Hipohidracija in laktatni prag

Mišice za delovanje potrebujejo energijo, to pa dobijo iz visokoenergijskih molekul ATP. Glede na telesno energetiko oz. način pribobivanja ATP poznamo dve osnovni vrsti telesne vadbe: aerobno in anaerobno.

Aerobna vadba je vadba pri nižjih intenzivnostih. Za proizvodnjo večine ATP za to obliko vadbe skrbi t.i. oksidativni energetski sistem (več v članku Telesni energetski sistemi). Ta oblika vadbe je primerna za izboljšanje kardiovaskularnih in respiratornih sposobnosti ter osnovne aerobne vzdržljivosti.

Anaerobna vadba poteka pri višjih intenzivnostih, običajno pri 80% do 90% maksimalnega srčnega utripa.  Pri tej vrsti vadbe dotok kisika ne zadostuje za popolno izgorevanje ogljikovih hidratov, zaradi česar kot stranski produkt presnove nastaja večja količina laktata – soli mlečne kisline, ki je eden od dejavnikov mišične utrujenosti. Točka, ko se prične laktat v mišicah kopičiti, se imenuje laktatni prag in lahko služi za določanje optimalnih trenažnih obremenitev. Pri visokotreniranih vzdržljivostnih športnikih se laktatni prag pojavi nekje med 70% in 80% maksimalne aerobne kapacitete (VO2max), pri netreniranih ljudeh pa med 50% in 60% VO2max.

Laktat dejansko nastaja tudi pri nizkointenzivni vadbi, a ga je telo sposobno sproti odstranjevati. Anaerobna vrsta treninga je namenjena podaljševanju te sposobnosti, razvijanju sposobnosti hitrejšega odstranjevanja laktata in odpornosti na bolečino, ki jo povzroča.

Na pojav “zakislenosti” oziroma dosego laktatnega praga vpliva več dejavnikov, med drugim tudi hidracija športnika. Dokazano je, da zaradi hipohidracije (premalo popite tekočine) športniki dosežejo laktatni prag prej kot pri normalni hidriranosti (1). Poleg tega se to zgodi tudi pri nižji absolutni porabi kisika, minutni ventilaciji, koncentraciji laktata v krvi in nižjem respiratornem količniku. Razlike v maskimalni frekvenci srčnega utripa med vadbo v hipohidriranem in normohidriranem stanju ni, prav tako pa naj ne bi bilo zaznavne razlike v sposobnosti pufrskega sistema, t.j. sistema, ki nevtralizira nastali laktat (2).

Hipohidracija torej ne vpliva na kardiovaskularne funkcije in pufrsko kapaciteto, laktatni prag pa se zaradi tega neželjenega stanja doseže pri nižji absolutni intenzivnosti vadbe. Velike razlike so že pri izgubi 3% – 4% telesne teže na račun telesnih tekočin.

Literatura

1. Papadopoulos C et al. The effect of the hypohydration on the lactate threshold in a hot and humid environment. J Sports Med Phys Fitness, 2008; 48(3): 293 – 9.
2. Kenefick RW, Mahood NV, Mattern CO, Kertzer R, Quinn TJ. Hypohydration adversely affects lactate threshold in endurance athletes. J Strength Cond Res, 2002; 16(1): 38 – 43.