko opišeš en tipičen trening? Kaj je WOD?

Huh. CrossFit nima tipičnega treninga, saj je po definiciji “nenehno se spreminjajoč, visokointenziven in utemeljen na funkcionalnih gibih”. Poleg tega pa definira splošno telesno pripravljenost kot “delovno kapaciteto, razporejeno čez širok nabor časovnih in modalnih domen”. Zelo specifično: CrossFit želi biti splošen in oblikuje športnike, dobre v vseh desetih domenah telesne kondicije, ti naj bi imeli čim manj digresij v tem smislu. CrossFit je igriv in treningi se vsaj navidezno gradijo po načelu izvlačenja kroglic s številkami v loteriji. Lahko dobiš ven tudi najbolj nemogoče kombinacije, kot zadnjič jaz, s skupaj 48-imi počepi spredaj s 66% svoje telesne teže! Vse to se precej tepe z načelom periodizacije treningov, saj le-te CrossFit ne uporablja in menim, da se ljudem, ki se že več let ukvarjajo s CrossFitom, to pozna v pozitivnem smislu – kar je zelo vzpodbudno.

WOD pa je skrajšano ime za “trening dneva” (Workout of the Day), ki se dnevno objavlja na glavni strani CF, oziroma ga lahko tudi vsak oblikuje zase po svojih potrebah. Skratka, gre za trening, ki ga CrossFitter opravi na določen dan. Glede na to, da nas je po svetu veliko, ki nimamo trenerjev, ki bi nam programirali treninge, se mnogi držimo najbolj preprostega in opazno učinkovitega: sledimo treningom – WOD-om – na strani crossfit.com.

Predpisani treningi se zdijo hudo težki, primerni samo za vrhunske atlete? Je to res za slehernika?

Treningi na glavni strani so povečini napisani na stopnji zahtevnosti za najboljše športnike. Vendar je čarobnost CrossFita v njegovi popolni prilagodljivosti sposobnostim tistega, ki trening izvaja. Če ne znaš pravilno narediti olimpijskega dviga, kakršen je poteg, je tvoja naloga, da ga na dan, ko je le-ta predpisan kot trening dneva, vadiš s plastično palico ali štilom od metle. V CrossFitu ni vaje, ki ne bi bila prilagodljiva temu, kar zmore posameznik, ki je lahko še tako brez kondicije, gibčnosti, moči…

Zdaj, če mene vprašaš… mislim, da črta, kjer se vlečejo te razlike, ni težavnost treninga (kajti še tako vrhunski športnik kot začetnik se lahko potrudita do maksimuma, vsak po svojih sposobnostih), temveč pripravljenost posameznika na spopadanje s svojimi slabostmi in tudi telesno bolečino, do katere te intenzivna vadba mimogrede pripelje. Jaz to razumem v duhu napisa, ki stoji v predverju CrossFit Northern Ireland. Tam namreč visi listek, na katerem piše “pusti svoj ego tukaj”, in puščica kaže, naj ga “odložiš” na tla kar tam v predverju in greš notri “očiščen”. Zdi se mi, da imamo ljudje, ko vstopamo v prostor, kjer vadimo, pogosto težave s svojim egom. Želimo se pokazati. In hkrati imamo radi, da nam je prijetno. CrossFit pa želi poiskati točke naše ranljivosti in nas krepiti v preseganju le-teh. Jaz sem, na primer, sovražila zgibe. Seveda: saj nikoli v življenju nisem naredila enega samega, iz začetnega položaja vese in potem gor, z brado čez drog. Ampak ravno to, da sem se začela soočati z dejstvom, da z zgibi nisem na “ti” in da sem šla čez svoje nelagodje, ko sem se s svojo slabostjo soočala pred drugimi v fitnesu, me je krepilo. Danes sem že veselo v klubu tistih, ki smo “dobili svoj zgib”. Zanimivo je tudi tole spoznanje: bolj, ko se posvetiš svojim slabim točkam, hitreje napreduješ na celi črti. Noro!

Ljudje smo seveda radi znotraj svoje Cone Udobja. Zame so to kakšni ne prehitri teki v kombinaciji z vajami, kjer lahko pokažem svojo moč (počasni dvigi). Rada imam, da v prostoru ni preveč ljudi, da ne čvekajo, da glasba ni komercialni radio, temveč kakšna plesna, alternativna, malce na hard elektronika, da je veliko oken odprto, temperature nekje do 18°C in zrak svež, da tisti pred menoj niso za sabo pustili razdejanja, ki ga moram najprej pospraviti, da sploh pridem do svojega vadbenega kotička, da sem se dobro naspala, da imam prijetno polne zaloge glikogena in prijetno prazen želodec. CrossFit pa me bo redno in namerno metal ven iz te moje Cone Udobja. Peklo me bo, znoj bo nenehno in zoprno spiral magnezij z mojih dlani, prebavila bodo začela nenavadno brneti, vroče bo in na vrsti bo še kakšna vaja na krogih, ki jo sovražim, ker celemu svetu pokaže na moje slabosti. Takšen je CrossFit!

