Olimpijski cheesecake s srčki

Ena od tradicionalnih ameriških sladic je cheesecake, za katero pravzaprav nimamo ustrezne slovenske besede. Najbližje so ji izjemno priljubljene “skutine ledene kocke”: priljubljene so zaradi lahkega in osvežilnega okusa, pa tudi zato, ker je priprava tako enostavna, da se je lahko loti vsakdo. Mimogrede: z besedo cheesecake Američani označujejo tudi podobe minimalno oblečenih žensk.

Cheesecake v Ameriki dobite praktično na vsakem koraku: v restavracijah, na bencinskih črpalkah, barih, trgovinah ipd. Obstaja nešteto različic – nekateri ji dodajajo sadje, drugi čokolado, začimbe, kot na primer ingver – skratka, cheesecake naravnost kliče po ščepcu ali kar zajemalki domišljije.

Kljub temu, da cheesecake velja za ameriško sladico, pa je njen izvor v stari Grčiji, kulinarični zgodovinarji pa menijo, da se je prvič pojavila približno v 7. ali 8. stoletju pred našim štetjem na Samosu! Originalni recept žal ne obstaja več, vemo pa, da so Grki za to sladico uporabljali med, moko in sveži sir, ki so jih zmešali v gladko maso, zlili v okrogle modele, spekli, ohladili in … postregli. Bojda so ta obrok postregli tudi atletom, ki so se leta 776 pred našim štetjem pomerili na prvih olimpijskih igrah v zgodovini.

Ta sirova pogača je postala tako priljubljena, da je stopila tudi v tradicijo – grške neveste so po običaju vsem prijateljem svojega moža spekle posamezne sirove torte in od tod tudi izhaja navada, da za poroko pripravimo prav posebno torto! Ko so Grčijo zavojevali rimski osvajalci, je sirova torta postala ena od njihovih razvad. Prav prek rimskih vojščakov se je recept razširil po Evropi in kasneje, z emigranti, tudi v Ameriko.

Kljub temu, da so vse različice originalne sirove torte vsebovale tri osnovne sestavine (sveži sir, moko in sladkor ali med), se dandanašnji cheesecake, kot je osnovni, ki ga imenujejo tudi njujorški cheesecake, precej razlikuje od izvirnikov. Moko so zamenjale drobtine različnih piškotov (petit beurrea, cookiejev, graham krekerjev ipd.), mladi sir pa skuta in preliv iz kisle smetane. Današnji cheesecake običajno sladimo kar z namiznim sladkorjem, vsekakor pa v njem ne smejo manjkati jajca. Od originala se razlikuje tudi po tem, da vseh sestavin ne zmešamo, temveč jih razporejamo v plasti: piškoti, skutna plast in preliv iz kisle smetane.

A kot rečeno: to je samo osnovni recept, ki ga je kar škoda ne izkoristiti za kulinarične slogovne vaje. Mi smo se lotili t.i. skutnih rezin po Valentinovo.

Potrebujemo:

• 250 gramov drobtin piškotov po izbiri

• 2 žlici zelo zmehčanega oziroma stopljenega masla (do 50 gramov)

• 250 gramov skute, še najbolje pasirane (če želite več sladice, lahko uporabite tudi 500 gramov skute)

• 4 jajca

• 200 gramov sladkorja v prahu

• vanilijevo esenco in sadno esenco po okusu (a naj bo rdeče barve: torej, jagoda, malina ipd.) ali do dve žlici sadnega soka z visokim sadnim deležem

• rdeče barvilo po “okusu” – za intenzivnejše barve lahko uporabite kar kakega 0,3 dcl

• 500 gramov kisle smetane

• vanilijevo esenco

• 50 gramov sladkorja v prahu

Piškotne drobtine in maslo dobro zmešamo, da dobimo gosto maso, ki jo razporedimo po dnu pekača in pri temperaturi 160 stopinj pečemo toliko, da začne dišati in da dobi zlatorumeno barvo (približno 10 minut).

Na podlago prilijemo osnovno maso: najprej zmešamo iz skuto, rumenjake in arome. V posebni posodi naredimo beljakov sneg. Ko je gotov, dodamo sladkor in stepamo toliko časa, da se začnejo delati vršički. Vse skupaj premešamo, dodamo barvilo in zlijemo na prvo plast. Pečemo 30 minut pri 160 stopinj Celzija.

Ko je to gotovo, naj se kolač ohladi, da se vrhnja, bela plast, ne bi preveč razlila v srednjo, ki je roza oziroma rdeča. Na ohlajeno skutno maso vlijemo še preliv, ki ga naredimo iz kisle smetane, vanilije in sladkorja. Še zadnjič damo v pečico, vnaprej segreto na 160 stopinj.  Ko začnemo peči, zmanjšamo temperaturo na 130 stopinj in pečemo, dokler temperatura ne pade na nastavljeno višino, oziroma 10 do 15 minut. Paziti moramo, da se krema peče, vendar ne sme porumeneti.

Ohlajeno pecivo čez noč pustimo v hladilniku. Z veliko potrpežljivosti razrežemo na kocke in pazimo, da na belem prelivu ne puščamo rdečih sledi. Kocke lahko poljubno okrasimo – priložnosti primerno, pač. Mi smo uporabili čokoladne rdeče srčke.

Dober tek!