Gibčni in brez bolečin
Trije najočitnejši znaki staranja so kronična bolečina in otrdelost različnih delov telesa ter posledična zmanjšana gibljivost. Čeprav točni vzroki za kronične bolečine in otrdelost mišičnega tkiva niso znani, pa je znano, da je eden od razlogov tudi pogost, na videz povsem neškodljiv pojav, ki ga takorekoč akumuliramo od mladosti naprej, svoje zobe pa pokaže s staranjem: kopičenje mišične napetosti in zakrčenosti. Ta stalna zakrčenost, o kateri bo govora v nadaljevanju, je eden od krivcev za zmanjšano gibčnost telesa v poznejših življenjskih obdobjih.
Na tem mestu velja še omeniti, da so mišične bolečine, otrdelost in zmanjšana gibljivost lahko tudi simptomi nekaterih bolezni. Če so ti znaki npr. združeni še z nekaterimi drugimi (na pritisk bolj občutljiva mesta na mišicah – točke bolečnosti, utrujenost, pomanjkanje energije, glavoboli, težave s spanjem, depresija …), govorimo o sindromu fibromialgije. Podobne simptome, združene z bolj specifičnimi, ima lahko tudi artritis.
Telesnih sprememb, ki so določene v naši prirojeni usodi, seveda ne moremo spremeniti, z majhnimi ukrepi pa lahko naredimo marsikaj, da lastno prognozo načina staranja izrazito popravimo.
Izvor bolečine in otrdelosti
Ko se mišica skrči in ostane v skrčenem položaju, se zmanjša gibljivost določenega dela telesa – pojavi se okorelost, otrdelost. Če mišica ostane zakrčena dlje časa – dneve, tedne in celo leta – postane utrujena, razbolela in nagnjena h krčem. Mišična utrujenost in razbolelost sta pogosta vzroka za nastanek kroničnih bolečin v starosti.
Vendar je nujno vedeti, da težava v resnici ne nastaja v samih mišicah, pač pa centralnem živčnem sistemu, v možganih. Če razumemo, da je vzrok bolečine v napakah, ki nastajajo pri komunikaciji možganov s periferijo (mišicami), bo tudi jasno, zakaj masaža in raztezne vaje lahko pomagajo le začasno omiliti bolečino. Če mišicam sporočajo “krči se”, potem se bodo mišice krčile; ne glede na to, koliko jih bomo masirali in raztezali, bodo kmalu zopet zakrčene in take tudi ostale.
Je torej kaj narobe z možgani? Bi posameznik z bolečinami potreboval pregled možganov in morebitna zdravila za odpravo teh napak? Ne. Človek se mora (znova) naučiti sprostiti. Skozi različne stresne izkušnje v življenju se naučimo napačnega ravnanja – mišice neprestano zategujemo, krčimo, ne znamo pa se sprostiti. Gre za navade, ki jih utrjujemo vse življenje in nič čudnega ni, če se jih sploh ne zavedamo več in jih nevede jemljemo za nekaj povsem normalnega.
Glavna naloga mišic je njihovo krčenje in v soočanju z različnimi življenjskimi preizkušnjami človek na ravni živčno-mišičnega sistema lahko počne le dvoje: ali mišice krči ali pa ne oz. je sproščen.
Žal sodobni človek živi v družbi, kjer prevladujejo situacije, ko mišice krči / zateguje. Spomnite se samo na kak trenutek, ko ste se znašli v novem okolju, ki ga niste obvladali in ste bili zato pod stresom. Ali v situaciji, ko je kako opravilo trajalo dlje, kot ste pričakovali. Kaj ste takrat počeli? Ste obvladovali napetost ali ste svojo pozornost raje usmerili k “pomembnejšim stvarem” tistega trenutka? Obstaja velika verjetnost, da ste bili v taki situaciji izjemno zakrčeni in da stanje ponovite vsakič, ko se samo spomnite teh napornih trenutkov. Tako obnašanje je deloma povsem normalno; nenazadnje ne rečemo kar tako, da moramo v težkih trenutkih “stisniti zobe” ali “napeti vse moči”. Problem je v tem, da se takšnega ravnanja navadimo in ker se stresne situacije pojavljajo pogosto, nikoli nimamo časa, da bi se zavedli in začutili potrebo po odpravljanju zakrčenosti. Tako se iz dneva v dan bolj in bolj zategujemo, krčimo in napenjamo mišična tkiva, s tem pa izgubljamo elastičnost in gibljivost, hkrati pa tudi sposobnost spontanega sproščanja. Možgani so izjemno učljivo orodje in skozi leta potegnejo določene zaključke, ki pa so, seveda, napačni: mišice naj bodo stalno zakrčene.
Do pretirane mišične napetosti lahko pride tudi zaradi poškodb. Ko se na določenem mestu poškodujemo, začnemo podzavestno varovati ta del telesa tako, da natančneje nadziramo, kdaj in kako bomo ta del uporabili za delovanje. Poškodba je lahko tako globoka izkušnja, da takšno “varovanje” ohranimo dlje, kot je potrebno. Lahko celo postane navada in del telesa, ki smo ga poškodovali pred desetletji, še vedno uporabljamo s pretirano pazljivostjo. Tudi tako ravnanje vodi do kopičenja napetosti, bolečine in otrdelosti, včasih pa celo do trajnih poškodb sklepov.
Čeprav se morda sliši nenavadno, lahko do kopičenja mišične napetosti pride tudi zaradi redne in intenzivne športne aktivnosti. Sproščanja ne smemo enačiti s pravilnim ogrevanjem pred vadbo ter rednimi razteznimi vajami in ohlajanjem po vadbi. To seveda ne pomeni, da je šport nekoristen ali celo škodljiv, le na redno, globoko sproščanje ne smemo pozabiti. Ni slabšega kot je kombinacija telesne neaktivnosti in hitrega, stresnega življenja.
Povrnjena gibčnost
Kronične bolečine in otrdelost, ki jih pripisujemo starosti, nastanejo kot občasne zakrčenosti, ki se jih skozi neprestano ponavljanje privadimo in spremenimo v nezavedne vzorce obnašanja / drže.
Najbolj nenavadno je, da za zakrčenost celega ali delov telesa pravimo, da “se nam dogajajo”, nikoli pa na te pojave ne gledamo kot na nekaj, kar počnemo sami sebi. Večinoma krčevitost in napenjanje potisnemo pod mejo zavesti. Na stanje se navadimo in ga sploh ne opazimo več kot nekaj nenavadnega, kot nekaj, kar se nam ne bi smelo dogajati. Prvi korak na poti nazaj k sproščenosti in udobnemu gibanju je torej to, da se svoje zakrčenosti in otrdelosti začnemo zavedati.
Najučinkovitejše sredstvo, s katerim se lahko odvadimo stalnega napenjanja oz. naučimo sproščanja, so razne metode za sproščanje in samozavedanje telesa. Redna, uravnotežena telesna aktivnost (vadba z utežmi / fitnes, aerobna vadba, pilates) v kombinaciji z zdravo, telesnim potrebam prilagojeno prehrano in tehnikami za sproščanje in zmanjševanje stresa, so odlično izhodišče za aktivna, gibčna poznejša življenjska obdobja brez bolečin.