A vendar: nikakor ni poanta v tem, da slehernik pride k meni na trening, jaz pa mu v petnajstih minutah dokažem superiornost CrossFita. Tudi trener mora brzdati svoj ego. Moja želja je, da te navdušim, da ti razložim koristi tovrstne vadbe in pokažem rezultate, te naučim pravilnega izvajanja osnovnih vaj, prečekiram tvoje meje, krepke točke in slabosti, nato pa te postopoma, s primernim programiranjem vadbe in regeneracije, začnem obremenjevati. In četudi si lahko zelo brez kondicije, še vedela ne boš, kdaj se bo tvoja izhodna moč podvojila. CrossFit je na nek način vadba za življenje. Meni osebno pa je CrossFit postal življenjski slog.

Ali je ukvarjanje s CrossFitom lahko nevarno?

CrossFita se res drži določena negativna publiciteta, da je nevaren. V nekem ameriškem sodnem procesu je bila celo določena pravna oseba, ki izvaja CrossFit, kaznovana s precej visokim zneskom zaradi domnevnih telesnih poškodb, ki naj bi jih zaradi CrossFita utrpel en bivši marinec in vrhunski športnik. Izkazalo se je, da ta trening (“Makimba”) z lahkoto izvajajo celo majhni otroci, toda tožnik je, bizarno, kljub temu uspel doseči sodno zmago.

A vendar: treba je opozoriti, da je, kot vsak šport, tudi CrossFit lahko nevaren, če se ga lotiš brez pameti. Kaj to pomeni? Na primer: zapičiš se v iskanje svojega 1RM počepa z iztegnjenimi rokami, nimaš pa osvojenega niti pravilnega “zračnega” počepa, torej počepa brez vsakršnega bremena. Počep z iztegnjenimi rokami pa bo zelo natančno pokazal na vse napake tvojega osnovnega počepa in jih, zaradi povišanega težišča in bremena, še toliko bolj poudaril. Torej, nespameten pristop je napačen pristop. Narobe je tudi, če se brezglavo lotiš ogromnega števila ponovitev pri vajah, ki v prevelikih dozah dokazano povzročajo rabdomiolizo (taki so, na primer, zgibi iz skoka). Dober trener bo vadeče opozoril na nevarnosti in jih ne bo obremenil na potencialno nevaren način. In da ne rečem, na seminarju v Nemčiji sem dva dni vadila v glavnem s tanko leseno palico, pa sem imela kar konkreten musklfiber! Ne bi verjela, da lahko izkušene CrossFitterje pripelješ do tega z otročje lahkim bremenom! Nauk je torej: solidni temelji – solidna hiša. In verjemi, da še kako vztrajam na tem poudarku!

Recimo, da sva komu vzbudili radovednost. Kako naj se zadeve loti? Kaj je nujna oprema, če nekdo želi začeti s CrossFitom?

CrossFit v prvi vrsti utilizira lastno telo in vaj, kjer lahko uporabimo lastno težo kot breme, je veliko – njihovih kombinacij pa nešteto! Že kombinacije tekaških intervalov in vaj, kot so počep, sklece, zgibi, trebušnjaki… so lahko noro dobre, aktivirajo ogromno mišic in vse tri energetske vire telesa, za to pa je vse, kar rabiš za vadbo, na voljo dobesedno kadarkoli in komurkoli. V fitnes centrih se da izvajati kar veliko CrossFit treningov, jaz pa sem k temu po lastni presoji dodala še lastno medicinsko žogo, kolebnico, kroge in kettlebell. Veliko treningov naredim na atletskem štadionu in uporabljam, kar mi je tam na voljo. S prijateljsko skupino, ki jo vadim že nekaj mesecev, smo začeli vaditi kar zunaj, v parku. Klopice pridejo zelo prav! Poleg tega mi je prijateljica, ki v prostem času mizari, naredila čudovit 60 cm box za skoke. Izhodišče za spoznavanje CrossFita je prav gotovo stran crossfit.com, ki nudi nešteto povezav do filmčkov in člankov z vajami, vsebuje pa tudi ogromen arhiv vseh dosedanjih na spletu objavljenih treningov. Vendar pa začetnike lahko precej odvrne zelo visoka raven zahtevnosti treningov. Zato naj odjadrajo na zavihek “start here”, saj bodo na spletni strani prijateljev v CrossFit BrandX za vsak WOD našli napotek, kako ga prilagoditi svojim sposobnostim. Najboljša pot pa je gotovo to, da se CrossFita lotiš pod vodstvom in nadzorom trenerja.

