Bolj se potrudi!
Na forumu in po elektronski pošti pogosto dobivam približno taka vprašanja:
Zdravo, stara 28 let, visoka 165 cm in težka 67 kg. Želim izgubiti 5 do 7 kg. Pazim na prehrano, jem 3x dnevno, izogibam se maščobam in sladkorju, sicer pa jem tisto, kar mi trenutna situacija dopušča (zjutraj doma za zajtrk običajno kosmiče in jogurt, za kosilo kar je primernega na meniju v restavraciji v bližini delovnega mesta, za večerjo pa kakšen kos sira, malo sadja, jogurt ali kaj podobnega). 1x na teden tudi hodim na ples in vsaj še enkrat na teden na sprehod, ki traja od pol do ene ure. Kljub temu, da pazim kaj jem in se redno gibljem, ne morem shujšati. Prebrala sem tudi skoraj vse članke na vaši strani. Mi lahko kaj svetujete? Hvala itd. itd.
Ali pa taka:
Živijo, star 25 let in se že 5 let redno ukvarjam z bodibildingom. Visok sem 183 cm in težek 87 kg. Jem 5 x na dan, približno 120 g beljakovin, 350 g ogljikovih hidratov in 30 g maščob. Na začetku sem treniral 6 x na teden, potem pa sem zmanjšal število treningov na 3 do 4 na teden, ker se mi je zdelo, da sem bil pretreniran, pa tudi časovno mi je tako lažje. Moj problem je, da sem na začetku kar lepo napredoval, zdaj pa nikakor ne morem več pridobiti na teži oziroma mišični masi, čeprav delam vse kar lahko. Mi lahko kaj svetujete? Hvala itd. itd.
Nasvet v najkrajši in neolepšani obliki se glasi: Bolj se potrudi!
Star pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. Nek drugi pravi, da kdor ne riskira, ne profitira. V angleščini pa je najbolj znan rek iz tega konteksta: No pain, no gain (brez bolečine ni napredka). Skratka, če človek želi napredovati, se mora potruditi, kdaj tudi potrpeti in tvegati. Pogledati in stopiti mora preko mej, preko omejitev, ki si jih morda postavlja. Iz območja ugodja stopiti v območje neugodja.
A večina ljudi tega danes ni pripravljena oz. sploh ne zna storiti. Še več, neugodje je postalo nekaj, čemur se je treba za vsako ceno izogniti, postalo je nepotrebno, po mnenju večine celo škodljivo. Ta vzorec razmišljanja se kaže na vseh področjih, od najzgodnejše starševske vzgoje otrok ter sistema vzgoje in ocenjevanja v šolah, ki temelji na permisivnosti in zagotavljanju ugodja, do skrbi posameznika za zdravje, fizično in psihično.
Ljudje, ki jih je ali jih še vedno obdeluje sistem permisivnosti in ugodja, sčasoma postanejo od tega ugodja odvisni in kot taki idealni hiperpotrošniki, labilni in vodljivi v svojem iskanju ugodja, neodgovorni do okolice in – kar je morda še huje ali vsaj žalostno – do sebe.
Ločevanje odpadkov? Le zakaj? To zahteva preveč energije, poleg tega pa me takrat, ko bo šlo vse k vragu, tako ali tako ne bo več na svetu.
Prometni predpisi? Omejitev hitrosti? Pajade, mene že ne bo nihče omejeval.
Moj otrok je dobil ukor???? Tako se pa že ne bomo šli! Bomo videli, kdo bo imel zadnjo besedo: prfoksa ali moj odvetnik!?
V družbi izobilja in zapovedanega ugodja se mora seveda spremeniti tudi odnos do lastnega telesa in zdravja. Če je vse naprodaj, je lahko tudi zdravje in lepo telo.
5 minut za čvrst trebuh in zadnjico.
Brez napora do izklesanega telesa.
Margarina, ki pomaga znižati krvni holesterol.
Brez muje … samo denarnico je treba odpreti. Anticelutitne kreme. Shujševalni obliži. Masaža za oblikovanje telesa.
In ultimativno prijazno, dopuščajoče, udobno: Čokolada za hujšanje!
