Sanje

Čeprav se jih morda ne spomnimo, nam možgani vsako moč pripravijo predstave, ki jih v ničemer ne omejuje naša (bujna ali borna) domišljija. Včasih so tako žive, da nas podobe iz sanj preganjajo še ves dan, včasih pa jih pozabimo skoraj isti trenutek, ko odpremo oči. A kaj v resnici so sanje in zakaj sanjamo?

Teorije sanj

Z vprašanjem, zakaj sanjamo oz. kakšen pomen imajo sanje, se človeštvo ukvarja že od samih začetkov. Sanje so bile videne kot sporočila bogov in duhov, ljudje zgodnjih civilizacij so verjeli, da med sanjanjem duša zapusti telo in gre na potep po drugih svetovih, na klepet z drugimi dušami, tudi tistimi umrlih.

Danes so sicer razjasnjene že številne podrobnosti glede sanj oz. procesa sanjanja, še več pa jih je še vedno predmet znanstvenih raziskovanj in debat. Obstaja več teorij o nastanku in pomenu sanj, na grobo pa jih lahko razvrstimo v dve skupini, psihološko in fiziološko. V nadaljevanju so opisane le nekatere najpopularnejše teorije.

Psihološke teorije sanj

Sigmund Freud

Dr. Sigmund Freud (1856 – 1993), nevrolog in psihoanalitik, je začetnik znanstvenega raziskovanja sanj. Po njegovem so sanje izražanje potlačenih oz. nezavednih želja, misli in občutkov, ki se kažejo v simbolnih podobah. V svoji teoriji se je osredotočal predvsem na želje in misli, povezane s spolnostjo in agresijo in s tem povezanim simbolizmom. Tako naj bi ovalen predmet predstavljal penis, zaprt predmet z odprtino pa vagino. Kljub temu prepričanju je Freud priznaval, da so v sanjah – imenoval jih je kraljevska pot v nezavedno – včasih na videz simbolni predmeti samo predmeti brez simbolnega pomena.

Carl Jung

Carl Gustav Jung (1875 – 1961) je bil Freudov učenec, ki je – tako kot Freud – vsebini sanj pripisoval simbolni pomen. Vendar pa v svoji teoriji teh simbolov ni videl kot izraz potlačenih, nezavednih želja in misli, pač pa je trdil, da so sanje način komunikacije zavednega in nezavednega, da omogočajo vpogled in refleksijo posameznika v budnem stanju ter ponujajo možnost reševanja problemov, s katerimi se posameznik trenutno sooča v življenju.

Friedrich Perls

Friedrich Perls, začetnik Gestlat teorije, ki na probleme v življenju gleda predvsem kot na probleme v odnosih in komuniciranju, je trdil, da so sanje projekcije nas samih, naše videnje nas samih in drugih, ki ga ne sprejemamo oz. dojemamo kot resnično. Njegova teorija se opira na dejstvo, da so sanje produkt posameznika in morajo zato biti izraz posameznikove notranjosti.

Alfred Adler

Alfred Adler (1870 -1937) je sanje videl kot pripomoček za reševanje posameznikovih problemov in pomembno vodilo pri izpopolnjevanju kontrole nad življenjem. V nasprotju s Freudom je menil, da so gonilne sile obnašanja posameznika želja po moči, kontroli in superiornosti, ne pa seksualni impulzi. Poleg tega je bil prepričan, da dejanj ne usmerja naše nezavedno pač pa težnja po kontroli in popolnosti. Po njegovem so sanje pot do naših resničnih misli, čustev in dejanj. V sanjah smo sposobni videti naše agresivne težnje in želje. Sanje naj bi bile način kompenzacije za pomanjkljivosti v (budnem) življenju. Nesamozavestni postanejo v sanjah odločni in samozavestni, agresivnost in jeza, ki ju v budnosti kontroliramo, sta v sanjah lahko izživeti. Sanje tako nudijo nekakšno zadovoljitev, ki je družbeno bolj sprejemljiva. 

