Je človek po naravi rastlinojed? (2. del)

V prvem delu članka Je človek po naravi rastlinojed? je bilo zapisanih nekaj osnovnih definicij, na kratko je bila predstavljena teorija dvojnega dedovanja in orisana zgodovina človeške vrste. V tem, drugem in hkrati zadnjem, delu, so na vrsti še bolj konkretni odgovori iz različnih področij znanosti na vprašanje, ali je človek herbivor ali omnivor.

Selektivni pritisk

Ker bo v nadaljevanju večkrat omenjen, nekaj besed o selektivnem pritisku.

Vsak vzrok, ki zmanjšuje uspešnost reprodukcije v delu populacije, ustvarja t.i. selektivni pritisk. Pri dovolj velikem pritisku sčasoma postanejo dedovane lastnosti, ki uspešno zmanjšujejo ta pritisk, v populaciji zelo razširjene. Z drugimi besedami: selektivni pritisk je pritisk okolja, ki vpliva na pojavnost določenih značilnosti v populaciji.

Verjetno najbolj znan primer učinkovanja selektivnega pritiska je odpornost bakterij na antibiotike, zaradi česar antibiotiki niso več učinkoviti pri zdravljenju bakterijskih okužb. Od bakterij, ki so izpostavljene antibiotiku, jih je nekaj uničenih, nekaj pa jih preživi, ker so na ta antibiotik odporne ali zaradi mutacije ali pa so odpornost pridobile od drugih bakterij. Sčasoma je tako v populaciji vedno več bakterij, ki so odporne na določen antibiotik.Bakterije so se torej uspele prilagoditi na pritisk okolja.

Prehranjevanje današnjih skupnosti lovcev-nabiralcev

Današnjih skupnosti lovcev-nabiralcev in lovcev-nabiralcev-kmetovalcev ne moremo enačiti s skupnostmi izpred 2 milijonov let, lahko pa s preučevanjem teh skupin dobimo vpogled v manj zahodnjaške, bolj »naravne« vzorce življenja in s tem tudi prehranjevanja. Leta 1998 je Cordain s sodelavci analiziral podatke o razmerju živalskih in rastlinskih virov v prehrani večine svetovnih skupnosti lovcev-nabiralcev in lovcev-nabiralcev-kmetovalcev, ki so zbrani v Etnografskem atlasu  (Murdock, 1967). Rezultati so pokazali, da se prehranske navade različnih skupnosti iz različnih koncev sveta zelo razlikujejo, vendar pa niti ena skupnost ne pridobi več kot 86% potrebne energije iz rastlinskih virov. Za večino skupnosti (61,3%) predstavlja rastlinska hrana manj kot 35% energijski delež vse hrane.

Zobje

Dr. Richard Leakey, priznani antropolog:

Mesa in kože ne moremo trgati z rokami. Prav tako naši prednji zobje niso primerni za trganje mesa in kože. Nimamo velikih podočnikov, zato se ne bi mogli spoprijeti s hrano, ki to zahteva.

Drži, človekova anatomija ne omogoča lova večjih živali brez uporabe orožja. Vendar pa to ne pomeni, da človek zaradi tega ni »narejen« za uživanje tudi mesa, saj bi to pomenilo, da zopet podcenjujemo medsebojni vpliv narave in kulture. Za uživanje mesa morda niso imeli primernega anatomsakega in fiziološkega ustroja naši daljni (npr. pred 10 in več milijoni let) in ne tako daljni (avstralopiteki pred okrog 4 milijoni let) predniki. Avstralopiteki so imeli v glavnem vsi zelo velike in močne kočnike, kar nakazuje, da so bili verjetno pretežno rastlinojedi (prežvekovati so morali čvrste rastlinske dele). Pri vrstah homo so se nato zmanjšali, saj je del rastlinske hrane zamenjalo meso, hrano pa se je začelo tudi pripravljati.

In če se še enkrat vrnemo k izjavi dr. Richarda Leakeya: res je, da človekova anatomija ne omogoča lova večjih živali brez orožja, vsekakor pa omogoča lov manjših živali. In še: tudi npr. prašičji parklji in zobje niso najbolj primerno orodje za trganje mesa, pa so prašiči vseeno šolski primer vsejedov. Enako velja za miši, podgane, veverice itd. Tudi za lenivca bi težko rekli, da je zgleden primer lovca in meso trgajoče živali, pa vseeno spada med vsejede. Tudi želve so vsejede. Vsejedstvo očitno torej ni pogojeno s sposobnostjo lova velikih živali in trganja mesa z zobmi in kremplji.

