Poletni čas

Tako kot v prejšnjem se tudi v tokratnem Fenomenu meseca ustavljamo pri nedelji – tokrat pri 26. marcu, ko bomo v Sloveniji že 23. leto zapored prestavili ure za 60 minut naprej in se do 29. oktobra ravnali po poletnem času.

Poletni čas je – kot je znano – lokalni čas, ki ga privzame posamezna država za določeno obdobje v letu, ko običajno velja čas, prestavljen za 60 minut naprej od siceršnjega uradnega časa v državi. Uporabo poletnega časa določajo konvencije, direktive in zakoni. V Sloveniji začetek in konec poletnega časa določa Zakon o računanju časa, ki je nasledil podobnega jugoslovanskega, ki je poletni čas tudi na našem ozemlju uveljavil leta 1982.

Slovenski zakon je iz leta 1996, ko so tudi v Evropi poenotili uvajanje poletnega časa – ta se povsod po Evropi začne zadnjo nedeljo v marcu in konča zadnjo nedeljo v oktobru. Sicer pa poletni čas poznajo v približno 70 državah sveta, vendar premik ure ni usklajen. V Ameriki in Kanadi, denimo, se poletni čas začne na prvo nedeljo v aprilu in konča zadnjo nedeljo v oktobru. Leta 2007 se bo to spremenilo, saj bo stopilo v veljavo določilo energetskega zakona, ki ga je predsednik Bush podpisal avgusta 2005 – v Ameriki bodo leta 2007 poletni čas uvedli že na drugo nedeljo v marcu, zaključil pa se bo na prvo nedeljo v novembru.

S to spremembo bo zagotovo zadovoljna ameriška industrija sladkarij, saj so se več let trudili, da bi konec poletnega časa predvideli po ameriški noči čarovnic. Njihova domneva je namreč, da bodo s tem, ko bo dan tudi na noč čarovnic daljši, koledniki dlje časa hodili od vrat do vrat in prosili za sladke priboljške. Za eno uro podaljšano koledovanje naj bi proizvajalcem sladkarij prinesel bistveno povečane dobičke od prodaje njihovih izdelkov.

V Kanadi večinoma velja isti režim kot v Združenih državah Amerike in mnogi se bojijo, da utegne leta 2007 priti do kaosa, če se tudi Kanada ne bo prilagodila spremembam, ki jih uvajajo v njihovi južni sosedi. Po drugi strani pa v Kanadi posamezne province določajo, ali spoh in kdaj imajo poletni čas. Na nekaterih področjih Quebeca, denimo, poletnega časa ne poznajo in je pri njih vse leto v veljavi atlantski standardni čas. Prav tako tudi v Ameriki deli nekaterih zveznih držav poletnega časa ne poznajo (Arizona in Indiana). Poletni čas ne obstaja niti v večini Afrike, ne poznajo pa ga niti na Kitajskem, Japonskem, na indijskem polotoku ali Indoneziji.

V Avstraliji so nekateri predeli sprejeli poletni čas, vendar se ta seveda začne približno takrat, ko se pri nas, na severni polobli, konča, ko pa se poletni čas začne pri nas, ga v Avstraliji končajo, saj so letni časi obrnjeni. Države ob ekvatorju tudi ne poznajo poletnega časa, saj se dolžina dneva v bližini ekvatorja skozi leto spreminja le minimalno.

Zakaj poletni čas?

Uvedba poletnega časa je posledica razmišljanja o ekonomski in energetski učinkovitosti človeštva. Pred uvedbo tega mehanizma so namreč opazili, da je bilo v pomladnih mesecih sonce že precej visoko, večina ljudi pa je še spala. Pametnim glavcam se je zazdelo, da je to škoda, saj bi bilo bolje, če bi naravno svetlobo izkoristili za delo. Rešitev so našli v tem, da spomladi čas prestavijo za eno uro naprej. Tako so ljudje na primer privarčevali z energijo za osvetljevanje stanovanj. Delovne in šolske ure so se namreč lepše prilegale dnevni svetlobi. Obratno je bilo jeseni: ker so se ljudje zbujali v čedalje večjo temo, so uradni čas korigirali s prestavitvijo poletnega časa nazaj na standardni lokalni čas in tako pridobili več jutranje svetlobe.