Fiziološke teorije sanj

Robert McCarley in Allan Hobson

Okoli leta 1973 sta raziskovalca Robert McCarley in Allan Hobson predstavila novo teorijo, ki sta jo zasnovala na podlagi raziskav dogajanja v možganih med spanjem. Prišla sta do zaključka, da so sanje preprosto posledica naključnih električnih možganskih impulzov, ki izvabljajo razdrobljene, nepovezane podobe iz spominskih sledi, ki jih veliki možgani skušajo sestaviti v nekaj smiselnega. Omenjeni impulzi naj bi nastajali v posebnem predelu možganskega debla, generirale naj bi jih živčne celice, ki so zadolžene tudi za REM spanje. Zaradi tega naj bi sanjali le v REM fazi spanja. Ta teorija je znana pod imenom teorija aktivacije in sinteze, z njo pa sta popolnoma razvrednotila prejšnje psihološke teorije in v znanstevnih krogih dvignila precej prahu.

Mark Solms

Približno dve desetletji je veljalo, da imajo sanje enak izvor kot REM faza spanca (teorija aktivacije in sinteze), dokler ni Mark Solms dokazal, da to ne drži. REM faza naj bi bila le eden od sprožilcev sanjanja. V prid nepovezanosti sanjanja in REM faze govorijo naslednja dejstva:

• 50% – 70% ljudi, ki so jih v raznih raziskavah prebudili v prvi fazi spanja, torej v fazi, v kateri naj ne bi sanjali, je poročalo o sanjah; to je približno enak delež kot pri ljudeh, ki so jih zbudili iz REM faze;
• razen glede dolžine so poročila o sanjah enaka pri pri obeh skupinah;
• v znanstveni literaturi je zabeleženih okrog 30 primerov ljudi s poškodbami možganskega debla s posledico popolne ali skoraj popolne odsotnosti REM spanja, vendar je le v enem primeru zabeležena tudi odsotnost sanjanja;
• v znanstveni literaturi je zabeleženih 110 primerov odsotnosti sanjanja zaradi poškodb možganov, v vseh teh primerih pa je možgansko deblo ostalo nepoškodovano in REM faza spanja nemotena.

Solms je pokazal, da sanje ne morejo biti razložene kot enostavne reakcije na električne dražljaje iz možganskega debla, saj so bili subjekti v njegovih raziskavah, ki so imeli poškodovan ta del možganov, najbolj aktivni sanjači. Po drugi strani pa so bili subjekti, ki so imeli poškodovane dele možganov, ki so odgovorni za motivacijo, čustva in abstraktno mišljenje, za sanje prikrajšani.

Za sanje so torej odgovorni veliki možgani, kar kaže na to, da je imel Freud v določenih pogledih prav. V tem kontekstu lahko omenimo še sledeče: čelni reženj velikih možganov in limbični sistem, ki leži v središču možganov, sta odgovorna za čustva, spomin,vzburjenje in motivacijo, zadnji deli možganov za abstraktno mišljenje in dojemanje / spoznavanje, področje med tema deloma (zgornji konec motoričnega sistema) pa za gibanje. To vmesno področje je najbolj aktivno v budnem stanju, med spanjem pa je neaktivno. V budnem stanju normalen tok dogodkov vodi do akcije; nekaj sprejmemo iz zunanjega sveta / okolice, to predelamo v skorji velikih možganov in nato glede tega nekaj storimo.V sanjah zunanje dražljaje nadomestijo notranje generirane podobe, ki jih možgani predelajo in pošljejo nazaj kjer so abstraktne misli zopet pretvorjene v konkretne zaznave / podobe. V sanjah pride tudi do inaktivacije refleksivnega sistema, kar osebi, ki sanja, omogoča sprejemanje trenutnega dogajanja v sanjah brez kritične presoje. To bi lahko pomenilo, da sanje dejansko izražajo nezavedne, potlačene ideje in težnje.