Kot zanimivost pa še to: npr. gorile, gelada pavijani imajo ogromne podočnike, pa so striktni rastlinojedci. Njihovi podočniki jim služijo za zastraševanje in nastopaštvo.

Velikost telesa in možganov

V primerjavi z ostalimi hominoidi je človek precej večji, ima relativno manj mišične in več maščobne mase ter precej večje možgane. Čeprav na prvi pogled ne izgleda, so te lastnosti med seboj povezane. Veliki možgani so energetsko potratni, zato človeški možgani porabijo relativno več energije kot možgani ostalih hominoidov. Relativno več maščobnega tkiva in manj mišic je energetsko ugodneje za razvoj in nato vzdrževanje tako velikih možganov.

Paleontološki dokazi kažejo, da so se možgani začeli pospešeno razvijati s pojavom homo erectusa pred približno 1,8 do 2 milijoni let in da je to združeno z večjimi spremembami v prehranjevanju in velikosti telesa. V kontekstu prehranjevanja velja omeniti dejstvo, da so za normalen razvoj možganov nujne določene snovi (jod, železo in dokozaheksanojska kislina). V najdiščih fosilov v Afriki, ki so stari okrog 2 milijona let, je bilo najdenih veliko ostankov ribjih kosti in školjčnih lupin, torej ostankov hrane, ki spada med najbogatejše vire omenjenih nujnih snovi za razvoj možganov.

Znanstveniki torej upravičeno domnevajo, da se brez rednega uživanja mesa razvijajočemu, velikemu in aktivnemu človeku / pračloveku zelo verjetno ne bi razvili tako veliki in kompleksni možgani.

Na tem mestu je smiselno omeniti tudi to, da čeprav je hrana odigrala pomembno vlogo v človekovi evoluciji, se je to zgodilo drugače, kot si na splošno predstavljamo. Človek si namreč ni sam določil diete, pač pa so ga k izbiri prisilile njegove biološke potrebe po določenih hranilih, hkrati pa je zadovoljevanje teh potreb očitno omogočilo še razvoj možganov, telesa in vseh iz tega izhajajočih sposobnosti, ki so omogočile nadajne zagotavljanje teh hranil.

Prebavni trakt in biokemične prilagoditve

Ostali hominidi (šimpanzi, gorile, orangutani) imajo dolgo in presnovno zelo aktivno črevesje, saj več kot približno 93% njihove prehrane predstavljajo rastline. V primerjavi z njimi ima človek manjše in presnovno manj aktivno črevesje, kar naj bi bila prilagoditev na uživanje energijsko in hranilno gostejše (živalske) hrane naših prednikov.

Poleg tega obstajajo tudi podobnosti med človeško presnovo in presnovo obveznih mesojedcev. Slednjim so v procesu evolucije izginile ali so se zelo zmanjšale sposobnosti proizvajanja nekaterih nujnih hranil, saj jih dovolj dobijo s hrano (mesom). Zaradi zadovoljevanja potreb po teh hranilih neposredno s hrano so se zmanjšali selektivni pritiski za ohranjanje določenih encimov, ki drugače sodelujejo pri proizvodnji teh hranil v telesu. Podobne prilagoditve presnove, ki so opisane v nadaljevanju, lahko zasledimo tudi pri človeku.

Presnovne značilnost

Vitamin A

Vsi sesalci – rastlinojedi, mesojedi in vsejedi – nujno potrebujejo vitamin A. Ker rastline ne vsebujejo vitamina A, ga morajo rastlinojede živali proizvajati v jetrih iz karotenoidov, ki se nahajajo v rastlinah. V nasprotju z rastlinojedimi pa mesojede živali vitamin A lahko dobijo iz hrane živalskega izvora. Ker se je zaradi tega selektivni pritisk za proizvodnjo encimov, ki sodelujejo pri proizvodnji vitamina A, zmanjšal, so obvezni mesojedci sčasoma izgubili sposobnost lastne proizvodnje vitamina A. Ker ima omejeno sposobnost prozvodnje vitamina A iz karotenoidov, znanstveniki domnevajo, da se enako dogaja tudi s človekom; zaradi  milijonov let uživanja mesa človek izgublja sposobnost lastne proizvodnje vitamina A.

