Intervju: Yoshinao Nanbu

Borilno veščino Nanbudo smo že predstavili, tokrat pa je na vrsti zanimiv intervju z njenim stvariteljem, mojstrom Yoshinaom Nanbujem. Intervju je nastal med enim od obiskov mojstra Nanbuja v Sloveniji.

Kot potomec samurajske družine ste prejeli veliko skrivnega znanja. Izkušnje z drugih borilnih veščin kažejo, da tako znanje nerado zapušča družinske kroge. Ali to drži tudi v vašem primeru?

Ne, jaz pokažem vse. Moja filozofija je, da če ne daš na razpolago vsega znanja, potem ne pridobiš novih idej. Vem, da so nekateri mojstri zahodnjake učili poenostavljene verzije svojih borilnih veščin in da se na primer v Evropi in ZDA ne trenira enakega karateja kot na Japonskem. Nekaterim mojstom je učenje borilnih veščin posel, to delajo za denar, zame pa je pomembno, da pridobivam nove ideje, s katerimi lahko oplemenitim Nanbudo. Če nisi odprt, če ne deliš svojega znanja in idej, potem ne dobiš ničesar v zameno. Poleg tega pa nočem, da bi bil Nanbudo zaprta borilna veščina. Včasih je že bilo tako, da če je oče prakticiral nek poklic, ga je moral nujno tudi sin, da mu je oče lahko zaupal svoje izkušnje. Jaz imam šestletno hčerko, pa je ne učim Nanbuda. Če se bo, se bo sama odločila zanj, drugače je ne bom silil.

Najprej ste ustvarili Sankukai karate, nato pa niste bili zadovoljni in se ustvarili še Nanbudo. Je torej Sankukai mrtva veja v karateju, ali pa je le vmesna stopnička do Nanbuda?

Sankukai nikakor ni mrtva veja karateja, saj je osnova za Nanbudo. Ko sem ustvaril Sankukai, sem bil še mlad, zelo močan in z odlično kondicijo. Zatorej sem ustvaril borilno veščino, ki je razvijala moč in kondicijo. Potem sem se spremenil, fizično in psihično. Rezultat je Nanbudo, ki je bolj umirjen. To pa še ne pomeni, da je Sankukai za odpis. Nekaterim povsem zadostuje in bodo ostali le pri tem. Vsak si izbere svojo pot. Zakaj ne? Znanje Sankukai karateja seveda koristi pri treningu Nanbuda, ni pa pogoj. Nanbudo je primeren tudi za popolne začetnike.

Kaj je narobe s karatejem? Zakaj ste morali iti stran in ustvariti novo zvrst?

Karate nima dovolj krožnega gibanja. Ima ga nekaj, a ne dosti. Ima tudi premalo obrambnih tehnik. Ima blokade, a so “trde”, škodujejo tudi branilcu. Ima premalo t.i. ubežnih tehnik, s katereimi se udarcu izogneš, ne pa ga blokiraš. O tem sem govoril z ustanoviteljem Shukokai karateja, mojstrom Tanijem, ki je bil tudi moj učitelj. Rekel sem mu: “To je nemogoče. To ni zame, jaz tako ne morem delovati”. Rekel mi je, da razume. In tako sem šel in ustvaril svojo zvrst karateja.

Krožno gibanje poznamo pri Aikidu, pretok energije pri Kyushu… Zaradi česa je Nanbudo tako edinstven?

Vse te borilne veščine so narejene, da se ubraniš zunanjega sovražnika. Pri Nanbudu pa sovražnik ni zunanji, temveč je notranji, je znotraj nas. Ena od naših notranjih plasti povzroča vse probleme v življenju. Pri doju imamo veliko vaj, kako premagati tega svojega notranjega sovražnika. Seveda se učimo tudi boja proti zunanjim, fizičnim sovražnikom. Le da je to le droben košček v velikem mozaiku. Vsi gibi v Nanbudu so posneti  po naravnih elementih: valovi, veter, ogenj in podobno in so ergonomični, zato ne škodujejo telesu, četudi jih neštetokrat ponavljamo. V Nanbudu imamo tudi posebno gimnastiko, pa razdelan sistem dihanja… Vse to naredi mojo borilno veščino posebno.

