Kruti lepotni ideali
Žensko telo ima omejene možnosti razvijanja mišične mase – razvijemo jo težje, poleg vsega pa lahko dokaj hitro pridemo do svoje zgornje meje, ko na dodaten prirastek skorajda ne moremo več računati.
Kljub temu veljajo mišice na ženski za nekaj grdega, kot da bi to bilo nekaj, česar bi bilo bolje sploh ne imeti. In pogosto za mano od kake v telesnem smislu popolnoma zapuščene ženske prileti pridušen vzklik: "Sem pa raje taka, kot sem, da bi bila taka, kot tale…" Taka dekleta so seveda samo ujetnice svoje lagodnosti in prevladujočih lepotnih idealov, ki so – še posebej do žensk – izjemno krivični.
Če na hitro preletimo zgodovino lepotnih kanonov, bomo ugotovili, da je pretežni del zgodovine zahodne civilizacije za oba spola veljalo, da je telo toliko lepše, kolikor bolj je obloženo z maščobami. Debelo in okrašeno telo je bilo znamenje bogastva, prestiža in blagostanja. Spremembe so se začele po francoski revoluciji, ko je moško telo postajalo lepše, če je bilo videti bolj funkcionalno: moški so opustili pudranje in šminkanje, nošenje lasulj, visokih pet in nakrancljanih oblačil ter začeli več poudarka dajati telesni spretnosti in sposobnosti, manj pa temu, kaj na telo obesijo. Lepota ženskega telesa pa je ostala v okvirih dekorativne mentalitete.
Seveda je z relativno cenejšo in vsaj načeloma dostopnejšo hrano tudi lepotni kanon za ženske spremenil smer: v 20. stoletju smo postajale čedalje vitkejše (zanimiva raziskava o spremembah videza pri Playboyevih zajčicah in miss Amerike), v 90-ih pa je ta trend doživel čisto dno – najlepše ženske na svetu so bile že na videz kot najbolj podhranjena bitja na Zemlji.
Vsekakor žal še vedno ni videti, da se bo ženskam kaj kmalu zgodila taka renesansa telesa, kakor se je moškim že več kot pred stoletjem: da bo postalo lepo telo tisto, ki je spretno, sposobno, močno in gibčno.
Problem danes prevladujočega lepotnega ideala je njegova nedosegljivost. Da, v srednjem veku je bilo za revno deklo to, da bi postala obla kot Rubensove gracije, nedosegljivo, a zgolj zato, ker si preobilice hrane ni mogla privoščiti, ne zato, ker svojega telesa – ob zadostni hrani – ne bi mogla preoblikovati v takrat lepe obline. Danes ni tako: res je, da si suhljato postavo najlaže privoščijo tiste, ki imajo veliko časa in/ali denarja, ki ga posvečajo temu cilju. Res je tudi, da je debelost pogosto rezultat cenenih (in zato slabih) prehranskih izbir. A dejstvo je, da se dandanašnji lepotni ideal izmika biološkim možnostim večine žensk. Postavo, kakršno ima denimo Nicole Kidman, lahko brez posebnih mučilnih režimov doseže le nekaj odstotkov žensk, za vse ostale pa je doseganje take koščenosti približno tako nedosegljivo, kot bi skušale leteti z mahanjem z rokami.
Ta nedosegljivost seveda povečuje ceno tistim, ki jo lahko dosežejo, hkrati pa na vse ostale vali ogromen pritisk frustracij, ki se pogosto, še posebej pri mladih, labilnih dekletih, lahko razvijejo v duševne oziroma hude prehranske motnje. Kar je najbolj zastrašujoče, pa je to, da sta lepotni ideal in dejansko stanje večine populacije v obratnem sorazmerju: bolj kot je idealna ženska koščena, več je predebelih resničnih žensk. V raziskavi National Health and Nutrition Examination Survey, ki poteka že od 60-ih let prejšnjega stoletja, beležijo gibanje povprečnega indeksa telesne mase: ženske, stare med 20 in 29 let, smo iz povprečja 23 v začetku 60-ih prišle na 26,8 ob prelomu tisočletja!
Pojav izrazite predebelosti v zahodnem svetu, ki se Slovenije ni ognil, seveda ni zgolj posledica zgrešenih lepotnih idealov, ampak mnogih dejavnikov, med katerimi so zagotovo spremenjen življenjski slog, preobilica in prevelika dostopnost hrane v vsakem trenutku ter korporativni interesti prodajnega kroga, v katerem se dobički kujejo pri prodaji hrane ter vseh reparativnih izdelkov in pristopov, ki naj bi omilili in popravili tisto, kar smo s sabo naredili narobe takrat, ko smo verjeli, da je (na primer), dan najbolje začeti z neko tablico iz sladkorja, mimo katere so na daleč šli zametki vlaknin. Prav zato se z debelostjo ne soočamo samo ženske, pač pa v enaki meri tudi moški.
A tudi omenjeni razlogi za naraščajočo debelost prebivalstva bi imeli manjši pomen, če bi prišlo do pomembnih sprememb pri lepotnih idealih. Razlika med moškimi in ženskami je namreč prav v tem: za moške, za katere velja, da so lepi, če je njihovo telo sposobno, močno, spretno in mišičasto, je ideal bistveno lažje dosegljiv, saj je postavljen v smeri bioloških danosti moškega telesa. Ženske pa se zgledujemo po nečem, kar je nedosegljivo in izven naše narave. To je odgovor na vprašanje, zakaj prehranske motnje, anoreksija in bulimija večinoma prizadenejo prav nas.
Seveda je utopično pričakovati, da bomo lepotne zapovedi spremenili kar tako. Nenazadnje ena od špekulativnih teorij, ki pojasnjujejo, zakaj velja, da je lepa ženska le koščena ženska, pravi, da gre za odraz prevladujoče moške homoseksualnosti med vodilnimi modnimi kreatorji: ti naj bi v idealno žensko projicirali svoje fantazije o deškem videzu ženske z ozkimi boki, ravnim trebuhom, dolgimi udi, čimbolj majhnimi prsmi – skratka ženske, ki ji je odvzet videz telesa, ki je sposobno nositi otroka. Neženske.
Če pustimo vnemar taka razmišljanja, lahko začnemo pri sebi in o lepem ženskem telesu začnemo razmišljati drugače. Žensko telo se od moškega sicer v marsičem razlikuje, a je prav tako kot moško narejeno za delovanje: zakaj bi torej ne bilo spretno, gibčno, močno in hitro?