Se tehnike lahko naučimo sami?

Da in ne! Če nimaš nikogar, ki bi te pogledal, lahko ubereš pot, ki resda ni optimalna, toda nekaj pa vseeno lahko narediš. Pogledaš si video, kjer je tehnika razložena, vadiš z navadno leseno palico, se posnameš, daš video na splet in kot član CrossFit forumov prosiš za komentarje. Že iz tega se lahko ogromno naučiš. Potem so tu še knjige, izmed katerih bi izpostavila prvovrstno “Starting Strength” Marka Rippetoea in Lona Kilgorea. Vendar pa je najboljša pot tista, kjer se tehnike učiš pod vodstvom dobrega trenerja, ki bo znal prepoznati in korigirati tvoje napake. Še sploh to velja za “hitre” dvige, kot sta olimpijska dviga. Jaz olimpijske dvige vadim pod budnim očesom trenerja Petra Curka pri KDU Olimpija.

Druga stvar, ki je pomembna, pa je tudi samo programiranje. Sama uporabljam programiranje, ki ga dobivam preko crossfit.com, vendar pa bom v prihodnosti gotovo izkoristila kakšno priložnost in preizkusila programiranje katerega izmed CrossFit trenerjev – seznam zaželenih je že kar dolg! Želim si več takih priložnosti, kjer bi lahko dobila feedback na svojo tehniko in kjer bi me nekdo spodbujal, da iz sebe izstisnem več, kot menim, da zmorem, do zadnjega atoma energije. Videla sem, da sem v tistih nekaj priložnostih, ko sem vadila pod vodstvom drugih CrossFit trenerjev, strašno napredovala in razširila meje tega, kar sem verjela, da zmorem. Tudi zato se mi zdi vadba pod vodstvom trenerja zelo pomembna! CrossFit je skupnost, tako deluje in gradi svoje znanje na teh komunalnih osnovah, s prispevki vseh. Torej bo svoj najbolj polni smisel kot vadba dobil takrat, ko je posameznik neposredno vključen v to izmenjavo znanj in izkušenj.

Kakšne so prednosti ukvarjanja s CrossFitom v primerjavi s klasičnim fitnesom (trenažerji, proste uteži, kardio naprave)? Se lahko CrossFit kombinira s “klasiko”?

Vse je sicer odvisno od ambicij posameznika in gotovo je kar nekaj ljudi, ki elemente CrossFita kombinira s “klasiko”. Tudi sama sem to počela menda en cel teden, potem pa me je CrossFit čisto prevzel. Moja izkušnja je, da mi je CrossFit dal predvsem mnogo več rezultatov v mnogo krajšem času. Treningi so načeloma zelo kratki, redko gredo čez 30 minut in sploh še redkeje posežejo v domeno ene ure (morda 2-3x letno po mojih izkušnjah). Vsakdo, ki teče, bi bil rad boljši tekač. Spomnim se, da sem to svojčas hotela doseči s povečano količino vadbe. Rezultat so bile poškodbe, naveličanost in izguba volje, saj rezultati niso in niso hoteli priti. V CrossFitu pa delaš malo tega, malo onega… potem pa se zalotiš, da se je tvoj tekaški čas na 5 km izboljšal za dve minuti. In še nekaj je: ukvarjanje s CrossFitom pomlajuje. Res!

Zakaj bi človek sploh toliko napora vlagal v telesno pripravo, če želi samo malo “tonirati” mišice?

Ljudje smo si različni in prav je, da vsakdo poišče tisti način vadbe, ki mu ustreza. Vsaka oblika rekreacije je boljša od poležavanja pred TV ob grizljanju čipsa in splakovanju istega s sladkorja polnimi pijačami! Športniki, ki iščejo specializacijo – najsibo to zmaga v maratonu ali masiven biceps – bodo morda v CrossFitu na prvo žogo stežka prepoznali nekaj zase. Brian MacKenzie, ki je vodja štaba CrossFit Endurance, svojim vajencem nalaga CrossFit in proporcionalno precej malo drilov v izbrani disciplini (tek, plavanje, kolo, ali pač triatlon). Izboljšani rezultati, ki jih njegovi ljudje izkazujejo na raznih – tudi super-dolgih in napornih – preizkušnjah kažejo, da je nekaj na tem. Tudi mene bi zanimalo, v praksi, recimo, kaj bi lahko naredila s kakšnimi orientacisti (s tem športom sem se namreč tudi sama ukvarjala), ki so ozko specializirani na vzdržljivostne preizkušnje, ne vem pa, koliko trenirajo izven teh ustaljenih domen. Če poenostavim: v praksi bi lahko preizkusili teorijo, ki pravi, da bi morali zgibi, potiski, olimpijci in težki mrtvi dvigi, na primer, iz njih narediti še boljše orientaciste. Upam, da se bo pokazala kakšna priložnost, da teorijo preverimo v praksi!

