Sam svoj Valentin

Na vrata trka Valentin, tudi pri nas že tradicionalni dan zaljubljencev, ljubezni, naklonjenosti, srčkov, sladkarij in rdeče barve. V teh vznesenih dneh pa se ne morem otresti misli na to, kako pomembno je, da ljubimo sebe. Če ne ljubimo sebe, bo vse ostalo samo približek tistega, kar si v resnici želimo.

In čeprav je Valentinovo v prihajanju vedno tako sladek dan, poln pričakovanj in zamaknjenih želja, pa se pogosto sprevrže v razočaranje – pa če smo v razmerju ali če smo sami. Še posebej v zadnjem primeru se zdi, da bi preprosto morali razširiti Valentinov koncept in vanj vdelati tudi ljubezen do in skrb za samega sebe. Tako bi bili zagotovo bliže izpolnjenim Valentinovim željam in daleč od grenkih spoznanj, ki jih neizpolnjena pričakovanja neizprosno prinesejo.

Ni treba biti zelo velik psiholog ali tankočuten bralec misli, da bi ugotovili, da je večini ljudi še vedno težko sprejeti napotek za ljubezen do samega sebe, saj to s polno dušo občutkov krivde dojemamo kot nekaj sebičnega ali vase zaverovanega. A če dobro pomislite, se strinjate, da med skrbjo zase in egoizmom obstaja zelo jasna meja. Žal je prav občutek krivde tisti, ki nas žene v nerazumno zmanjševanje pomena lastne osebnosti in celo telesa. Nenavadno, ampak zagotovo drži, da je vseprisotna obsedenost s krivdo (ker smo preveč jedle, ker smo si vzele preveč prostega časa, ker smo preveč zapravile, ker nismo poklicale babice ipd.) prav gotovo posledica religioznih momentov, ki jih kot take niti ne prepoznamo več, saj so skozi stoletja postali del kolektivne zavesti, ki je niti ne izprašujemo več. Krivda je namreč povratno občutje, ki ga doživljamo takrat, ko nas preplavi zavest, da bodisi nismo spoštovali prepovedi ali pa smo kršili pravilo, družbeno normo ipd. S krivdo kot tako seveda ni nič narobe, če se ne bi množili kriteriji, ki jim moramo ustrezati, da bi upravičeno ne čutili krivde: ne smem se zrediti, ne smem v službo v kavbojkah, ne smem izpustiti treninga, ne smem se jeziti na trapaste voznike, ne smem zahtevati povišice za neštete nadure…

Rada bi, da premislite o vseh nalogah, ki jih morate dnevno izpolnjevati zato, da se ne bi počutile krive. So res vse take, ki bi si jih bile postavile, če bi lahko odločale o tem, čemu morate ustrezati in čemu vam ni treba? Ne pozabite, da se – z izjemo univerzalnih pravil, ki izvirajo iz etike do drugih – z večino svojih odločitev soočate same in ste zanje tudi odgovorne. Sprašujem vas, če se strinjate, da je prav, da greste spat s slabo vestjo samo zato, ker ste po kosilu pojedle tri piškote? Ali ne bi bilo bolje, če bi jih vzele za nagrado, ki ste si jo zaslužile zato, ker ste od jutra garale in šefu prinesle vsa poročila in statistike, ki jih je od vas zahteval v rekordno kratkem roku?

Brez skrbi, čisto jasno mi je, da gre za precej težko lekcijo. Tudi če jo podrobno obvladamo, bodo prišle situacije, ko je ne bomo znale uporabiti. A velja si zapomniti: ljubezen do samega sebe in skrb zase sta pravici, ki ju imate, saj sta vaše telo in vaša osebnost vaš tempelj, ki ga nikoli ne boste mogli zamenjati za kakega drugega. Skušajte se spomniti svoje otroške samozavesti – tiste, ki je bila neločljivi del vas, preden ste zaradi slabih življenjskih izkušenj postale skeptične in distancirane do vsega, tudi sebe.

Vsak od nas se mora odločiti, kaj je zanj ljubezen do sebe in koliko mora skrbeti zase. Kolikokrat se mora razvajati in kolikokrat na podlagi obujene vere v lastno vrednost in iz nje izhajajoče pravice stopiti naprej in reči: "Zaslužim si bolje!" Včasih bo to, da same sebi znova izražamo naklonjenosti, pomenilo samo nakup dobre knjige. Obisk pri maserju. Nekaj izgubljenih uric v pohajkovanju po mestu. Drugič si bomo morale odpustiti za napake iz preteklosti in se sprejeti take, kot smo – vključno z vsemi svojimi spodrsljaji, brez katerih nas pravzaprav ni, saj nas določajo tako napake kakor tudi uspehi.

Če še vedno niste prepričane o tem, kar pripovedujem, se vprašajte naslednje:

• kaj je na vas res neprecenljivega?
• kateri je vaš največji dar?
• kako ravnate same s sabo?
• kaj rade počnete in kdaj ste si to nazadnje privoščile?
• kako dobro skrbite za svoje telo?
• kakšen napor bi za vas predstavljalo, da bi se do sebe vse leto obnašale tako, kot se do tistih, ki jih imate rade obnašate za Valentinovo?

Ljubezen je konec koncev sila, ki odpira vrata in prebuja nove priložnosti. Resnično si kdaj zamislite, če se vam ne dogaja, da z vsemi in vsem v življenju ravnate bolje kot same s sabo. Potem se vprašajte, kako bi vaš preobrat k večji skrbi zase lahko pozitivno vplival na vaše odnose s partnerjem, otroki, na delovnem mestu, s prijatelji… Spoštovanje samega sebe je temelj zdravja vseh ostalih odnosov, ki jih gradimo v življenju. Zato poskusite: bodite same svoj Valentin in vajo ponavljajte vsaj en mesec. Tako vam bo všeč, da mi sploh ni treba zapisati, naj tako ostane za vedno. Ker boste tako ali tako same naredile vse, da bi nova romanca trajala večno.