Motnje hranjenja
Dandanašnji se – bistveno bolj kot v preteklosti – na naših telesih, posebej ženskih, odvijajo prave vojne. Žensko telo je postalo bojno polje različnih kolektivnih sanjarjenj in korporativnih interesov na eni strani ter naravnih zmožnosti in tendenc organizma na drugi.
Na ženskih telesih se srečujejo koncepti, ki redko zmorejo miren soobstoj: v žensko telo je skozi medije projecirana vsa pornografska industrija in njene mehkejše izvedenke v obliki lepotnih tekmovanj, napol golih deklet v oglasih, industrija hrane, lepotnih pripravkov, lepotnih storitev, nenazadnje pa tudi globoke evolucijske potrebe po materinstvu. Če to zmešamo še z dejstvom, da spričo čedalje hujših pritiskov na starše, mnogi otroci ne dobivajo več ustrezne oblike oziroma ustrezne količine ljubezni (ta se ne meri v številu Barbik, ki jih ima deklica v omari, zaradi katerih starša, da bi jih lahko kupila, ostajata vsak dan do poznih ur v službi in sta nanjo prek mobilnikov prilepljena tudi čez vikend), dobimo približen odgovor na vprašanje, zakaj prav v naših časih prihaja do dramatičnega povečanja incidence različnih motenj hranjenja. Žal v zadnjem desetletju oziroma dveh poteka razširitev boja tudi na telo moškega.
Sodobna kolektivna frustracija z lastnim telesom in njegovimi omejitvami poteka v krogu. Povsod nas napadajo lepa telesa in taki želimo biti tudi sami. Ker se to ne zgodi, iščemo uteho v hrani, kar nas samo še oddalji od želenega cilja. Zatekanje k hrani je lahko skoraj neopazno, saj se tudi v medosebnih odnosih neprestano spodbujamo k pretiranemu vnosu hrane – vsako najmanjšo priložnost izkoristimo za pretiravanje bodisi s hrano bodisi s presežkom kaloričnih napitkov (predvsem alkoholnih). Če k temu dodamo še neustrezen življenjski slog, se posledice hitro pokažejo – in čisto nič nismo več podobni tisti idealni podobi, ki smo jo izsanjali o sebi.
O razširjenosti nezadovoljstva z lastnim telesom so opravili več raziskav – nekatere so razkrile, da je v razvitem svetu tudi do 85% žensk nezadovoljnih s svojim telesom (predvsem v smislu vitkosti). Na tej točki pa se pokažejo razlike med ljudmi: nekateri sprejmejo dejstvo, da je ideale, še posebej, če so nedosegljivi, težko doseči in se prepustijo slabim razvadam; drugi sprejmejo svojo nepopolnost, a se s spremembo življenjskega sloga in mentalnega okvirja usmerijo v ohranjanje zdravja z ustrezno prehrano in redno rekreacijo; pri tretjih pa lahko zaradi nezadovoljstva s sabo pride do hujših, patoloških težav, kot so telesna dismorfična motnja, anksioznih in depresivnih motenj in motenj hranjenja – pogosto kar v kompletu.
Take osebe začnejo razkol med ideali in podobo v ogledalu krpati z ekstremnimi, neproduktivnimi, škodljivimi in celo smrtonosnimi metodami – pretirano skrbjo in nadzorom zaužite in izločene hrane.
Najbolj razširjeni obliki motenj hranjenja sta bulimija (bulimia nervosa) in anoreksija (anorexia nervosa). V razvitih državah lahko število pacientov s potrjeno diagnozo ene od motenj hranjenja doseže tudi do 10% vsega prebivalstva. Motnje hranjeja imajo med vsemi psihičnimi motnjami najpogosteje tragičen konec.
Zdrava telesna teža je tista, ki jo vzdržujemo dlje časa, ko jemo na nekompulziven način (jemo, ko smo lačni, in nehamo, ko smo siti, pri čemer se jasno zavedamo razlike med lakoto in čustveno lakoto – tesnobno praznino, ki jo skušamo zapolniti s hrano, ter razlike med sitostjo in nažrtostjo).
Anoreksija (anorexia nervosa) je motnja hranjenja, ki jo zaznamuje silovit in neracionalen strah pred preveliko telesno težo ter posledično stradanje. Anoreksija se pojavlja v dveh oblikah: kot strogo vztrajanje pri dietah z izrazitim kaloričnim deficitom in disciplinirano in izčrpavajočo telesno vadbo ali kot kombinacija prve z epizodami nažiranja ter posledičnega bruhanja, jemanja odvajal ali klistiranja.
Razen vidne shiranosti, suhih las in kože so posledice anoreksije najprej amenoreja (izostanek vsaj treh zaporednih menstruacij); nizka koncentracija estrogena lahko pacientko izpostavi možnostim zmanjšanja kostne gostote in raka na rodilih. Podhranjenost vzrok za cel spekter težav srčno-žilnega sistema (tudi fatalnih), predstavlja pa tudi resen izziv za živčni sistem (možganske spremembe, upadanje kognitivnih funkcij…). Anoreksija se lahko manifestira kot zastoj rasti, motnje v koncentraciji številnih hormonov, vrtoglavica, brezvoljnost, glavoboli, kratka sapa, zobna gniloba, zaprtje, anemija, hipoglikemija, osteoporoza, odpoved ledvic, kongestivna srčna odpoved ali nenadna smrt.
