Doping do danes
Antična Grčija. Prizorišče: Olimpijske igre … dekatlon. Ena najtežjih atletskih disciplin. Pod olimpijskim ognjem so prekinjeni vsi spopadi, vse neumne in nepotrebne vojne, sovražniki sedijo na tribunah amfiteatra (nasprotnih seveda) in opazujejo priprave na tekmovanje. Spodaj pa močni, izklesano grajeni možje tiho in koncentrirano izvajajo še zadnje priprave. Medtem, ko se pripravljajo, nekateri žvečijo razna zelišča, gobe, drugi surova bikova srca in, tretji prašnike in pijejo svežo, še toplo kri, nekateri spet uživajo razne tonike, vsi pa to počno z vero, da jim bodo ta zelišča in organi dali nekakšno dodatno moč, hitrost, energijo s katero bodo prekosili nasprotnika in dosegli slavo, premoč in pač vse privilegije, ki k temu sodijo. Nihče nikogar ne preganja zaradi uživanja teh substanc.
Zavrtimo uro 2000 let naprej. Olimpijske igre … dekatlon. Ena najtežjih atletskih disciplin. Ogromna, čudovita, svetla sodobna športna arena, vojne se kljub olimpijadi nadaljujejo, prijatelji pa sedijo na tribunah (ali pa pred malimi zasloni na različnih koncih sveta) in opazujejo priprave na tekmovanje. Spodaj na prizorišču močni, izklesano grajeni, prelepljeni s sponzorskimi nalepkami, možje (in ženske) tiho in koncentrirano izvajajo še zadnje priprave. Kdor bo najmočnejši, najhitrejši, najboljši in najsrečnejši, bo dosegel slavo, premoč in pač vse privilegije, ki k temu sodijo. Teh pa ni malo.
Kot vidimo, je esenca ostala enaka. Le, da je način za dosego postal bolj sofisticiran. Drži, vsi vrhunski športniki se rodijo in ne »naredijo«, trening jih le izbrusi do popolnosti. Šport je postal komerciala, načelo »čimbolje prodaj in čimveč zasluži«, kjer je drugo mesto brez pomena in biti dober ni dovolj, le biti najboljši nekaj šteje. K temu pripomorejo športne federacije, funkcionarji, mediji in tudi mi, gledalci, ker v vsakem trenutku želimo višje, hitreje, močneje, več rekordov, kruha in iger.
Svetovni rekord izpred dvajsetih let danes v nekaterih disciplinah ni dovolj niti za normo, kaj šele za dobro uvrstitev. Ali je človeško telo res toliko bolj razvito kot pred 20 leti, ali je način treninga in prehrane res toliko napredoval? Ali je možno človeško telo podvreči takšnim stalnim in vedno večjim naporom brez dolgoročnih posledic? Da ne bo pomote, govorimo o vrhunskih rezultatih in vrhunskih športnikih. Odgovor je ne, ni možno!
Da bi se bolje pripravili, mnogi vrhunski tekmovalci uporabljajo nedovoljena preparate. Če je za športnika dobro poskrbljeno, je pod zdravniško kontrolo. V takih primerih običajno športnik ne bo utrpel zdravstvenih posledic. Če govorimo o zmerni uporabi anabolikov, jih najverjetneje ne bo utrpel v nobenem primeru. Anaboliki so prisotni v športu že 50 let, dobro so raziskani, predvidljivi in relativno benigni. Ker pa je doping kontrola vedno ostrejša, atleti čedalje bolj posegajo po peptidnih substancah, katerih večine trenutno na doping testih še ni mogoče identificirati kot telesu tuje. Uporaba le-teh v športu je relativno novo poglavje, ki še ni dovolj raziskano. Športniki so v to prisiljeni zaradi gonje proti uporabi dopinga in seveda želje po doseganju boljših rezultatov. Se pravi, uporaba peptidnih hormonov zagotavlja opravljen doping test (atlet bo spoznan za dopinško neoporečnega in dosegel bo boljše rezultate). Če bo zmagal, bo povrhu tega še bogato nagrajen. Nekdo drug, ki uporablja bolj benigne anabolike, bo lahko ujet, kaznovan, stigmatiziran, razvrednoten, diskvalificiran. Moralne razlike med njma ni. Oba »goljufata«.
Danes velik delež vseh vrhunskih športnikov uporablja kakšnega od preparatov za izboljšanje telesnih sposobnosti – od bodybuilderjev, tekačev, plavalcev, kolesarjev, tenisačev do šahistov. Vsi. Le naivni mislijo, da obstaja vrsta športa, kjer dopinga ni. Razlika je le v tem, da v nekaterih športih doping uporablja večina športnikov, v drugih pa le manjši delež.
Leta 1995 je zdravnik Bob Goldman 198 vrhunskih ameriških atletov vprašal, ali bi bili pripravljeni jemati prepovedane substance, če jih zajamčeno ne bi ulovili na doping testu. 195 altetov je odgovorilo z da …
Ena od težav je tudi meja med dovoljenim in nedovoljenim, ki je vedno bolj meglena. Da je zmeda še večja, jo športni puristi na vsak način želijo zabrisati. Pred nekaj leti se je šušljalo, da bo tudi kreatin pristal na spisku prepovedanih substanc. Neumnost. Priče smo nesmiselnemu sistematičnemu izločanju in nestrokovnemu kritiziranju vseh učinkovitih in neškodljivih preparatov. Mediji o podobnih rečeh poročajo brez kakršne koli strokovne podlage in na ta način le zavajajo širšo javnost, poleg tega pa se še danes dogaja, da prehranske dodatke in prepovedane substance mečejo v isti koš. Se še spomnite članka Prehranska dopolnila in te reči?
Vsem je samoumevno, da v bolid Formule 1 ne vlivajo neosvinčenega 95-oktanca, temveč posebno gorivno mešanico. Zakaj javnost potemtakem misli, da atlet svetovnih razsežnosti uporablja le vitamine, minerale in, bognedaj, beljakovinske preparate? Ne želim, da članek izzveni kot poziv k vsesplošni uporabi anabolikov in drugih ergogenov, želim pa, da omenjena praksa in tovrstna pereča problematika ostane v krogih izkušenih atletov, zdravnikov in drugih strokovnjakov, ne pa v rokah senzacionalističnih in laičnih dnevnih časnikov in periodičnih publikacij.