Spanje

Ste se kdaj vprašali, zakaj spimo? Zakaj moramo spati? Zakaj nas po določenem času začne »kriviti na vseh koncih«, z zehanjem začnemo oponašati nilske konje in si želimo le še primerno mehke vodoravne površine, kamor bi se za naslednjih nekaj ur zgrudili v skoraj nezavestno stanje? Zakaj je spanec tako obupno nujen, da lahko v skrajnem primeru zaspimo celo za volanom, med vožnjo?

Spanje je stvar, ki jo počnemo vsi, tudi vse višje razvite živali (plazilci, ptiči, sesalci). In prav pri živalih je zadeva še toliko bolj zanimiva; s spanjem živali postanejo lahek plen za druge živali, če tudi te ne bi veselo smrčale v bližnjem grmovju oziroma jih ne bi varovala noč. Seveda tudi noč ne zagotavlja varnosti, obstajajo nočne roparice, kar pa očitno ni dovolj močan razlog, da bi narava ukinila spanje in ga označila kot »neprimerno, nezaželeno in škodljivo«.

Kaj je spanje?

Intenzivnost / aktivnost številnih telesnih procesov se čez dan spreminja. Pravimo, da potekajo v t.i. cirkadianem ritmu. Po domače povedano je cirkadiani ritem notranja telesna ura, ki upravlja z biološkimi procesi v 24 urnih ciklih. V telesu več kot 100 procesov poteka v cirkadianem ritmu, med katere se npr. uvrščajo ciklično spreminjanje telesne temperature, izločanje nekaterih hormonov, spreminjanje krvnega tlaka itd. Med najbolj očitne cirkadiane ritme pa spada izmenjevanje budnosti in spanja.

Natančnih odgovorov na to, kaj je spanje in čemu služi, zaenkrat še ni. Na splošno pa lahko rečemo, da je spanje stanje zmanjšanega ali odsotnega zavedanja okolice, ki ga lahko prekinejo različni zunanji dražljaji (npr. hrup, svetloba, dotik itd.) in ki ga lahko opišemo z značilnimi zunanjimi in notranjimi znaki.

Spanje – zunanji znaki

Ko vidimo človeka, običajno lahko takoj povemo, ali spi ali ne. To sklepamo iz zunanjih znakov, ki pa so zelo podobni znakom nezavesti ali omedlevice. Zato se včasih spanje laično primerja z nezavestjo. To je seveda napačno; zelo pomembna razlika med spanjem in nezavestjo je, da lahko spečega človeka zbudimo.

Kakšni so torej znaki spanja?

• zaprte oči;
• če je le mogoče, ležeč položaj;
• večinoma počasno, ritmično dihanje;
• občasno spreminjanje položaja telesa in
• na videz popolna sproščenost telesa.

Spanje – notranji znaki

Veliko natančnejša metoda od spremljanja zunanjih znakov za določanje in analizo spanja je spremljanje možganskih valov prek elektroencefalograma (EEG). Preprosto povedano je EEG zapis skupne električne aktivnosti milijonov živčnih celic v možganih. Ta zapis se dobi tako, da se na tipična mesta zgornjega dela glave položi elektrode za spremljanje možganskih valov, ki so nato ojačani in izpisani na papir.

Poznamo 5 značilnih EEG valov: beta, alfa, teta, delta in gama.

Alfa, beta in gama valovi so povezani z budnim stanjem. Gama valovi so običajno posledica močne mentalne aktivnosti, npr. reševanja težkih problemov, intenzivnega učenja, preplaha itd. Beta valovi se navezujejo na normalno dnevno aktivnost, alfa valovi pa na mirovanje oziroma počitek, lahko pa tudi že na rahel spanec.

Ostali valovi, torej teta in delta, so značilni za spanje in nekatera druga stanja (hipnoza, trans, sanjarjenje, ipd.) ter določene poškodbe možganov.

[PAGEBREAK]

Faze spanja

Spanje običajno poteka v petih fazah (faza 1, 2, 3, 4 in REM faza). Pri normalnem vzorcu spanja si te faze sledijo ena za drugo, vse skupaj pa predstavljajo en cikel, ki se z različnimi dolžinami posameznih faz ponovi 3 do 5-krat na noč.

