Kiai Jutsu: krik kot orožje

Kiai je glasen krik. Je tisti bistveni element, ki ga uporabljajo junaki in zlikovci v filmih o borilnih veščinah, da poudarijo svoj boj, da pokažejo, da niso le navadni boksarji ali rokoborci, pač pa izurjeni strokovnjaki v eni od azijskih borilnih veščin, kot sta na primer karate in kung fu.  Kar lahko slišimo pa žal nima več tolikšnega borbenega pomena. Prava umetnost krika, ali po japonsko kiai jutsu, je, da predstavlja učinkovito orodje samoobrambe, ki ima lahko na nasprotnika tudi povsem fizičen učinek.

Bilo je leta 1961. Na japonskem sem se učil karate pri Kancho Mas Oyami, ustanovitelju Kyokushinkai karateja. Nekega večera sva po treningu z Oyamo počasi hodila po prašni neasfaltirani cesti na obrobju Tokia. Namenjena sva bila v njegovo najljubšo korejsko restavracijo, kjer sva pogosto obedovala. Postajalo je temno in ko sva se bližala restavraciji, se je pred nama pojavila skupina mladeničev, ki so se prerivali in porivali naokoli. Naenkrat se je zazdelo, da so se zagnali naravnost v naju. Oyama je obstal in iz sebe izpustil kratek, a močan glas, ki je bil slišati kot nekaj med godrnjanjem in mehkim krikom. Mladeniči so obstali. Akcije je bilo v trenutku konec, njihova telesa se se zdela otrpla, gibanje pa upočasnjeno, kot bi jim nekaj iz udov posrkalo vso energijo.

Zdelo se je kot cela večnost, verjetno pa je minila le sekunda, ko so si mladeniči opomogli in se obrnili. Zazrli so se v zid Oyaminega mogočnega pogleda, v goste obrvi nad predirljivimi očmi. Nemudoma so stopili vstran, nato pa hitro izginili. Brez dvoma je velik vtis napravila tudi Oyamina ogromna pojava; bil je močan kot tank, imel je mišičast vrat, masivne prsi in tako zelo široka ramena, da so se zdela že kar neproporcialna. Izrečena ni bila niti beseda.  “Kaj je bilo to?” sem osuplo vprašal. “Ahh, nič,” je odvrnil Oyama v polomljeni angleščini in nadaljeval pot proti restavraciji.

Tako sem se prvič seznanil z močjo kiai-a. Seveda sem ga slišal že v učilnici, med vajami smo ga vsi uporabljali, nikoli pa ni bil tako močan in silovit, kot je bil tistega večera Oyamin. Iz restavracije sem se takrat vrnil okoli desetih in v sebi še vedno premleval dogodek. S skupino študentov borilnih veščin sem živel v stari hiši iz obdobja Meiji, ki je stala na vrhu hriba v tokijskem predmestju Ichigiya. Hišo je upravljal Donn Draeger. Bil je doma, zato sem stopil k njemu na pogovor. Opisal sem mu Oyamin kiai in začela sva debatirati. Izkazalo se je, da ima tudi Donn močan kiai in kmalu sva jih začela trenirati, Donn me je učil, kako naj pustim prehod za zrak zravnan in kako naj potiskam zrak iz spodnjega dela trebuha. Najini izmenični “Jaaaah” so odmevali po zgradbi, sostanovalci pa so naju občasno poskusili utišati z glasnim “utihnita!”.

Tudi Donn je z mano delil svojo osebno izkušnjo s kiai-em. Bil je predan študent borilnih veščin, posvečal se jim je v praksi, dobro pa je poznal tudi njihovo zgodovino. Zelo cenjen je bil v večih disciplinah, med katerimi so bili tudi judo, jo in katori shinto ryu kenjutsu, ki je klasična šola mečevanja s po vsej verjetnosti najstarejšo tradicijo na Japonskem, katere začetki segajo v leto 1400. V kenjutsu, kjer je osnovna učna tehnika kata za dve osebi, se je uril več let. Ene od bolj zahtevnih kat, pri kateri sta mečevalca v nekem trenutku tako narazen, da fizičen kontakt med njima ni mogoč, pa ni mogel razumeti. Vseno je treniral dalje po predpisih, dokler se ni nekega dne čutil primoranega, da končno povpraša čemu ta čudna oddaljenost. Po uri je pristopil k učitelju in mu priznal, da ne razume, čeprav je vedel, da učenec ne bi smel spraševati. Učitelj je odgovoril: “Prinesi nama meče.” Začela sta s kato in ko sta dosegla tisto pravo oddaljenost, je učitelj izpustil grmeč krik, ki je Donna dobesedno vrgel na hrbet. Ko je odprl oči, je učitelj stal nad njim in mu rekel: “Ta del je za “ki”,” (življenjska energija, ki naj bi tekla skozi telo in naj bi jo bilo možno tudi shranjevati, nato pa uporabiti v borbene namene).

