Lakota in hormon lakote
Občutek lakote, kdaj in v kakšni meri jo zaznamo ter koliko moramo pojesti, da smo siti, je odvisen od številnih dejavnikov, med katere spadajo tudi telesna teža in sestava, količina spanja ter količina in vrsta hrane, ki jo dnevno uživamo. Poleg tega na lakoto vplivajo tudi nekateri hormoni. Eden od teh hormonov je dobil celo popularno ime hormon lakote. Ta hormon je bil odkrit leta 1999 in je od takrat predmet številnih raziskav na temo debelosti in vsega, kar je s pojavom in zdravljenjem debelosti povezano. Govorimo o hormonu ghrelinu.
Odkritje ghrelina in raziskovanje njegove vloge v telesu je pripeljalo do boljšega razumevanja debelosti ter definiranja potrebnih sprememb življenjskega stila, ki zmanjšajo ali odpravijo nekatere dejavnike, ki vodijo v debelost.
V nadaljevanju bo predstavljeno delovanje ghrelina in nekaterih drugih hormonov in dejavnikov, ki plivajo na občutek lakote in izbiro hrane. Na tem mestu velja še omeniti, da poleg fizioloških na hranjenje lahko vplivajo tudi psihološki dejavniki, a teh tokrat ne bomo omenjali.
Ghrelin v telesu
Ghrelin nastaja v sluznici želodčnega svoda (zgornji del želodca), manjše količine pa tudi v ledvicah, hipotalamusu in hipofizi v možganih ter med nosečnostjo v posteljici.
Učinki ghrelina:
- stimulira izločanje rastnega hormona; skupaj z rastni hormon stimulirajočim hormonom in somatostatinom, ki zavira izločanje rastnega hormona, ghrelin uravnava izločanje rastnega hormona iz hipofize,
- uravnava energijsko ravnotežje; preko vpliva na določene centre v možganih povečuje občutek lakote,
- zmanjšuje porabo maščob iz maščobnih zalog,
- stimulira praznenje želodca,
- pozitivno vpliva na srčno-žilne funkcije
Ples hormonov
Čeprav ghrelinu pravimo hormon lakote, ni edini hormon, ki vpliva na to, kdaj nas bo popadla želja po hranjenju in kdaj nas bo minila. Poleg več kot 40 snovi, ki spodbujajo ali zavirajo občutek lakote, imajo pri tem pomembno vlogo hormoni inzulin, ki nastaja v specializiranih celicah trebušne slinavke, leptin, ki ga proizvajajo maščobne celice in PYY hormon, ki nastaja v črevesju. Ti hormoni nasprotujejo delovanju ghrelina oz. zavirajo občutek lakote.
Inzulin, čigar glavna naloga je uravnavanje krvnega sladkorja (sladkorna bolezen tipa I je posledica motenj v proizvodnji inzulina), doseže največjo koncentracijo v krvi kmalu po hranjenju. Takrat je količina ghrelina v krvi najmanjša. In obratno, tik pred hranjenjem je količina ghrelina največja, inzulina pa najmanjša. Kljub tej očitni medsebojni odvisnosti pa do dviga in upada ghrelina pride tudi v odsotnosti inzulina (npr. pri diabetikih). Poleg tega odsotnost inzulina povečuje občutljivost telesa na ghrelin, kar preprosto povedano pomeni, da enaka količina ghrelina v telesu pozroča močnejši občutek lakote. Očitno je torej, da na izločanje in delovanje ghrelina ter lakoto vplivajo še nekateri drugi fiziološki dejavniki.
Maščoba, sadje in ghrelin
Eden od dejavnikov, ki vplivajo na izločanje ghrelina, je hranilna sestava obroka. Raziskave na to temo so pokazale, da ima hrana z večjim deležem maščob manjši vpliv na upad ghrelina in s tem lakote. V praksi to pomeni, da lahko v McDonald’su pospravimo precej več kalorij, preden potešimo občutek lakote, kot če bi si pripravili zdrav obrok z manj maščobami.