Pri odraslem človeku je od skupne dolžine spanja faze 2 približno 50%, REM faze od 15% do 20%, preostali čas pa zastopajo faze 1, 3 in 4. Čez noč se dolžina posamezne REM faze podaljšuje na račun ostalih faz, traja pa od 5 do 30 minut.

Dojenčki približno polovico časa prespijo v REM fazi, nedonošenčki pa celo do 80%.

Faza 1 je t.i. faza rahlega spanca, za katerega so značilni možganski valovi z visoko amplitudo, ki občasno prekinjajo alfa valove. V tej fazi se izmenjujeta stanji budnosti in spanja, zmanjša se mišična aktivnost in upočasni gibanje očesnih zrkel. Pri nekaterih ljudeh se lahko pojavijo občutki padanja, ki izzovejo nenadne mišične trzljaje.

V fazi 2, za katero so značilni teta možganski valovi, se upočasni utripanje srca, zniža se telesna temperatura in obmirujejo očesna zrkla.

V fazi 3 se pojavijo delta možganski valovi, ki jih občasno prekinjajo izbruhi nekoliko hitrejših valov. Ti izbruhi v fazi 4 popolnoma izginejo. Fazama 3 in 4 skupaj pravimo tudi faza globokega spanca. V tej fazi ni gibanja očes in nobene mišične aktivnosti. Osebo v globokem spancu je zelo težko zbuditi, če pa se to zgodi, je ta oseba običajno še nekaj minut povsem dezorientirana in omotična.

Za globokim spancem nastopi REM faza. V tej fazi možgani oddajajo enake valove kot v budnem stanju; zaradi tega se spanje v tej fazi imenuje tudi paradoksno spanje. REM je kratica za Rapid Eye Movement – ang. hitro premikanje oči, kar je ena glavnih oz. najbolj splošno znanih značilnosti te faze spanja. Poleg tega pride tudi do povišanja frekvence srčnega utripa, dviga krvnega tlaka, hitrejšega, nepravilnega in plitvejšega dihanja, začasne popolne mišične paralize, nesposobnosti uravnavanja telesne temperature, pri moških do erekcije in pri ženskah do povečanja klitorisa. V REM fazi sanjamo.

Faze 3, 4 in REM so homeostatično uravnavane, kar pomeni, da se primanjkljaji nadomeščajo na račun faz 1 in 2. Primer 1: če osebo zbudimo sredi REM faze, bo ta oseba, ko bo zopet zaspala, zdrsnila naravnost nazaj v REM fazo. Primer 2: daljša odtegnitev spanja (oz. podaljšanje budnosti) povzroča podaljšanje globokega in REM spanca pri naslednjem spanju. Iz tega strokovnjaki sklepajo, da sta fazi globokega in REM spanca ključnega pomena za ves proces spanja in njegove funkcije.

Zakaj spimo?

Dokončnega odgovora na to vprašanje še ni, obstaja pa več teorij o tem, zakaj je spanje pomembno in kakšne so njegove funkcije. Rezultati raziskav na to temo kažejo, da je spanje nujno za ohranjanje zdravja. Večina dosedanjih informacij o možnih funkcijah spanja bazira na raziskavah, ki so se ukvarjale z učinki pomanjkanja spanja. Te raziskave se osredotočajo na imunološke in fiziološke posledice pomanjkanja spanja in kažejo, da ima spanje pomembno vlogo pri ohranjanju normalnih telesnih funkcij.