Številni znansteveniki so danes mnenja, da so sanje – z besedami Deirdre Barrett, profesorice na univerzi Harvard – le razmišljanje v zelo drugačnem biokemičnem stanju.

[PAGEBREAK]

Zakaj sanje pozabimo

Večino sanj pozabimo. In to zelo hitro. To je dejstvo, ki smo ga imeli priložnost potrditi že vsi. Po petih minutah naj bi pozabili 50% sanj, po desetih pa že 90%. Včasih se proces pozabljanja odvija še hitreje, odvija se tudi, če si tega pravzaprav ne želimo, če so bile sanje nadvse osrečujoče in s super zgodbo, ki bi v tiskani ali filmski obliki nedvomo lahko postala svetovni hit (khm, no ja, no). Zakaj pozabljamo?

Razlaga po Freudu je jasna: sanje vsebujejo nezavedne, potlačene želje in misli, torej morajo tam tudi ostati.

Ludwig Strumpell pa je glede pozabljanja sanj podal več razlag:

• veliko podob iz sanj ni dovolj intenzivnih, da bi si jih zapomnili;
• večina podob iz sanj je unikatnih / enkratnih in se ne ponavljajo, zato se jih težje zapomnimo;
• zato, da si razne predstave, občutke, ideje itd. lahko zapomnimo, moramo ustvariti določene povezave, asociacije. Ker se nam sanje v večini primerov zdijo brez vsakega smisla in urejenosti oz. jih ne moremo z ničemer povezati, jih pozabimo;
• razlog za pozabljanje je lahko tudi to, da za sanje običajno nismo zainteresirani, nimamo namena niti se jih ne trudimo shraniti v spominu. Tisti, ki se s sanjami ukvarjajo oz. se jih poskušajo zapomniti, si jih lahko lažje in večkrat zapomnijo. Lahko bi rekli, vaja dela mojstra.

Nekaj nasvetov za izboljšanje sposobnosti pomnenja sanj:

• ko se prebudite, si sanje takoj zapišite. V ta namen imejte ob postelji pripravljen zvezek in pisalo;
• ko greste v posteljo si dopovedujte, da si boste sanje zapomnili;
• zbuditi se poskušajte počasi in se takoj začnite zavestno spominjati sanj;
• nekateri avtorji priporočajo tudi nekajkratno zbujanje na vsako uro in pol, t.j. ob času, ko se najbolj intenzivne sanje (in REM faza) zaključijo.

Ali slepi ljudje sanjajo?

Če ne veš, kako izgledajo različni predmeti, če ne veš, kako izgledajo barve, ali pa če veš, kako izgledajo predmeti in barve, že dolgo pa ne vidiš dogajanja okrog sebe, kakšne so potem sanje oz. ali slepi ljudje sanjajo?

Seveda tudi ljudje, ki so bili rojeni brez sposobnosti vida, in tisti, ki so vid izgubili kasneje v življenju, sanjajo. Na to temo je bilo opravljenih že več raziskav, zadnja dognanja glede vizualnih podob v sanjah slepih pa so:

• pri ljudeh, ki so slepi že od rojstva, v sanjah ni vizualnih podob;
• pri tistih, ki so oslepeli pred petim letom starosti, so vizualne podobe zelo redke;
• tisti, ki so oslepeli med petim in sedmim letom starosti, v sanjah lahko imajo vizualne podobe;
• ljudje, ki so vid izgubili po sedmem letu, v sanjah doživljajo vizualne podobe, vendar se frekvenca in razločnost takih sanj z leti zmanjšuje.

Zaradi odstotnosti vizualnih podob so v sanjah slepih ljudi zato bolj izpostavljene ostale zaznave: vonj, tip in zvok.

Nadzorovanje sanj

Treba je priznati: sposobnosti nadzorovanja vsebine in poteka sanj se verjetno ne bi branil nihče. Danes bi rad-a sanjal-a o poležavanju pod prijetno toplim soncem na kakšni idilični plaži, v ozadju prijetna glasba ali samo hipnotično, nežno pljuskanje morja ob obalo… in hop, že ste tam.

