Nočno hranjenje

Čeprav je že dolgo znan pojav, je nočno hranjenje šele v zadnjih 10 do 15 letih pritegnilo večjo pozornost strokovnih krogov. Razvile so se definicije nočnega hranjenja, bile pa so predlagane tudi že metode zdravljenja. Za kaj torej gre pri nočnem hranjenju?

Nekateri ljudje se zbudijo tri do petkrat na noč in v času budnosti pojejo večje količine hrane. Drugi se niti ne zbudijo, odkorakajo do kuhinje in v spanju pospravijo tudi hrano, ki jim drugače niti ne diši. V obeh primerih govorimo o nočnem hranjenju, čeprav gre za dve različni motnji. Prva, ko človek ne spi, se imenuje Sindrom Nočnega Hranjenja (SNH), druga, ko človek uživa hrano v spečem stanju, pa S Spanjem Povezan Sindrom Hranjenja (SPSH). Obe motnji sta povezani s stresom, pozročata pomanjkanje spanja in debelost.

Sindrom nočnega hranjenja

Opredelitev sindroma nočnega hranjenja še ni dokončna; strokovnjaki ga še ne uvrščajo med motnje hranjenja, strinjajo pa se, da k pojavu te motnje prispevajo dedni, biološki in čustveni dejavniki.

Ena od teorij pravi, da k pojavu SNH pomembno vpliva porušeno ravnovesje treh hormonov: melatonina, leptina in kortizola.

Melatonin je hormon, ki nam pomaga, da zaspimo. Ljudje, ki trpijo zaradi sindroma nočnega hranjenja, imajo znatno nižji nivo tega hormona in zato težave s spanjem. Ti ljudje imajo tudi znižan nivo leptina, hormona, ki zmanjšuje občutek lakote, povečan občutek lakote pa prispeva k slabšemu spancu. Poleg tega pa je povišan t.i. stresni hormon – kortizol, zaradi česar je spanje še dodatno oteženo. Strokovnjaki predvidevajo, da je nočno hranjenje poskus telesa, da bi zavrlo proizvodnjo tega hormona. Raziskave so tudi pokazale, da ponoči ljudje s to motnjo največkrat uživajo hrano z visokim deležem ogljikovih hidratov, ki v možganih spodbuja proizvodnjo snovi, ki izzovejo dobro počutje. Iz napisanega se da sklepati, da je stres eden glavnih sprožilcev sindroma nočnega hranjenja, kar potrjuje tudi dejstvo, da so pri zdravljenju te motnje zelo uspešne metode in terapije za zmanjševanje mentalnega stresa.

Poleg terapij za zmanjšanje stresa, zdravljenje vključuje še prilagoditev oz. spremembno prehranjevalnih navad (redni, manjši obroki), včasih pa tudi terapijo z zdravili (antidepresivi).

Glavni simptomi sindroma nočnega hranjenja so:

• več kot polovica dnevnega vnosa hrane je zaužita med in po večerji in pred zajtrkom,
• človek zjutraj nima apetita, prvi obrok ima šele v opoldanskih urah,
• več hrane je zaužite po večerji kot za večerjo,
• opisan vzorec prehranjevanja traja več kot dva meseca,
• človek med hranjenjem občuti napetost, krivdo ali razburjenost / razdraženost,
• SNH lahko spremlja depresija,
• zaužita hrana vsebuje velik delež lahko prebavljivih ogljikovih hidratov (sladkor, škrob).

Za sindromom nočnega hranjenja trpi 1% do 2% splošne populacije. Raziskave so razkrile še dva zanimiva podatka; za SNH trpi:

1. približno 6% ljudi, ki poiščejo zdravniško pomoč zaradi debelosti in
2. približno 27% ljudi, ki so vsaj 40 kg pretežki

S spanjem povezan sindrom hranjenja

Kot pri sindromu nočnega hranjenja, tudi opredelitev s spanjem povezanega sindroma hranjenja še ni dokončna. Med strokovnjaki prevladuje mnenje, da gre za motnjo spanja, saj ljudje, ki trpijo za SPSH, jedo med spanjem. Nekateri si hrano prinesejo v posteljo, drugi jedo v kuhinji, tretji se sprehajajo po stanovanju, vsem pa je skupno to, da se tega ne zavedajo in da se zjutraj ničesar ne spomnijo oz. se spomnijo le delčkov dogajanja. Ko ugotovijo, kaj so počeli, občutijo sram in nelagodje, včasih tudi jezo, nekatere pa tudi zaskrbi, da “izgubljajo pamet”. Predvsem na začetku nekateri ne verjamejo, da so prav oni tisti, ki so opustošili kuhinjo, in “krivdo” prelagajo na družinske člane.

Ljudje, ki trpijo za SPSH, običajno uživajo hrano in kombinacije živil, ki si jih v budnem stanju ne bi nikoli privoščili. Hrana največkrat vsebuje veliko maščob in sladkorja, včasih pa jedo tudi neužitne stvari, npr. milo v kosu. Količine hrane, ki jih lahko ljudje pojedo med spanjem, so lahko izredno visoke; naenkrat lahko pospravijo tudi do tri normalne obroke.

Za s spanjem povezanim sindromom hranjenja trpi približno 1% do 3% splošne populacije. Večina teh ljudi je pod velikim stresom, določen del jih trpi tudi zaradi anksioznosti. SPSH ima približno 10% do 15% ljudi, ki imajo katero od motenj hranjenja. Veliko ljudi s SPSH se tekom dneva drži katere od popularnih, prerestriktivnih, nezdravih diet, zaradi česar so stalno lačni in ponoči, ko ni kontrole, bolj nagnjeni h kompulzivnemu hranjenju. Ljudje, ki trpijo za SPSH, imajo večkrat tudi katero drugo motnjo spanja (sindrom nemirnih nog, težave z dihanjem med spanjem itd.) ali zgodovino alkoholizma ali zlorabe drog. Raziskave nakazujejo, da so motnje spanja in s tem tudi SPSH dedne.

Zdravljenje SPSH je podobno kot pri SNH; usmerjeno je k odpravljanju in obvladovanju stresa, večkrat pa je potrebna tudi pomoč zdravil. V ta namen se uporabljajo antidepresivi, odsvetovana pa je uporaba uspaval, saj le-ta slabšajo koordinacijo, kar lahko pripelje do telesnih poškodb. Seveda je – tako kot pri vseh ostalih motnjah spanja in SNH – potrebno odstraniti tudi vse možne zunanje negativne dejavnike (npr. uporaba stimulansov (kava, čaj …), drog, neprimerna, preobilna prehrana itd.).

Nekateri ljudje si poskušajo pomagati tako, da vso hrano zaklenejo, ključ pa skrijejo njihovi družinski člani. Za zbujanje v primeru hoje v spanju se uporabljajo senzorji gibanja in razne alarmne naprave, lahko pa se oseba tudi narahlo priveže na posteljo (npr. okoli zapestja in posteljnega okvirja), zaradi česar se v primeru nezavednega vstajanja iz postelje zbudi. Priporočljivo je, da se opisane metod za samopomoč uporabi šele po posvetu z zdravnikom.

Ljudje, ki trpijo za sindromom nočnega hranjenja in s spanjem povezanim sindromom hranjenja, se morajo zavedati, da rešitve obstajajo, da nikakor niso edini, ki se srečujejo s temi težavami in da je prvi korak, potem ko si priznajo, da težave imajo, obisk zdravnika.