1. Spanje naj bi omogočalo rast in obnovo telesnih tkiv. V fazi globokega spanca se poveča izločanje rastnega hormona in snovi, ki so pomembne za delovanje imunskega sistema, kar spremeni / izboljša telesno odpornost.
2. Spanje naj bi imelo pomembno vlogo pri učenju ter organizaciji in arhiviranju spominov. Dokazano je, da pomanjkanje spanja zmanjšuje sposobnost koncentracije in pomnenja.
3. Ena od teorij pravi, da je spanje namenjeno zaščiti in ohranitvi organizma. Organizmi za hranjenje in ostale osnovne potrebe ne potrebujejo 24 ur dnevno, zato se zdi smiselno, da se preostanek časa ne izpostavljajo nevarnostim (npr. močnejšim organizmom, ki jih je popadla lakota), pač pa se – ob najbolj varnem času glede na njihovo okolje – v varnem kotičku prepustijo spancu. Zaradi dejstva, da sta fazi globokega in REM spanca zaradi svojih značilnosti že v osnovi za organizem »nevarni« stanji, ima ta teorija veliko nasprotnikov.

Tako kot pri teorijah o staranju se vsaj del odgovora na vprašanje, zakaj je spanje pomembno, skriva v vsem zgoraj naštetem. Dejstvo je, da če ne spimo dovolj, slabše funkcioniramo, se slabše počutimo, težje skoncentriramo in zapomnimo stvari. A koliko spanja je dovolj?

Koliko spanja potrebujemo?

V povprečju odrasli potrebujemo od 7 do 9 ur spanja. Številne raziskave so pokazale, da v povprečju manj kot 8 ur spanja že negativno vpliva na sposobnost koncentracije in pomnenja. Seveda pri posameznikih lahko prihaja do velikih odstopanj, predvsem navzdol. Znani so primeri ljudi, ki imajo za normalno funkcioniranje dovolj že 4 do 5 ur spanja dnevno.

Otroci potrebujejo več spanja kot odrasli. Dojenčki naj bi spali okrog 16 ur, otroci stari od 3 do 5 let 11 do 13 ur, otroci od 6 do 12 let pa 8 do 10 ur dnevno. Primerna količina spanja je eden od pogojev za optimalno rast in razvoj.

Mišljenje, da starejši ljudje potrebujejo manj spanja, je napačno, res pa je, da običajno spijo manj. To je posledica zmanjšane sposobnosti daljšega spanja, težjega prehoda v fazo globokega spanca, velikokrat pa tudi raznih bolezenskih stanj, ki neposredno ali posredno (npr. zdravila) vplivajo na spanje.

Kot zanimivost pa še količine spanja nekaterih živali:

žival	ur spanja dnevno
rjavi netopir	19.9
piton	18
tiger	15.8
veverica	14.9
podlasica	14.5
zlati hrček	14.3
lev	13.5
podgana	12.6
mačka	12.1
miš	12.1
zajec	11.4
jaguar	10.8
raca	10.8
pes	10.6
šimpanz	9.7
pujs	7.8
koza	5.3
krava	3.9
azijski slon	3.9
ovca	3.8
afriški slon	3.3
osel	3.1
konj	2.9
žirafa	1.9

Negativni vplivi na spanje

Ker budnost in spanje uravnavajo različni podsistemi živčnega in hormonskega sistema, lahko hrana, zdravila in razni dražlaji iz okolja, ki vplivajo na te podsisteme, vplivajo tudi na spanje.

1. Alkohol lahko pomaga zaspati, vendar tudi zmanjšuje količino globokega in REM spanca.
2. Antidepresivi krajšajo REM fazo.
3. Uspavala, ki so trenutno v uporabi, ne omogočajo kvalitetnega spanca, saj podobno kot antidepresivi motijo REM fazo. Z novim zdravilom, Orexin-RA-1, ki je zaenkrat še v fazi testiranja, naj bi bila ta pomanjkljivost odpravljena.
4. Cigarete oziroma nikotin lahko zmanjšujejo količino globokega in REM spanca. Hudi kadilci se lahko zbujajo tudi zaradi padca količine nikotina v telesu.
5. Stimulansi (npr. kofein) stimulirajo določene predele možganov in tako otežujejo prehod v spanje in globje faze spanja.
6. Prepoln želodec ali lakota otežujeta prehod v globje faze spanja, včasih tudi v samo spanje.
7. Zaradi zmanjšane sposobnosti uravnavanja telesne temperature v REM fazi lahko previsoka ali prenizka temperatura okolja onemogoča normalno spanje oziroma moti REM fazo.

No, pa lahko noč!