In kar na kratko, brez ovinkarjenja: to je možno. Lucidne sanje in inkubacija sta najpopularnejši in najbolj raziskani tehniki nadzorovanega sanjanja oz. nadzorovanja sanj.

Lucidne sanje

Lucidno sanjanje je sposobnost nadzorovanja vsebine in poteka sanj znotraj sanj samih. V lucidnih sanjah se človek zaveda, da sanja in je sposoben te sanje prilagajati in spreminjati.

Čeprav so bile lucidne sanje v zgodovini večkrat omenjene, je bila prva učinkovita tehnika za vzpostavitev lucidnega sanjanja razvita šele leta 1959, znanstvena potrditev, da so lucidne sanje dejansko mogoče, pa je prišla šele v sedemdestih letih prejšnjega stoletja, ko sta parapsiholog Keith Hearne in Alan Worsley s pomočjo polisomnografa, naprave za preučevanje spanja, signaliziranje s premikanjem oči uporabila kot opozorilo za začetek lucidnih sanj.

Podobno raziskavo je nekaj let kasneje na univerzi Stanford v sklopu doktorske dizertacije uspešno izvedel tudi Stephen LaBerge, ki je kasneje razvil še nekaj dodatnih tehnik za zavestni vstop v lucidne sanje. Več o lucidnih sanjah lahko preberete na uradni spletni strani Inštituta za lucidnost, ki ga je leta 1987 ustanovil dr. Stephen LaBerge.

Inkubacija

Inkubacija označuje tehniko usmerjanja pozornosti na določeno temo pred spanjem z namenom sanjanja o tej temi. Na ta način lahko npr. sanje izkoristimo za reševanje problemov. V praksi inkubacija izgleda tako, da iz problema izluščimo bistvo, ga preoblikujemo v mantro, ki si jo nato ponavljamo pred spanjem. Raziskave – ena je bila opravljena tudi s študenti univerze Harvard – so dokazale, da tehnika inkubacije po določenem času postane zares učinkovita.

Nočna mora

Nočna mora so čudovite romantične sanje, včasih celo žgečkljive, iz katerih se človek enostavno ne želi zbuditi, z vsemi navideznimi nogami in rokami se upira prebujanju v kruto resničnost.

No, resno, kot se vsi zavedamo dejstva, da sanje hitro pozabimo, tako tudi vsi vemo, kako izgleda nočna mora. Torej samo za referenco: nočna mora so sanje, ki so tako neprijetne, da se zaradi njih običajno vsaj delno zbudimo. Pojavljajo se v vseh življenjskih obdobjih, napogostejše pa so pri otrocih. Vzroki zanje so različni, povzročajo pa jih med drugim lahko tudi nekatera zdravila in travmatični dogodki.

Če se nočne more ponavljajo, je priporočljiva terpija, kjer se najprej analizira vsebino sanj in dogajanje v resničnem življenju, nato pa prične z reševanjem problemov, za katere se je izkazalo, da bi lahko bili vzrok za ponavljajoče se more. Druga metoda je konfrontacija preko lucidnih sanj, kjer se sanjač sooči s povzročiteljem neprijetnih dogodkov v mori.

Nočna groza

V nasprotju z nočnimi morami, ki se pojavljajo v REM fazi spanja, se nočne groze običajno pojavljajo v prvem ciklu globokega spanca oz. uro do dve po tem, ko človek zaspi. Človek, ki doživlja nočno grozo je lahko na videz buden (npr. sedi ali stoji na postelji, ima široko odprte oči in kriči), vendar v resnici še vedno spi. Če se v tej fazi slučajno zbudi, sanje takoj pozabi oz. se jih ne spomni. Kot nočne more so tudi groze najpogostejši pri otrocih, trajajo pa lahko od 5 do 20 minut.

In za konec še citat Williama Dementa, začetnika raziskovanja spanja:

Sanje vsakomur od nas dovolijo, da smo tiho in varno nori vsako noč svojega življenja.