Drugače pa rekreativci CrossFit razumejo kot optimalni način telesne vadbe, katere cilj je zdravje in dobra psihofizična kondicija. Rastoča popularnost CrossFita kot modusa vadbe kaže, da se v njej lahko najde marsikdo. Kot sem prebrala na eni CrossFit majčki, gotovo velja, da je “bolečina obvezna, trpljenje pa je stvar izbire”. Ni nujno, da razumem, toda vidim in spoznavam, da smo ljudje v sebi tekmovalni, tudi ko gre za rekreativni nivo vadbe. CrossFit pa pomeni nenehno izzivanje samega sebe, saj je ni bolj primerne konkurence, kot smo sami sebi. Glassman je povedal, da kaže, da ima vsak od nas najmanj desetletno obdobje, znotraj katerega lahko napreduje in izboljšuje svoje telesne dosežke. Kot ženska pri svojih 38-ih se tega spoznanja zelo veselim in si želim, da bi to veselje začutil še kdo – še sploh ljudje, ki nimajo tekmovalnih ambicij v športu, kajti pri teh bo preobrat največji!

Kako pomembna je prehrana oziroma ali v CrossFitu sploh posvečajo posebno pozornost načinu prehranjevanja?

Če pogledaš piramido (“Teoretična hierarhija razvoja”), ki jo je zasnoval Greg Glassman, vidiš, da je hrana temelj vsega športa. Glassmana sicer še nisem imela priložnost osebno spoznati, ampak dobila sem vtis, da je človek hudo radoveden in razgledan. Poleg tega pa je že od svojih mladih let športnik (ukvarjal se je z gimnastiko, kolesarjenjem in dviganjem uteži – kakšna kombinacija!) in osebni trener. Hitro sem zaznala, da so se CrossFiterji pogovarjali o prehranjevanju “po Zoni” (v slovenščini sem zasledila, da izraz pišejo bodisi kot Zona ali Cona, meni osebno je Zona bolj všeč) in odločila sem se, da to formulo sprobam tudi sama. V kratkem času me je Zona navdušila, saj je polna receptov in možnih kombinacij hrane, ki je okusna, jaz pa sem nora na dobro hrano in me puščoba nujno odvrne. Je pa Zona pri meni zahtevala zanimiv preobrat, saj sem radikalno zmanjšala količino žitaric, riža, stročnic in vseh oblik sladkorja v svoji prehrani, tako da večino hidratov danes dobim iz zelenjave, nekaj malega pa iz sadja oziroma mlečnih virov. Poleg tega sem povečala količino maščob iz živalskih virov in počutim se super. Prednost Zone je, da je prilagodljiva na dobesedno vsak okus in prehranjevalni slog. Osebno sicer ljudi, ki želijo športati, odvračam od veganstva (to se mi zdi prolongirani samomor, če sem iskrena!), vegetarijancem pa priporočam, da čim več beljakovin iščejo v uživanju jajc in skute (po možnosti iz domače in ne industrijske proizvodnje), ne pa v stročnicah. Zona, preprosto, pomeni določeno ravnovesje makrohranil, ki naj bi bilo optimalno za človeško telo, kombinacij znotraj tega pa je neskončno mnogo. Kot vse druge prehranjevalne filozofije, ki nočejo videti žitaric kot temelja prehrane človeka, je tudi Zona marsikje na črni listi in nekateri znanstveniki skušajo dokazati njeno šarlatansko podlago. Toda veš kako? Jaz ne morem ocenjevati znanstvenih podlag, ker sem po izobrazbi družboslovka, ampak glede na svoje dosežke in rezultate lahko rečem, da Zona v kombinaciji s CrossFitom funkcionira več kot dobro. Moj telesni izgled se je spremenil in moje počutje se je izboljšalo, kar je posledica prehrane in vadbe. Moja sestra gre zdaj po poti, kjer se ji dogaja podobno. Tudi psoma sem “zonirala” hrano – videti sta navdušena, mimoidoči pa včasih ne morejo verjeti, da gre pri dveh navihancih krasnega videza za dva devetletna seniorja.

