Znojenje

Potenje, znojenje oziroma perspiracija je popolnoma naraven spremljevalec vsakršne fizične aktivnosti, a prav to nekatere odvrača od udejstvovanja s športom. Mislijo, da je znojenje napačno, da je moteče in ga skratka ne marajo. V današnjem članku bomo odgovorili na vprašanje, kdaj in zakaj se znojimo, in pokazali, da z znojenjem ni nič narobe – če se le znojimo v mejah normale.

V zgodovini so znojenje jemali za nekaj slabega: govorilo se je celo, da se dame svetijo, moški znojijo, resnično švicajo pa samo konji. Dandanes je funkcija znojenja pri ljudeh popolnoma znana in znojenje jemljemo kot popolnoma naraven fiziološki proces, ki je za normalno delovanje telesa tudi nujno potreben.

Zakaj se znojimo?

Primarna funkcija znojenja je uravnavanje telesne temperature. Znojenje je posledica pregrevanja telesa – organizem se z izločanjem znoja skuša ohladiti. Znoj izhlapeva s površine telesa in ga tako ohlaja. Znojenje se poveča in postane opazno pri povečani fizični aktivnosti, pri povišani temperaturi okolja ali takrat, ko smo živčni ali nam je slabo. Če je v okolju, v katerem smo, povečana tako temperatura kot tudi vlažnost, je izhlapevanje potu oteženo, posledično pa je tudi ohlajanje telesa slabše. Ostali načini termoregulacije so v takih primerih ključnega pomena za vzdrževanje normalne telesne temperature.

Znojenje je preprosto povedano produkcija in izločanje telesne tekočine – hipotonične raztopine z nizko koncentracijo natrija in klorida ter drugih snovi. Proces poteka ves čas, a ker so količine izločkov tako majhne (gre za znojne hlape), ga sploh ne opazimo: opazimo ga takrat, ko se zaradi povečanih potreb po ohlajanju količine izločenega potu povečajo in se začne v obliki kapljic ali srag zadrževati na koži, kocinah ali laseh.

Znojenje, ki je značilno za človeka in samo nekatere živali (večina živali namesto z znojenjem telo hladi s sopihanjem), pa ima tudi druge naloge:

  • vlaži kožo;
  • prek potu se na nekaterih delih telesa izločajo feromoni;
  • nekatere raziskave kažejo, da je v potu tudi poseben naravni antibiotik, ki ščiti kožo pred bakterijami.

Anatomija znojenja

Človeški znoj nastaja v kožnih žlezah, ki se nahajajo v usnjici. Žleze znojnice so klobčičaste tvorbe, v katerih znoj nastaja kot mešanica vode, soli in nekaterih drugih snovi, predvsem beljakovin in maščobnih kislin. Del žleze je tudi cevka, ki iz klobčiča vodi skozi povrhnjico in se na površini kože odpre v poro.

Žleze znojnice delimo na:

  • navadne žleze znojnice oziroma ekrine žleze: imamo jih povsod po telesu – približno 60 na vsak kvadratni centimeter kože, bolj zgoščene so na dlaneh in podplatih. Te žleze skrbijo za izločanje potu, ko nam je vroče,
  • žleze dišavnice oziroma apokrine žleze: nahajajo se predvsem pod pazduho, v zunanjem sluhovodu, okrog prsnih bradavic ter v okolici genitalij. Vsak od nas ima približno milijon apokrinih znojnic. Znoj, ki ga izločajo apokrine žleze, ima za vsakega posameznika specifičen vonj, ki se razvije kmalu po izločanju in lahko postane neprijeten. Dišavnice se za razliko od ekrinih žlez večinoma odpirajo v lasne folikle (in ne v pore), odzivajo pa se na čustvene dražljaje: strah, stiska, spolna vznemirjenost…
  • keruminozne žleze: nahajajo se v zunanjem sluhovodu in izločajo ušesno maslo (spremenjen znoj);
  • mlečne žleze

Večina znoja takrat, ko se izloči, nima vonja, ki bi ga normalno zaznali. Znoj iz apokrinih žleh pa vsebuje tudi beljakovine in maščobne kisline, ki – ko so izločene – postanejo gojišče za razne bakterije, ki znoj razgradijo na presnovke z močnim vonjem (amoniak in kratkoverižne maščobne kisline). Izloček ekrinih žlez je bolj slan, v kakršnem bakterije slabše uspevajo, zato običajno ne razvije značilnega vonja.