Anoreksijo so prvič opisali konec 17. stoletja, kot bolezen z lastno diagnozo pa se je pojavila šele 1870. V sodobnosti se je o njej začelo resneje govoriti v začetku 70-ih. Večina žrtev te bolezni so najstnice v razvitem, zahodnem svetu. Anoreksija je lahko dolgotrajna in izčrpavajoča bolezen, ki se za 10% bolnikov konča s smrtjo.
Bulimija (bulimia nervosa) je anoreksiji podobna bolezen. Tudi pri tej bolezni gre za pretirano nezadovoljstvo s svojim telesom oziroma njegovo velikostjo ter izražen strah pred previsoko telesno težo. Za razliko od anoreksikov se zdi, da imajo bulimiki praktično neustavljiv apetit. Za bulimijo je najbolj značilno pogosto prenajedanje z velikimi količinami hrane (predvsem maščob in ogljikovih hidratov), ki jo pacient lahko hlastaje zaužije v izjemno kratkem času, in posledično samoinducirano bruhanje (ko gre za purgativni tip bulimije) ali stradanje (nepurgativni tip). Za bolezen je značilno tudi prehranjevanje na skrivaj, neprestano sledenje shujševalnim dietam ter pogosta uporaba diuretikov in laksativov. Pacienti z bulimijo se tudi pogosteje zavedajo, da je njihov način nadzorovanja lastne prehrane abnormalen, se svojih ravnanj sramujejo, morda sami sebe sovražijo in čutijo krivdo, a hkrati nimajo moči za prenehanje. Težje jih je prepoznati kot anoreksike, saj imajo običajno normalno ali celo nekoliko previsoko telesno težo.
Najzanesljivejši znak, da imamo opravka z bulimijo, so poškodbe kože na zgornjem delu prstov, ki nastanejo ob drgnjenju sekalcev ob roko, ko pacient skuša povzročiti bruhanje. Posledice bulimije pogosto niso tako dramatične kot posledice anoreksije, vendar jih zato ne gre jemati zlahka, saj lahko bulimija v končni instanci povzroči tudi srčni infarkt, do katerega pride zaradi porušenega ravnovesja elektrolitov v telesu. Najbolj je na udaru prebavni trakt, ki ga pacient neprestano obremenjuje s prenajedanjem in bruhanjem. Prizadeta je ustna votlina, žrelo (poškodujejo se lahko tudi glasilke), želodec, obraz, ustnice, ledvice. Tudi pri bulimiji pride do izrazitih hormonskih sprememb in cele palete psihičnih motenj.
Bulimija (bulimia nervosa) je relativno nova bolezen, prve primere so namreč opisali v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Zgodovina sicer beleži mnoge antične prakse, ki so vključevale bruhanje, vendar takrat ni šlo za bulimio nervoso, pač pa prakso, ki je omogočala dolge in razvratne požrtije (motiv ni bil psihične narave).
Motnje hranjenja so kompleksne bolezni, katerih vzroke je težko določiti zelo natančno, vemo pa, da do njih pride zaradi prepleta različnih dejavnikov: psiholoških, fizioloških, socioloških dejavnikov in medosebnih odnosov.
Med psihološkimi dejavniki nastanka motenj hranjenja so najpogostejši nagnjenost k perfekcionizmu, nizka samopodoba in depresija. Eden od možnih razlogov za motnje hranjenja so spolna zloraba v otroštvu, ni pa nujno. S kompulzivnim obnašanjem glede hrane lahko oseba dobi občutek, da vsaj eno področje v življenju lahko nadzoruje suvereno in samostojno, lahko pa s prehranskimi strategijami doseže lastno deseksualizacijo in se tako obrani ponovitve travmatične seksualne izkušnje.
K razvoju motenj hranjenja pri posamezniku lahko prispeva tudi sklop fizioloških vzrokov, med katerimi so za nekatere dokazali, da so tudi dedni. Predvsem gre tukaj za motnje v delovanju hipotalamusa in neravnovesja pri izločanju serotonina, kar lahko vodi v različna depresivna in anksiozna stanja ter druge psihične motnje, ki lahko – ob drugih vzrokih – vodijo v razvoj motenj hranjenja.
O kulturni podstati motenj hranjenja smo govorili že v uvodu in so zagotovo eden od najmočnejših pritiskov na telo in duha posameznic in posameznikov, predvsem pa posredno – z zahtevami in pritiski na starše – vplivajo tudi na medsebojne odnose v primarni družini. Skrhano samozaupanje do sebe se namreč rodi prav tam. Premalo izkazane ljubezni in pohvale ter (tudi dobronamerni) pretirani pritiski na otroka (stalno prepovedovanje, ukazovanje, opozarjanje na napake) ustvarijo rodoviten čustveni humus, na katerem rastejo vse sorte težav. Tudi motnje hranjenja.