Eko-tek
Ne vem, kako bi bilo danes, ampak ko sem se pred skoraj desetletjem vrnila z enotedenskega obiska v Srbiji v Ljubljano, se mi je zdelo naše mesto tako čisto, da bi lahko jedla naravnost s tal. A če človek okrog hodi z malo bolj odprtimi očmi, je tudi Ljubljana videti pogosto zasmetena bolj, kot bi si želeli. Za odstranjevanje smeti in nesnage imamo ustrezne službe, a kaj lahko proti nemarnežem med nami naredimo sami?
Na splošno v Sloveniji živimo v urejenem in čistem okolju. Imamo to srečo, da vodo lahko pijemo iz pipe, čeprav nas potrošniške sile prepričujejo, da je ustrezneje piti vodo iz plastenk, za katero se modro zamolči, da gre za čisto isto vodo – pogosto je razlika le v tem, da v plastenkah kupujemo še po nekaj žlic sladkorja. V tej luči je nadvse pohvalna poteza okoljskega ministrstva, ki je v začetku avgusta objavilo, da pri njih odslej pijejo samo vodo iz pipe. Ker lahko in ker je nepotrebno pitje vode v plastenkah neekološko, saj zajemanje, polnjenje, embalaža in transport obremenjujejo okolje.
A predmet tega članka niso ekološke potrošniške izbire ali to, kako lahko posameznik prispeva k zmanjševanju emisije toplogrednih plinov. Prav zaradi takih tem, ki so sicer v javnem diskurzu nadvse dobrodošle, v zadnjem času nekoliko manj pozornosti namenjamo osnovnejšim ekološkim vprašanjem: smetem, ki jih nezavedni posamezniki še vedno odvržejo tam, kjer jih odrabijo. V resnici je bizarno pomisliti, da nekdo plastenko odvrže skozi okno avtomobila. To se zdi tako zelo zastarelo, da meji že skoraj na neverjetno, ampak žal se še vedno dogaja – in to ne zgolj v nerazvitem svetu, pač pa tudi tam, kjer imamo ljudje o sebi visoko mnenje o duhovni in materialni razvitosti. Da, tudi pri nas.
In očitno tudi drugod. Samuel Huber iz Milwaukeeja je zato prišel na simpatično idejo: zakaj ne bi tekači, ko smo že na cesti, počistili smeti za tistimi, ki se še niso naučili odpadkov odlagati tja, kamor sodijo – v kante za smeti? Zadeva je nadvse enostavna: ko se odpraviš na tek, vzameš s seboj vrečo in sproti pobiraš odpadke. Seveda vaja ni primerna za vsako vrsto teka: odpadke lahko, recimo, pobiramo na regeneracijskem treningu, takrat ko nam hitrost ni najpomembnejša. Samuel je na svojem blogu Eco-Runner zapisal, da sam uspe odpadke pobirati v teku. Večina med nami verjetno (še ni) tako spretna, a vaja dela mojstra. Po teku vrečo z odpadki odvržemo v bližnji kontejner – če je le mogoče, odpadke tudi posortiramo. V vsakem primeru je bolje, če so vsaj v kontejnerju, pa čeprav nesortirani, kot če ležijo vsenaokrog.
S svojo idejo je Samuel naletel na številne odzive in dobil veliko posnemovalcev po vsem svetu: saj vemo, da dober glas seže v deveto vas. Večina morebitnih eko-tekačev bo verjetno pomislila, da jih bodo drugi morda čudno gledali – tudi sama sem podobnih misli. Bila. Danes sem namreč prav zaradi tega članka vzela fotoaparat in se s kolesom odpravila v izvidnico po svoji tekaški poti. Resnici na ljubo je predel Ljubljane, koder tečem, relativno nenasmeten. Je nekaj problematičnih točk, za katere sem vedela že od prej, ne da bi danes preverjala: a nekatere (recimo črno odlagališče v gozdičku med hipodromom in črnuško obvoznico) so že vsaj deloma sanirane. Sprva sem samo dokumentirala, na koncu poti pa sem, čeprav se na pot (še) nisem odpravila z vrečko, pobirala papirnate vrečke, embalažo in pločevinke in jih sproti metala v smetnjake. Me je kdo čudno gledal? Da, verjetno, ampak zakaj bi se moral slabo počutiti nekdo, ki dela prav? Čas je, da začnemo grdo gledati tiste, katerih občutek za urejenost se konča pri vratih njihovih jeklenih konjičkov in ki jim ni mar za okolje, v katerem živimo, ki nas navdihuje in vedno znova privablja na zrak!
Poglejte spremljajoče fotografije, ki so nastale danes v Ljubljani. Vredno premisleka, kajne? Tudi če ne tečete: eko-rekreativec ste lahko tudi na kolesu, rolerjih ali če greste samo na “očiščevalni” sprehod. S tako akcijo ne bomo rešili planeta, lahko pa polepšamo okolje, v katerem živimo, in z dejanji prisilimo tudi druge, da razmislijo o svojem obnašanju.
Več o eko-teku in o drugih temah, ki zanimajo ekološko zavestne tekače, na Samuelovem blogu http://eco-runner.blogspot.com.