Vitamin K2

Vitamin K je v maščobah topen vitamin, ki ima dve naravni pojavni obliki: filokinon (vitamin K1) in menakinon (vitamin K2). K1 se nahaja v rastlinski hrani, K2 pa živalski (v maščobah). Vitamin K omogoča aktivacijo določenih beljakovin, ki sodelujejo pri nekaterih izredno pomembnih telesnih procesih, povezanih s presnovo kalcija. Raziskave so pokazale, da je uživanje K2 povezano z zmanjšanjem kalcifikacije žilnih sten (poapnenje; nalaganje kalcija) in posledično zmanjšanjem tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni pri človeku, medtem ko za uživanje K1 to ne velja. To pomeni, da človek slabo presnavlja K1 v K2. Vzrok za to je verjetno več milijonov let zgodovine uživanja hrane živalskega izvora, ki edina vsebuje vitamin K2 oziroma njegovo – za preprečevanje kalcifikacij – najučinkovitejšo obliko – K2 MK-4.

Tavrin

Podobno kot vitamin A tudi aminokislino tavrin nujno potrebujejo vsi sesalci. Ker tavrina rastline ne vsebujejo, ga morajo živali proizvesti same ali pa ga zaužiti s hrano živalskega izvora. Rastlinojede živali torej tavrin proizvajajo same, mesojede pa so zaradi zmanjšanega selektivnega pritiska to sposobnost izgubile oz. so pri tem zelo omejene. Omejeno sposobnost proizvajanja tavrina pa ima tudi človek, kar je opaziti pri veganih, saj imajo nizke ravni tavrina v krvi in urinu. Sposobnost naj bi bila zmanjšana zaradi zmanjšanega selektivnega pritiska za ohranjanje relevantnih encimov zaradi milijonov let uživanja mesa.

Vitamin B12

Vitamin B-12 spada med esencialne hranilne snovi. Rastline, s katerimi se običajno hranijo rastlinojede živali, tega vitamina ne vsebujejo, zato so te živali povsem odvisne od absorpcije vitamina B-12, ki ga proizvajajo bakterije v črevesju. Mesojede živali so v tem smislu povsem odvisne od hrane živalskega izvora, saj so izgubile sposobnost proizvodnje v črevesju. Podobno je pri človeku: nekaj vitamina B-12 se sicer sintetizira v debelem črevesju, vendar pa je področje absorpcije v tankem črevesju, torej nad mestom nastajanja, zaradi česar je tudi človek odvisen od virov živalskega izvora. Količina vitamina B-12, ki nastaja v tankem črevesju in se dejansko lahko tudi absorbira, je zanemarljiva oz. nezadostna.

Da človek potrebuje nekaj vitamina B-12 živalskega izvora, potrjuje tudi dejstvo, da obstaja velika verjetnost, da se kljub odličnim fiziološkim mehanizmom ohranjanja in recikliranja vitamina B-12, pri striktnih, dolgoletnih veganih razvije pomanjkanje tega vitamina.

Maščobne kisline

20- in 22-karbonske omega3 in omega6 maščobne kisline so nujno potrebne za normalno delovanje vseh telesnih celic sesalcev. Rastline teh maščobnih kislin ne vsebujejo, vsebujejo pa 18-karbonske maščobne kisline. Rastlinojede živali imajo dovolj encimov, ki spreminjajo 18-karbonske v 20- in 22-karbonske maščobne kisline, pri mesojedih živalih pa je ta sposobnost presnavljanja zelo omejena. Zaradi zmanjšanega selektivnega pritiska zaradi uživanja mesa, ki vsebuje te nujne maščobne kisline, je ta sposobnost zmanjšana tudi pri človeku.

Smo torej rastlinojedi ali vsejedi?

Če povsem zanemarimo dejstvo, da še danes obstajajo skupnosti, ki uspešno živijo predvsem od mesa, če zanemarimo dejstvo, da raznolika, zmerna in večinoma nepredelana hrana, ki vsebuje tudi meso, ne povzroča patologij, ki jih povezujemo predvsem s sodobnim načinom življenja, obstajajo zelo dobri dokazi, da je človek vsejed, medtem ko dokazi v prid rastlinojedstvu največkrat nimajo stabilnih osnov in ali zanemarjajo katerega od vidikov evolucije, ali pa poskušajo vrsto prehranjevanja določiti le na podlagi izoliranih značilnosti, npr. anatomskih.