Jasno je, takole, zapisano na papirju, da se nekaterih stvari ne da kupiti. Lahko se kupi obliže, ki nekaj časa skrivajo rano in preprečujejo, da bi bilo vse naokrog krvavo, a se slej kot prej prepojijo s krvjo in odpadejo, kri še vedno teče, rana pa je zdaj tudi že zagnojena. A nič lažjega: malo jo obrišemo in prilepimo nov obliž, malce boljši, bolj mehak, vodotesen, dražji. A tudi ne pomaga. In naslednji obliž vsebuje že sestavine, ki naj bi pospeševale celjenje rane. In je še dražji. A tudi ne pomaga. Sčasoma se oblikuje miselnost, da rešitve enostavno ni.
Poplava apatije in zgroženosti nad krivičnim življenjem.
Se bomo s tem kar sprijaznili?
Vedeti je treba, da rešitev seveda obstaja a je v večini primerov neudobna in neprijazna. Zahteva odrekanje, morda nekaj bolečine in zdravega tveganja. Zahteva, da iz prijetno tople sobice stopimo ven, v leden mraz, zahteva prestop iz območja udobja v območje neudobja. Da pridemo do dejanskega cilja, ne le njegovega približka, ki bo po določenem času strohnel v nič, moramo narediti to, kar je PRAV, pa čeprav ta PRAV včasih ni prijeten. Če bomo delali samo to, kar je prijetno, bomo stopicali na mestu ali celo nazadovali. Uspešni ljudje, naj gre za katerokoli področje, se tega zavedajo. V taki smeri bi morala delovati starševska vzgoja, šolski sistem, življenje. Ovijanje v vato producira pomehkužence.
Če torej želimo napredovati, moramo delati (tudi) tiste stvari in na tak način, kot jih do sedaj še nismo. Sprejeti, da bo pot morda težka, tudi neprijetna.
– Rad bi pretekel maraton. Ali je dovolj, da 3 mesece pred nastopom 1x na teden pretečem 10km?
– Ne, ni dovolj.
– Ampak več časa bi si težko vzel…
– Potrudi se ali pa raje pozabi na maraton.
Večina ne želi slišati, kaj je treba narediti, pač pa potrditev tega, kar MISLIJO, da je treba narediti oz. so sploh PRIPRAVLJENI narediti. Želijo ujčkanje in prikimavanje. Želijo spletne strani in revije, ki jim ponujajo instant rešitve za vse njihove težave, brez naprezanja, brez odrekanja.
Brez angažiranja mentalnih kapacitet, ki zato sčasoma atrofirajo do te mere, da se zdi čaj za hujšanje, s katerim naj bi v enem tednu človek izgubil do 5 kilogramov, kar verjetna in bistra pogruntavščina.
– Kaj mi svetuješ naj jem, da bom skujšala?
– Jej to-in-to.
– Tega ne maram
– Potem pa to-in-to.
– Uf, tega si pa ne morem pripraviti, nimam toliko časa.
– Potem pa naredi tako-in-tako.
– To je pa komplicirano. A obstaja kaj lažjega?
– Da, ostani udobno debela.
Spremembe, včasih tudi radikalne, so potrebne za napredovanje, za premik proti cilju. Koliko je treba stopiti izven svojih okvirjev udobnosti je odvisno od ambicij in trenutnega stanja, pri tem pa je treba tudi paziti, da ne pretiravamo. Iz permisivne vzgoje ne preklopimo na radikalno restriktivno. Ne stradamo. Iz nič ne začnemo teči 5x tedensko.
Ko gre za premik proti neudobju, ljudje običajno začnemo stopicati s kratkimi korakci. Da ja ne bi prehudo treščilo. Zaradi tega večina ostane pod mejo, ki jo je treba prestopiti, da bi izzvali spremembe. Predlagam sledeče: v mislih se najprej postavite tja, kjer je za vas že zelo, zelo neudobno. Nato, tudi v mislih, z majhnimi korakci stopicajte navzdol proti meji udobja in ko bo samo še zelo neudobno, ste na pravem mestu za štart. Začetek bo težak, a rezultati bodo odtehtali vložen napor. In ko bo spet postalo udobno, po možnosti še prej, bo čas za nov premik.
Če vedno razmišljamo na enak način, v enakih okvirih, ne moremo napredovati. Ali kot je rekel že Albert Einstein: Težav ne moremo reševati z miselnostjo, ki smo jo imeli, ko so te težave nastale.