V slovenščini imamo zdaj že nekaj prevodov knjig o Zoni in jih toplo priporočam v branje, tistim, ki smo ali še bomo še za odtenek bolj zahtevni glede svoje prehrane in se spogledujemo z besedo “paleo”, pa je velika avtoriteta na to temo prof. dr. Loren Cordain (o njem je bilo govora že v članku Je človek po naravi rastlinojed?, op.u.) ter, znotraj CrossFit univerzuma, Robb Wolf. Robb mi je zadnjič prišepnil, da za naslednje leto načrtuje seminarje o prehrani tudi v Evropi. Komaj čakam!!

Kaj je tebe povleklo v CrossFit?

CrossFit sem spoznala kot nekaj, kar je zahtevalo popolni preobrat v mojem razmišljanju o športu in o sebi kot športnici, v naslednjem koraku pa je preobrat doživelo tudi moje razmišljanje o hrani in zdravju. Nisem vedela, kaj to je, slutila pa sem, da je dobro. Naveličana sem bila treningov, ki me niso pripeljali daleč, mojemu trudu navkljub. Doživela sem že celo, da mi eden priznanih slovenskih osebnih trenerjev povedal, da je moj nizek prag za poškodbe posledica moje “genetike” in da tu pač nimam kaj. To ni zvenelo pretirano vzpodbudno! Športala pa sem od nekdaj rada, neuspehi in poškodbe so me precej frustrirali. CrossFit je vse to postavil na glavo. Po enem svojem običajnem treningu, kjer sem potiskala nekaj deset kil mase, sem sprobala še modificirano “Fran” in doživela ponižanje s strani dveh najlažjih ročk, kar sem jih našla v fitnesu. Nisem mogla verjeti, da je to možno. Trening, ki pa me je spreobrnil, je bila “Linda”, ki jo CrossFittovci ljubkovalno poimenujemo “tri štange smrti”. 🙂 Gre za 10-9-8-7-6-5-4-3-2-1 ponovitev mrtvega dviga, naloga in potiska s prsi. Noro dober trening, četudi ga še nisem naredila s predpisanimi težami (kar je 1.5xTT za mrtvi dvig, 1.0xTT za bench in 0.75XTT za nalog). Potem ko sem odložila štango po zadnjem nalogu v “Lindi”, sem vedela, da nič več ne bo tako, kot je bilo.

Prejšnji mesec si pridobila licenco CrossFit Certified Level 1 Trainer / Instructor. Kaj je naslednje? Boš odprla podružnico?

CrossFitterji smo tako… malo obsedeni s to našo ljubeznijo. Tričetrt leta sem vadila sama, s podporo kameratov na spletnih forumih, potem pa sem aprila šla voluntirati na evropske kvalifikacije za CrossFit Games, na katerih je pred nekaj dnevi prvič zmagal Neameričan – in to celo “naš” fant in kolega, Finec Mikko Salo. No, in koga srečam tam na Irskem? Ljudi, s katerimi se ne moremo nehati pogovarjati o CrossFitu, in ugotovim, da sem zares del te skupnosti. Helz iz CF Northern Ireland me je spodbudila, da začnem razmišljati o lastnem “boxu” (to je ljubkovalno ime CrossFitterjev za lastni vadbeni prostor). In zdaj, ko sem pridobila licenco, stvari počasi začenjajo dobivati obličje. Dobila sem povabilo v “družino” CrossFit, vplačati moram še pristopno članarino in urediti še nekaj papirjev. Fajn je, ker članstvo ne zahteva, da moraš imeti svoj vadbeni prostor, saj le-tega v tem trenutku še nimamo, imamo pa začasno možnost uporabe manjšega prostora z utežmi in nekaj osnovne vadbene opreme. Ko pa se stvari ulaufajo, bom gotovo iskala kakšno večjo garažo ali majhno skladišče, kjer bomo tudi mi imeli svojo ljubo “škatlico”. Vsekakor pa rade volje pokažem vsakomur, ki ga CrossFit zanima, kaj in kako počnemo. CrossFit gotovo pripomore k izboljšanju kakovosti življenja in na tej točki se čutim kar dolžna, da na eni strani še naprej oblikujem in izzivam sebe kot športnico in inštruktorico, na drugi pa, da to ljubezen podelim z vsemi, ki to želijo; jo, skratka, predam naprej.

Katarino in njeno nastajajočo podružnico lahko obiščete in srečate na njeni online telovadnici Crossfit Plamen.