Dejstvo je, da lahko človek živi in preživi ob najrazličnejši hrani. Dejstvo je tudi, da je je sodoben, zahodnjaški način življenja, zdravju škodljiv in povzroča vrsto bolezni, ki jim s skupnim imenom pravimo kar sodobne civilizacijske bolezni. Del tega neprimernega načina življenja je tudi neprimerna prehrana. A kriviti meso za civilizacijske bolezni je, milo rečeno, smešno nenatančno. Približno tako, kot če bi trdili, da je za epidemijo debelosti kriva hrana. Za epidemijo debelosti je kriva neprimerna prehrana. In povsem enak vzrok je tudi za epidemične razsežnosti civilizacijskih bolezni. Ni krivo meso. Če raziskave kažejo, da so vegetarijanci po določenih kriterijih bolj zdravi kot ljudje, ki uživajo sodobno, predelano prehrano, to nikakor ni dokaz, da je meso škodljivo oz. je povzročitelj celega spektra bolezni, ali – v naravnost ekstremističnem primeru – da je človek rastlinojed. Je pa res, da si določen del širše javnosti to tako razlaga, na žalost pa take populizme privzemajo tudi tisti, ki jim ljudje zaupajo: zdravniki in razni drugi strokovnjaki, ki s problematiko niso strokovno neposredno povezani.

Človek (danes) je vsejed in uživanje mesa mu omogočajo njegovi možgani IN telo, ki so produkt koevolucije genov in kulture. Še več, verjetno je prav redno uživanje mesa omogočilo, da smo se pred približno 2 do 2,5 milijoni let odpravili na pot (oz. smo na tej poti ostali) proti današnjemu videzu in sposobnostim.

Literatura

  1. Cordain L et al. Plant-animal subsistence ratios and macronutrient energy estimations in worldwide hunter-gatherer diets. Am J Clin Nutr, 2000; 71(3), 682-692.
  2. Barnicot NA. Human nutrition: evolutionary perspectives. Integr Physiol Behav Sci, 2005; 40(2):114-7.
  3. Richards MP. A brief review of the archaeological evidence for Palaeolithic and Neolithic subsistence. Eur J Clin Nutr, 2002; 56(12):16.
  4. Nestle M. Animal v. plant foods in human diets and health: is the historical record unequivocal? Proc Nutr Soc, 1999; 58(2):211-8.
  5. Milton K. The critical role played by animal source foods in human (Homo) evolution. J Nutr, 2003; 133(11 Suppl 2):3886S-3892S.
  6. Cunnane SC, Harbige LS, Crawford MA. The importance of energy and nutrient supply in human brain evolution. Nutr Health, 1993; 9(3):219-35.
  7. Leonard WR, Robertson ML. Comparative primate energetics and hominid evolution. Am J Phys Anthropol, 1997; 102(2):265-81.
  8. Leonard WR, Snodgrass JJ, Robertson ML. Effects of brain evolution on human nutrition and metabolism. Annu Rev Nutr, 2007; 27:311-27.
  9. Leonard WR, Robertson ML, Snodgrass JJ, Kuzawa CW. Metabolic correlates of hominid brain evolution. Comp Biochem Physiol A Mol Integr Physiol, 2003; 136(1):5-15
  10. Blumenschine, R.J. Characteristics of an early hominid scavenging niche. Curr Anthropology, 1987; 28:383-407.
  11. Stanford, C.B., J. Wallis, H. Matama and J. Goodall. Patterns of predation by chimpanzees on red colobus monkeys in Gombe National Park, Tanzania, 1982-1991. Am J Phys Anthropology, 1994; 94: 213-228.
  12. de Pee S, West CE et al. Lack of improvement in vitamin A status with increased consumption of dark leafy green vegetables. Lancet, 1995; 346:5-81.
  13. Herbert V. Staging vitamin B-12 (cobalamin) status in vegetarians. Am J Clin Nutr, 1994; 59:213S-1222S.
  14. Laidlow SA. Plasma and urine levels in vegans. Am J Clin Nutr, 1988; 47:660-663.
  15. Salem N et al. Arachidonate and docosahexaenoate biosynthesis in various species and compartments in vivo. World Rev Nutr Diet, 1994; 75:114-119.
  16. George H. et al. Diet and the evolution of human amylase gene copy number variation. Nat Genet, 2007; 39(10): 1256–1260.