Doping: problem ponaredkov

Leta 1995 je zdravnik Bob Goldman 198 vrhunskih ameriških atletov vprašal, ali bi bili pripravljeni jemati prepovedane substance, če jih zajamčeno ne bi ulovili na doping testu. 195 altetov je odgovorilo z da. Koliko manj športnikov jemlje prepovedane substance, ker tega nihče ne more 100% jamčiti? Nekaj že, prav veliko pa zelo verjetno ne. Danes velik delež vrhunskih športnikov, vse več pa tudi rekreativcev, uporablja kakšnega od prepovedanih preparatov za izboljšanje telesnih sposobnosti – od bodybuilderjev, tekačev, plavalcev, kolesarjev, tenisačev do šahistov.  Vsi. Le naivni mislijo, da obstaja vrsta športa, kjer dopinga ni. Razlika je le v tem, da v nekaterih športih doping uporablja večina športnikov, v drugih pa le manjši delež. A izboljšanje športnih rezultatov ni edini cilj, zaradi katerega ljudje posegajo po teh preparatih; vedno več ljudi se odloča za jemanje predvsem zaradi kozmetičnih učinkov, torej preoblikovanja telesne strukture (manj telesne maščobe, lepše oblikovane mišice itd.), in / ali zaviranja znakov staranja.

Poleg vseh pozitivnih in negativnih učinkov, ki jih prinaša uživanje hormonskih preparatov v športu, pa obstaja tudi težava, na katero tekmovalni športniki (pa tudi drugi uporabniki v drugem kontekstu) velikokrat ne pomislijo oz. so prepričani, da se njim ne more zgoditi. Verjetno ste v katerem od medijev že slišali ali prebrali izjavo kakšnega športnika, ki je zatrjeval, da tega, kar je doping kontrola našla v njegovem urinu, ni jemal, da mu je bila substanca podtaknjena, da je prišlo do napake itd. Morda, a – roko na srce – verjetnost za kaj takega je zelo majhna, isti izgovori pa uporabljeni pri skoraj vsakem novem odkritju. V kateri ampuli, pardon, grmu, torej tiči zajec? Je za vsem skupaj res le hipokrizija?

Raziskava, objavljena v strokovni reviji Psychotherapy and Psychosomatics, ki se je sicer ukvarjala s psihiatričnimi in drugimi učinki anabolično-androgenih steroidov pri športnicah, je prišla do nekaj zanimivih ugotovitev.

V raziskavi je sodelovalo 75 športnic, od tega jih je 25 (33%) priznalo, da so ali še vedno uživajo anabolično-androgene steroide (AAS). Raziskava je pri ženskah, ki so jemale AAS, pokazala večjo pojavnost različnih psihiatričnih sindromov in še nekaj drugih težav, izstopa pa tudi podatek, da se urinski testi večinoma niso ujemali s poročili športnic o zaužitih substancah. Laik oz. nekdo, ki z dopingom nima izkušenj in ne ve, kako se običajno pride do teh substanc, bi si verjetno mislil, da so športnice pač lagale. A laganje o tem, kaj si zaužil, potem ko že priznaš, da nekaj si zaužil in imaš pri tem zagotovljeno anonimnost, nima nobenega smisla.

Možnih vzrokov za neskladje je več. Analiza je morda pokazala snovi, ki so jih športnice jemale že precej časa nazaj, a so to zamolčale, ker se jim po lastni presoji ni zdelo relevantno. Lahko so kakšen preparat pozabile našteti, zamešale ime ipd. Lahko dejansko so lagale. Vse to je možno, a – razen prvega – zelo malo verjetno.

Še en vzrok pa je lahko povezan z nakupom teh substanc. Najbolj običajen način, da športnik pride do prepovedanih substanc, je nakup na črnem trgu, torej od nelegalnih preprodajalcev. Ker črni trg ni nadzorovan, kupec pogosto naleti na ponaredke, generične in razne dizajnerske in brandirane preparate, izdelane v nelegalnih laboratorijih. Da bi bil preparat povsem brez učinkovin se zgodi zelo redko, pogosto pa je količina učinkovin manjša od navedene, preparat lahko vsebuje druge (običajno cenejše) učinkovine od navedenih ali pa je “onesnažen” z učinkovinami, ki niso navedene.

To bi torej lahko bil vzrok, zakaj se v omenjeni raziskavi testi športnic niso ujemali z njihovimi poročili o zaužitih substancah. Ali pa vzrok za marsikateri pozitiven doping test. Športnik namreč predvideva, da bo po zaužitju določene substance “čist” po treh tednih, v resnici pa nevede zaužije neko drugo substanco, ki se jo da odkriti še po enem letu.

Nakup teh preparatov na črnem trgu je torej – najmanj s stališča kakovosti izdelkov – tvegano početje. V resnici športnik ne more biti prepričan o njihovi vsebini, razen če sam opravi teste (kar pa seveda ni zelo verjetno). V raziskavi, ki je bila leta 2008 objavljena v strokovni reviji Journal of Analytical Toxicology, je bila opravljena kemična analiza velike količine, na nemškem črnem trgu zaseženih prepovedanih substanc, med katerimi so bili anabolično-androgeni steroidi (stanozolol, razni testosteronski estri, estri trenbolona itd.), antiestrogeni (tamoxifen, clomiphene), clenbuterol itd. V 25,7% analiziranih izdelkov so se navedene učinkovine razlikovale od dejanskih. Estri nandrolona in trenbolona so bili velikokrat zamenjani z raznimi derivati testosterona, formulacije depot testosteronov so se razlikovale po količini in vrsti od navedenih estrov itd. V podobni raziskavi iz leta 2000 je bil odstotek neujemanja navedenih in dejanskih sestavin v zaseženih preparatih še višji (37.5%).

Posledice jemanja takih preparatov so lahko pozitiven doping test, nepričakovani učinki (oz. neučinki) preparata in drugačni, nepričakovani stranski učinki. Slednje je še posebej nezaželeno pri ženskah; če ženska nevede jemlje preparat z močnejšim androgenim učinkom, je lahko (najmanj) virilizacija bistveno bolj izražena, kot bi bila sicer.

Literatura

1. Thevis M, Schrader Y, Thomas A, Sigmund G, Geyer H, Schänzer W. Analysis of confiscated black market drugs using chromatographic and mass spectrometric approaches. J Anal Toxicol, 2008; 32(3): 232 – 40.
2. Gruber AJ, Pope HG Jr. Psychiatric and medical effects of anabolic-androgenic steroid use in women. Psychother Psychosom, 2000; 69(1): 19 – 26.
3. Bryan Haycock. About Women and “Banned Substances”. www.think-muscle.com
4. Ritsch M, Musshoff F. Dangers and risks of black market anabolic steroid abuse in sports –gas chromatography-mass spectrometry analyses. Sportverletz Sportschaden, 200; 14(1): 1 – 11.
5. Walters MJ, Ayers RJ, Brown DJ. Analysis of illegally distributed anabolic steroid products by liquid chromatography with identity confirmation by mass spectrometry or infrared spectrophotometry. J Assoc Off Anal Chem, 1990; 73(6): 904 – 26.