Kako Nanbudo izboljšuje zdravje?

Z uravnavanjem pretoka življenske energije. Nekoč so vsi mislili, da je zdravje odvisno od telesne pripravljenosti. Torej so trenirali za moč, za močan udarec. Ne! Vaje za zdravje morajo biti fizične, ampak inteligentno fizične, kakor pravim jaz temu. Zgolj ukvarjanje z mišicami ne bo doprineslo k zdravemu življenju. Nekateri trenirajo in trenirajo, da dobijo velike in močne mišice, a s tem še ne krepijo zdravja tako, kot bi ga morali. Šele ko imaš urejene vse meridiane, ko imaš neprekinjen pretok življenjske moči, takrat delaš pravo stvar za svoje zdravje.

Torej si npr. bodybuilderji delajo medvedjo uslugo?

Ne. Radi bi imeli lepo telo in zato trdo trenirajo. A surova moč v boju ni pomembna. Pri boju je bolj pomembna hitrost.

Kako Nanbudo spodbuja mentalne aktivnosti?

Imamo sedem manter, ki jih ponavljamo med treningi. Ta ponavljanja pomagajo posamezniku, da se zave sebe in svojih sposobnosti, ki ležijo skrite v njem. Pomagajo mu, da je bolj zadovoljen, miren, sproščen, pogumen. Če pokažem na primeru: moja mantra lahko pomaga kakemu moškemu, da zbere pogum in na zabavi nagovori lepo dekle.

Veliko pozornosti namenjate dihanju. Kakšno mora biti dihanje med recimo treningi v fitnesu, z utežmi?

Dihanje se mora prilagajati telesni aktivnosti. Če tečete maraton, mora biti dihanje dolgo in počasno, saj je tudi maraton dolg in traja veliko časa. Če pa boste poskušali vzdigniti težko utež in zraven globoko in dolgo dihati, uteži verjetno ne boste dvignili ali pa se boste celo poškodovali. Utež dvigneš hitro, napori so bolj sunkoviti, zato morajo biti tudi vdihi in izdihi hitri, sunkoviti. Dihanje naj torej narekuje intenzivnost telesne vadbe.

Pri šestdesetih letih ste še vedno zdravi in mladostno vitalni. Verejtno zelo pazite na prehrano?

Jaz jem vse! Veliko potujem po svetu, zato ne morem ravno izbirati, kaj bom jedel. Pač pojem tisto, kar mi dajo na krožnik. Veste, problem ni v tem, kaj pojemo, ampak v tem, da to zadržimo v sebi. Meni ni težava jesti na primer pico –  eno sem zmazal ravno včeraj – saj vse skupaj le nekaj ur zatem s treningom spravim iz sebe. Moj nasvet je torej: jejte, kar vam srce poželi. Ne držite se nazaj. Pazite le, da boste tisto potem tudi spravili iz telesa s treningom in z ostalimi dejavnostmi. Prehrana mora biti redna in v primernih količinah. Delajte tako, pa ne boste imeli težav s težo ali kakšnimi boleznimi v starosti.

Še zadnje, precej provokativno vprašanje. Kaj bo odločilno v uličnem pretepu: surova fizična moč ali poznavanje kake borilne veščine?

Vse je OK! Vsak si izbere svojo pot. Nekateri izberejo kako borilno veščino, drugi vidijo svojo prihodnost v fitness centrih. Tudi velika fizična moč ni napačna pot. Če se nekdo s šestdesetimi kilogrami bori proti nekomu, ki jih ima osemdeset, je zadnji gotovo v boljšem položaju. A glejte, mojster Ueshiba (ustanovitelj Aikida) je bil visok meter šestdeset, ustanovitelj Juda je meril meter petinpetdeset. Vsi ostali mojstri so bili bolj majhni, pa se jih ni nihče mogel niti dotakniti. Zakaj? Zato, ker izid pretepa ni niti v mišicah niti v znanju borilnih veščin. Pravi boj se dogaja zgoraj, v naši glavi. Umirjenost, samozavest, to je važno. Če imate pospravljeno tam zgoraj, takrat ste zmagali.

Foto: arhiv Inštitut 108, DO Nanbudo šola