Laktozna intoleranca

Laktoza je disaharid, ogljikov hidrat sestavljen iz glukoze in galaktoze, ki je sestavni del mleka skoraj vseh sesalcev. V hrani se laktoza tako nahaja v glavnem v mleku in mlečnih izdelkih, kot aditiv pa je lahko dodana tudi v številna druga živila.

Laktoza se mora v črevesju najprej razcepiti na glukozo in galaktozo, šele ta dva monosaharida se lahko tudi absorbirata. Za to cepitev je odgovoren encim laktaza (beta-galaktozidaza). Kadar je tega encima premalo, laktoza, ki je vodopna, ostaja v črevesju, zaradi česar se poveča osmotski pritisk in izločanje elektrolitov in vode v črevesje. Poleg tega začnejo laktozo presnavljati črevesne bakterije, pri čemer nastajajo plini (vodik, metan, ogljikov dioksid) in kratkoverižne maščobne kisline, vse to pa lahko povzroči prebavne težave (napihnjenost, flatulenca, želodčni krči, driska); govorimo o laktozni intoleranci oz. njenih simptomih.

Omeniti še velja, da laktozna intoleranca ni enako kot alergija na mleko. Pri slednji gre za nenormalen odziv imunskega sistema na določene mlečne beljakovine

Razdelitev laktozne intolerance

1. Primarna laktozna intoleranca

O primarni laktozni intoleranci govorimo takrat, ko do nje pride kmalu po obdobju dojenja. Najbolj izrazita in razširjena je v okoljih, ki nimajo tradicije mlekarstva oz. ljudje uživajo zelo malo ali nič mleka in mlečnih izdelkov. Tako npr. Kitajci in Japonci v prvih štirih letih po dojenju v povprečju izgubijo od 20% do 30% sposobnosti prebavljanja laktoze, temnopolti prebivalci Južne Afrike do 60%, Mehičani do 47% in belopolti Američani ter prebivalci severne Evrope do 15%.

2. Sekundarna laktozna intoleranca

Sekundarna laktozna intoleranca je posledica raznih bolezni črevesja, strupov, operacij na črevesju in drugih dejavnikov, ki prizadanejo epitelijske celice črevesja in s tem normalno izločanje in delovanje encima laktaze.

3. Prirojena laktozna intoleranca

Prirojena laktozna intoleranca je genska nepravilnost, ki ima za posledico nezmožnost proizvajanja laktaze. Ker ima s prebavljanjem laktoze težave že dojenček, se jo odkrije kmalu po rojstvu. Včasih so zaradi te nepravilnosti dojenčki običajno umrli, danes pa so na voljo prehranske formule brez laktoze, ki dojenčkom zagotavljajo normalno prehranjenost. Po obdobju dojenja oz. obdobju uživanja brezlaktoznih formul imajo imajo otroci s prirojeno laktozno intoleranco običajno enake potrebe kot ljudje s sekundarno intoleranco.

Diagnosticiranje laktozne intolerance

Ker ima s prebavo laktoze večje ali manjše težave kar večina svetovne populacije (približno 70%), se primarna laktozna intoleranca ne uvršča med bolezni in klinično diagnosticiranje običajno ni potrebno. Primarna laktozna intoleranca, ki je daleč najpogostejša, torej ni bolezen. Še več, ker je laktozno intolerantnih toliko ljudi, so nekateri strokovnjaki mnenja, da bi bilo treba to stanje sprejeti kot normalno, ljudi, ki lahko prebavljajo laktozo, pa označiti kot laktozno tolerantne. Genetske mutacije, ki imajo za posledico sposobnost prebavljanja laktoze tudi v kasnejših življenjskih obdobjih, naj bi se namreč pojavile šele pred približno 4000 do 4500 leti.

Za redke primere, ko diagnosticiranje je potrebno, je na voljo nekaj testov.

Direktna metoda

Pri tej metodi se naredi biopsija sluznice srednjega dela tankega črevesja (jejunum) in neposredno določi količina / aktivnost encima laktaze. Ker je ta metoda zelo draga, se jo uporablja v glavnem le v raziskovalne namene.

Indirektne metode

Najpogostejši je test izdihanega vodika. Neprebavljeno laktozo v črevesju presnavljajo črevesne bakterije, pri čemer nastajajo plini vodik, ogljikov dioksid in metan. Vodik prehaja v kri in se izloča skozi pljuča. Po zaužitju določene količine laktoze, ki mora biti večja od še tolerirane (npr. 50g), se jemljejo in analizirajo vzorci izdihanega zraka. Ker je bakterijska fermentacija edini vir molekularnega vodika v telesu, test pokaže sposobnost prebavljanja laktoze (več vodika = slabša sposobnost prebavljanja laktoze).

Hkrati z izdihanim vodikom (ali tudi enodvisno) se lahko meri tudi količino glukoze v krvi. Če količina glukoze v krvi po zaužitju laktoze ne naraste, je to znak za laktozno intoleranco (laktoza pod vplivom laktaze razpade na glukozo in galaktozo; če ni laktaze, glukoza ne nastaja).

Pri dojenčkih in majhnih otrocih, pri katerih drugi testi niso praktični ali izvedljivi, se laktozna intoleranca določa na podlagi kislosti blata. Med fermentacijo laktoze nastajajo mlečna in druge kisline, ki povečajo kislost blata.

V zadnjih letih je nekaj govora tudi o poceni in preprostem genetskem testiranju za primarno laktozno intoleranco, vendar zaenkrat zadeva še ni našla poti med standardne teste.