Kako resnična ali avtentična je ta zgodba, ne bom nikoli vedel. Pri svojih devetnajstih pa sem človeka velikega slovesa in avtoritete poslušal s široko odprtimi očmi in verjel vsaki njegovi besedi. Od takrat sem skušal doumeti pomen kiai-a. Nekateri menijo, da je le glasen krik, ki osebo, kateri je namenjen, zgolj refleksno prestraši. Drugi pravijo, da je kiai veliko več. Že sama beseda “kiai” lahko pomeni več stvari. “Ki” se nanaša na energijo (chi ali qi po kitajsko), ki naj bi bila osnova zdravja in vitalnosti in ki jo lahko negujemo, oblikujemo in shranjujemo v telesu za nadaljno uporabo. “Ai” pomeni srečati, uskladiti, združiti, oziroma zliti. Po tej definiciji je kiai več kot le eksploziven zvok; predstavlja projekcijo glasu, združeno z energijo ali duhom, ki se pomeša z energijo ali duhom nasprotnika in na tak način nanj tudi učinkuje. Če oba zloga zamenjamo, dobimo še drug izraz, pomemben pri borilnih veščinah, “aiki”, ki pomeni združevanje ali usklajevanje energije (ki) pri aikidu in aikijutsu. Kiai se nanaša na dušo oziroma osnovno telesno energijo, aiki pa se navezuje bolj na fizično energijo pri premikanju. Oba sta med seboj zelo povezana.

Eden znanih učiteljev borilnih veščin, ki je nenehno uporabljal kiai, je bil Morihei Ueshiba, ustanoveitelj šole aikida. V enem njegovih zadnjih videoposnetkov lahko vidimo sekvenco, kjer napadalca s kiai-em dobesedno vrže v zrak. Je to prikaz resnične moči, ali zgolj pretirana reakcija dovzetnega učenca, ki slepo sledi učiteljevemu vodenju? Osebno menim, da je to, prvo. Moj učitelj aikida, Roy Suenaka Sensei, ki se je uril pri Ueshibi v Tokiu, mi je pripovedoval o dogodku iz okoli leta 1961.

“Ueshiba me je pogosto uporabil kot svojega “uke” (napadalca) in skoraj vedno, kadar sem napadel, se je branil s kiai-em. Nekega dne je na predavanjih govoril o ki in kako jo lahko sprosti navzven skozi nek predmet. Ueshiba je v roke prijel paličko in povabil Suenako, naj bo njegov uke (partner). Nisem vedel, kaj namerava storiti. Rekel mi je, naj napadem in kar na lepem sem odletel stran.V naslednjem trenutku sem ves presenečen ležal na hrbtu in pojma nisem imel, kaj se je zgodilo. Ko sem se vrnil na svoj sedež, sem povprašal sošolce, kaj je Ueshiba storil. Nekdo mi je rekel, da me je s paličko udaril po čelu. Ko sem kasneje pogledal, sem na vrhu svojega čela prav zares opazil majhno rdečo zarezico.”

E.J. Harrison v svoji znameniti knjigi The Fighting Arts of Japan opisuje dogodek, ki potrjuje mistično moč kiai-a. Harrison pove zgodbo o Yagyu Matajuro, sinu zelo znanega mečevalca, ki je bil učitelj Shogunov (vojaških vladarjev), zaradi katerih slabega vodstva ga je oče tudi razdedinil. Odločen, da bo situacijo popravil, se je sin najprej več let marljivo uril v mečevanju pri številnih mojstrih in se šele nato vrnil domov v Edo (danes Tokio) da bi se spravil z očetom preko posrednika, očetovega dobrega prijatelja. Matajuro, ki je želel dokazati svojo spretnost, je prosil za nasprotnika, a ker v tistem trenutku ni bilo nikogar na razpolago, se je odločil, da bo pokazal svoj kiai. Razgledal se je po vrtu in na veji borovca opazil nekaj vrabcev. Osredotočil se je, nato pa zavpil svoj kiai in ptice so nezavestne popadale na tla. Ko je Matajuro svojo pozornost preusmeril drugam, so si hitro opomogle in nepoškodovane odletele. Kiai je na prisotne napravil želeni učinek in posredniku je uspelo doseči spravo med očetom in sinom. Harrison je zapisal še, da je bila ta spretnost v japonskih šolah mečevanja imenovana “toate-no-jutsu”, ali “umetnost udarca z razdalje”.

V preteklosti je bila umetnost kiai ali kiai jutsu zelo zaupna in skrivna disciplina, ki so se je učili poklicni vojščaki in starejši študentje borilnih veščin. Donn Draeger mi je nekoč rekel, da se mu zdi, da se je v zadnjem stoletju zaradi popularizacije veliko zaupnega znanja in tehnik izgubilo. Trenirali jih niso več le vojščaki in borilne veščine so se spremenile v filozofske usmeritve množic. Tudi kiai je doletela takšna usoda. Če se ga sploh kdo uči, so to predvsem starejši učenci nekaterih borilnih disciplin. Vseeno pa praktično vse borilne veščine uporabljajo kiai v neki osnovni, poenostavljeni obliki. Pogosto je sestavni del osnovnega treninga. Pri karateju je kiai prisoten pri učenju osnovnih tehnik, uporabljajo ga tudi pri samoobrambi in prosti borbi.

Pri aikidu, aikijutsu in jujutsu uporabljajo kiai, da prestrašijo napadalca, posebej kadar ta napad začne s prijemom; s tem ga za trenutek odvrnejo od prvotnega namena in pridobijo več časa za izvedbo obrambne tehnike.

Članek je preveden z dovoljenjem avtorja. Objave na drugih spletnih straneh in v ostalih medijih niso dovoljene.