Zdrava količina znojenja?

Količina znojenja je običajno precej individualno določena. Nekateri se potijo manj, drugi bolj. Nekateri manj pod pazduho, bolj okrog popka in genitalij. V vsakem primeru je to, kako in koliko se potimo, odvisno od števila žlez znojnic, ki jih imamo.

Posameznik ima od 2 do 4 milijonov žlez znojnic, ki se popolnoma aktivirajo v puberteti. V povprečju imamo ženske večje število znojnic, vendar se potimo manj kot moški, katerih žleze znojnice pa so od ženskih aktivnejše. V laboratorijskem preizukusu so moški izgubili do 250 gramov potu na uro, ženske pa do 180 gramov.

V mirovanju pri normalnih temperaturah lahko normalna oseba izgubi do pol litra znoja dnevno. Žleze znojnice so sicer sposobne sproducirati tudi do 12 litrov znoja v enem dnevu.

Pretirano znojenje

Pretirano znojenje ima lahko več vzrokov: lahko je posledica zaužitja alkohola, kofeina ali začinjene hrane. Potimo se v čustvenih ali stresnih situacijah, ženske v menopavzi ali zaradi nizke ravni krvnega sladkorja. Pretirano znojenje pa je lahko posledica hujših bolezni (rak), jemanja določenih zdravil, povišane telesne temperature, okužbe, pretiranega delovanja ščitnice…

Običajno ne velja, da bi bilo pretirano znojenje posledica prevelikega števila žlez znojnic, pač pa rezultat njihove prevelike aktivnosti.

Kdaj morate zaradi pretiranega znojenja k zdravniku?

Znojenje je – kot rečeno – normalen pojav. Pogosto pa je spremljevalec sprememb, zaradi katerih se je treba čimprej zateči po zdravniško pomoč. To storite v naslednjih primerih:

  • če se prekomerno potite dlje časa brez očitnega razloga;
  • če se potite brez razloga (niste pretirano fizično aktivni, niste v stresni situaciji in niste v vročem okolju);
  • če znojenje spremlja bolečina v prsnem košu, plitko dihanje, povečan srčni utrip;
  • če znojenje spremlja nenadna in nepričakovana izguba telesne teže;
  • če se nenavadno veliko potite v spanju.

Nekateri ljudje (od 1% do 3% populacije) imajo posebno motnjo znojenja, ki se imenuje hiperhidroza – gre za patološko čezmerno znojenje, ki ga je treba zdraviti – v skrajnem primeru tudi s kirurškim posegom.

Ukrepi ob znojenju

Kljub temu, da je znojenje naraven in nujen proces, pa so njegove posledice lahko neprijetne. Mokra oblačila ne predstavljajo samo neugodja, pač pa se lahko zaradi njih prehladimo. Če nimamo možnosti, da bi se stuširali, lahko znoj, ki je že razvil vonj, pomeni motnjo v medosebnih odnosih. V normalnih okoliščinah znoj pri zdravih ljudeh ne bi smel predstavljati posebne ovire – seveda če upoštevamo, da je treba po intenzivnem znojenju čimprej pod tuš, in če se poslužujemo nekaterih ukrepov in pripomočkov, ki znojenje omilijo oziroma preprečijo: uporabljamo na primer deodorante antiperspirante, redno menjamo posteljno perilo, dovolj pogosto menjamo oblačila (še posebej, ko so zunanje temperature visoke, torej poleti), če je le mogoče, uporabljamo odprto in zračno obutev.

Za vse, ki se znajdemo v situaciji, ko smo se čezmerno spotili, predvsem pa za športnice in športnike velja, da je treba z znojem izločeno tekočino nadomestiti z ustrezno rehidracijo.

Malo za šalo, malo zares…

Znoj povodnega konja je lepljiva snov rdeče barve – vsebuje zaščito pred soncem in je antiseptičen. Žirafin znoj, katerega vonj odganja klope, lahko zavohamo celo na kilometer razdalje. Kamele lahko z znojem izgubijo tudi do 30% telesne teže in preživijo. Medtem ko zajčki in nosorogi sploh nimajo žlez znojnic, jih psi imajo – samo manj. V ekstremnih razmerah se psi lahko znojijo skozi žleze med blazinicami na tačkah, sicer pa je njihov glavni način uravnavanja telesne temperature sopihanje z odprtimi usti in iztegnjenim jezikom.