Živeti z laktozno intoleranco

Laktozna intolernca ni življensko nevarna (razen za dojenčke, če ostane nediagnosticirana) in ne predstavlja grožnje za zdravje, zato so razni ukrepi usmerjeni preprečitev ali omilitev simptomov, nekaj pozornosti pa mora biti usmerjene tudi k nadomestitvi snovi (predvsem kalcija in vitaminov A, D in B12), ki jih drugače zaužijemo z mlekom in mlečnimi izdelki.

Simptomi laktozne intolerance so odvisni od večih dejavnikov (količina zaužite laktoze, stopnja pomanjkanja laktaze, količina ostale zaužite hrane in s tem čas prebavljanja itd.), ki se v končni fazi prevedejo v relativno obremenitev črevesja z laktozo.

Načini uravnavanja laktozne obremenitve črevesja in ostali ukrepi ob laktozni intoleranci

1. Omejitev uživanja laktoze in uživanje laktoze v manjših količinah večkrat dnevno. S tem se izognemo preveliki količini laktoze, ki bi lahko povzročila težave. Večina ljudi, tudi tisti, ki so laktozno intolerantni, lahko okrog 12 g laktoze prebavi brez težav. Simptomi se pri večini intolerantnih začnejo pojavljati po zaužitju več kot 15 g laktoze.

Ker je laktoza topna v vodi, količina maščobe in proces sirjenja vplivata na količino laktoze v končnem izdelku. Tako npr. izdelki z zmanjšano količino maščobe vsebujejo nekoliko več laktoze, tradicionalno izdelani siri in zoreni siri pa manj.

Obstajajo pa tudi dokazi, da zaradi rednega uživanja (še toleriranih količin) laktoze pride do prilagoditev črevesne flore in kislosti, s tem pa tudi večje laktozne tolerance.

2. Uživanje laktoze oz. mleka in mlečnih izdelkov v kombinaciji z drugimi živili. Če uživamo mleko z drugo hrano, se podaljša kontakt med črevesno sluznico in laktozo. To izboljša prebavo in zmanjša možnost pojava simptomov.

3. Upoštevanje laktoze, ki se jo uporablja kot aditiv. Ta se skriva v raznih žitaricah, predpripravljeni hrani (kompletni obroki, omake, prelivi itd.), suhomesnih izdelkih, piškotih, mlečni čokoladi ipd. Čeprav med sestavinami in v tabeli hranilnih snovi morda ni navedena, se lahko nahaja v sestavinah kot sta npr. mleko v prahu in sirotka.

4. Uživanje jogurtov in drugih mlečnih izdelkov, ki vsebujejo žive mlečnokislinske in bifidobakterije in druge probiotične mikrobne kulture. Ti mikrobi proizvajajo laktazo, ki pomaga pri prebavi laktoze. Raziskave so pokazale, da lahko laktozno intolerantni ljudje s takim jogurtom brez težav zaužijejo do 20 g laktoze. Podobno je tudi s kefirjem.

Poleg tega se jogurt iz želodca prazni počasneje kot mleko, s tem pa se zmanjša laktozna obremenitev črevesja.

5. Uživanje mleka brez ali z zmanjšano vsebnostjo laktoze in mlečnih izdelkov, izdelanih iz takega mleka. Laktozo v mleku »uničijo« z laktazo, vezano na nek nereaktivni prenašalec. Na ta način se dobi mleko s 70% do 100% manj laktoze.

6. Pri prebavi laktoze si lahko laktozno intolerantni pomagajo tudi z laktaznimi pripravki, ki jih zaužijejo pred obrokom, vendar ne na povsem prazen želodec, saj preveč kisline encim denaturira (mu spremeni strukturo in zato onesposobi).

Literatura

1. Savaiano DA, Levitt MD. Milk intolerance and microbe-containing dairy foods. J Dairy Sci, 1987; 70(2): 397 – 406.
2. de Vrese M, Stegelmann A, Richter B, Fenselau S, Laue C, Schrezenmeir J. Probiotics–compensation for lactase insufficiency. Am J Clin Nutr, 2001; 73(2 Suppl): 421S – 429S.
3. Montalto M et al. Management and treatment of lactose malabsorption. World J Gastroenterol, 2006; 12(2): 187 – 91.
4. Perino A, Cabras S, Obinu D, Cavalli Sforza L. Lactose intolerance: a non-allergic disorder often managed by allergologists. Eur Ann Allergy Clin Immunol, 2009; 41(1): 3 – 16.
5. Kim HS, Gilliland SE. Lactobacillus acidophilus as a dietary adjunct for milk to aid lactose digestion in humans. J Dairy Sci, 1983; 66(5): 959 – 66.
6. Vesa TH, Marteau P, Korpela R. Lactose intolerance. J Am Coll Nutr, 2000; 19(2 Suppl): 165S – 175S.
7. Savaiano DA, AbouElAnouar A, Smith DE, Levitt MD. Lactose malabsorption from yogurt, pasteurized yogurt, sweet acidophilus milk, and cultured milk in lactase-deficient individuals. Am J Clin Nutr, 1984; 40(6): 1219 – 23.
8. Azlin M, Tianan J, Savaiano DA. Improvement of Lactose Digestion by Humans Following Ingestion of Unfermented Acidophilus Milk: Influence of Bile Sensitivity, Lactose Transport, and Acid Tolerance of Lactobacillus acidophilus. J Dairy Sci, 1997; 80(8): 1537 – 1545.