Hranilna sestava je pomembna tudi dolgoročno, saj vpliva na bazično količino ghrelina v krvi, t.j. količino, ki je določena zjutraj na tešče. Visokomaščobne, neuravnotežene in hitre diete povečujejo bazično količino ghrelina. Kam to vodi je jasno: k večjemu občutku lakote in večjemu psihičnemu naporu med dieto ter uživanju prevelike količine hrane po zaključku diete. Po drugi strani pa počasne in uravnotežene diete z nižjim deležem maščob ne povečujejo bazične količine ghrelina in tako pripomorejo k dolgoročni rešitvi težav z odvečno telesno težo. Te ugotovitve potrjujejo hipotezo, da je ena od nalog ghrelina dolgoročno uravnavanje / ohranjanje telesne teže, vendar lahko telo, kot kaže, s primernim režimom prehrane prelisičimo, da ne sproži (vseh) mehaniznov za ohranjanje homeostaze (v tem primeru za ohranjanje telesne teže).
Zanimiv pa je tudi vpliv različnih sladkorjev v prehrani na izločanje ghrelina. Fruktoza, ki se nahaja v sadju in večini sladkanih pijač, zmanjša delovanje ghrelina le približno pol tako dobro kot glukoza. Poleg tega pri nekaterih ljudeh fruktoza tudi povečuje željo po bolj mastni hrani.
Drugi dejavniki, ki vplivajo na ghrelin in lakoto
Čeprav se morda sliši nelogično, imajo predebeli ljudje v povprečju nižjo bazično količino ghrelina v krvi kot suhi, kar nakazuje, da pri nekaterih ljudeh signali za lakoto v telesu ne dosežejo namena. Poleg tega so raziskave pokazale, da se količina ghrelina z višanjem enegijske vrednosti obroka pri normalno težkih ljudeh zmanjšuje, medtem ko pri predebelih ljudeh po določenem energijskem vnosu ostaja enaka. Maksimalno znižanje ghrelina pri predebelih ljudeh je približno enako znižanju pri normalno težkih ljudeh, potem ko slednji zaužijejo 1000 kcal.
Energijska vrednost obrokov vpliva tudi na količino leptina, hormona, ki zavira lakoto. Raziskave so pokazale, da pride po enem tednu kalorično restriktivne diete do približno 55% padca leptina. Na tej ravni nato ostane, dokler traja dieta oz. najmanj 12 tednov (večina raziskav je trajala do 12 tednov). A leptin ni odgovoren le za občutek lakote; vedno več je tudi dokazov, da vpliva tudi na hitrost presnove: več leptina pomeni večjo hitrost presnove.
Podobno kot na ghrelin tudi na količino leptina vpliva vrsta zaužitih sladkorjev. Medtem ko se po zaužitju glukoze raven leptina poviša, ostane po zaužitju fruktoze enak in tako ne prispeva k zmanjšanju občutka lakote in povišanju presnove.
Na hormone, ki uravnavajo občutek lakote in izbiro vrste hrane, vplivata tudi spanje in stres. Povišan stres in zmanjšana količina spanja povečujeta količino ghrelina in zmanjšujeta količino leptina v telesu. Ena od raziskav na to temo je pokazala, da se je po enem tednu, v katerem so sodelujoči spali le po 4 ure na noč, količina bazičnega ghrelina zvišala za 28%, količina leptina pa zmanjšala za 20%. Poleg tega so v tem tednu sodelujoči raje posegali po visokokalorični hrani in zato zaužili 33% do 45% kalorij več kot običajno.
Nadzorovanje občutka lakote je kompleksen proces, na katerega vplivajo številni dejavniki. Že dolgo je znano, da sodoben življenjski slog, ki ga definira slaba prehrana, malo gibanja ter stalno hitenje in stresne situacije, posega v samo fiziologijo posameznika in posredno povzroča sodobne civilizacijske bolezni. Debelost je v porastu, tudi v Sloveniji, znanstveniki pa se na vse kriplje trudijo odkriti zdravilo proti debelosti, pri čemer so trenutno osredotočeni predvsem na hormone, ki so bili predstavljeni v tem članku. Pa je to primerna reakcija na trenutno stanje? Za farmacevtske družbe, ki si obetajo milijardne zaslužke, vsekakor. Za posameznika – nikakor. Na prvem mestu mora biti preventiva in izobraževanje. A verjetno je lažje vzeti tableto, ničesar spremeniti in vzklikati tako zlorabljeno parolo, ki se jo kot opravičilo za neodgovornost uporablja na vseh podočjih: živi se samo enkrat! Ja, živi se samo enkrat …