Začetna opažanja o tem, da lahko s korekcijo lokalnega časa privarčujemo z energijo, so potrdile mnoge študije. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je ameriško prometno ministrstvo ugotovilo, da v celotni državi vsak dan poletnega časovnega režima porabijo skoraj 1% manj električne energije, kot bi jo, če poletnega časa ne bi uvedli.

Podobne zaključke je prinesla  kalifornijska raziskava iz leta 2001. Zaradi slavne kalifornijske energetske krize med leti 2000 in 2002 so namreč želeli poletni čas v Kaliforniji vsaj za leto dni raztegniti na celo leto, vendar Bela hiša in ameriški kongres zaradi dogodkov 11. septembra predloga nikoli nista sprejela, kasneje pa v Kaliforniji tudi ni prišlo do sprememb.

Empirično je možno ugotoviti, da je poletni čas učinkovit vsaj na treh področjih:

• varčevanje z energijo: ameriška študija, ki je potekala v letih 1974 in 1975, je pokazala, da so v marcu in aprilu s poletnim časom dnevno privarčevali kar 10.000 sodčkov nafte – skratka 600.000 sodčkov v dveh mesecih v vsakem od preučevanih let;
• zmanjševanje števila žrtev prometnih nesreč: zaradi naravne svetlobe, ki jo s poletnim časom prestavimo na kasnejše ure dneva, več ljudi iz služb in šol domov potuje še pri dnevni svetlobi, kar bistveno zniža verjetnost različnih prometnih nesreč. Izkazalo se je tudi, da v nekoliko manj svetlih jutrih ne prihaja do večjega števila prometnih nesreč – vsaj ne v mesecih, ko velja režim poletnega časa. Raziskovalci ocenjujejo, da v Ameriki tako mesečno rešijo 25 življenj in preprečijo približno 1.000 hudih telesnih poškodb. Na mesec hkrati privarčujejo za 14 milijonov dolarjev stroškov, ki bi nastali zaradi prometnih nesreč;
• preprečevanje kriminala: ker je večina ljudi doma še pred temo, se v poletnem času zmanjša njihova izpostavljenost raznim kriminalnim dejanjem, saj se večina tatvin in osebnih napadov zgodi po temi.

[PAGEBREAK]

Zgodovina

Poletni čas so prvi uvedli Nemci, in sicer leta 1915, kmalu pa je sledila Velika Britanija in druge države.

Ideja sama pa je bistveno starejša. Za njenega očeta velja šegavi ameriški izumitelj in državnik Benjamin Franklin, ki je leta 1784 v Pariškem žurnalu objavil pismo – esej o varčevanju z dnevno svetlobo, v katerem je sicer v svojem hudomušnem slogu natančno opazil problem, vendar predlagal nekoliko togo rešitev: skušal je nanizati ukrepe, ki bi ljudi prisilili, da bi šli spat prej, zato da bi se lahko zbudili bolj zgodaj.

Franklinovo idejo, ki jo je potem še večkrat predstavil, je leta 1907 obudil angleški pisatelj William Willett: ko se je ob sončni svetlobi sprehajal mimo hiše z zastrtimi okni, je pomislil, za kakšno razmetavanje z naravno energijo gre. Predlagal je, da bi med pomladnimi in poletnimi meseci v štirih korakih po 20 minut čas premaknili za 80 minut naprej. Oblast v Veliki Britaniji predloga ni sprejela, je pa leto potem, ko so leta 1915 poletni čas kot prvi uvedli Nemci, zavoljo varčevanja z energijo poletni čas z enkratnim 60 minutnim zamikom uvedla tudi Velika Britanija. Večina držav, ki pozna ta varčevalni ukrep, je poletni čas uvedla med prvo svetovno vojno. Konec poletnega časa so večinoma datirali na 11. november. Med drugo svetovno vojno so v Veliki Britaniji naredili še korak naprej in imeli poletni čas v dveh zamahih, saj so v poletnih mesecih uro pomaknili še dodatno naprej, tako da so imeli "dvojni poletni čas". Jeseni so ure pomaknili za eno uro nazaj, novembra pa se vrnili na običajni lokalni čas – Greenwich Mean Time.

Premikanje, prestavljanje in nastavljanje ur

Premikanje ure in sprememba časa sta lahko zabavno doživetje, če na to pozabite. A ne samo osebne prigode – zaradi zmede ob menjavi časa se je v zgodovino zapisalo tudi nekaj povsem resnih dogodkov. Eden od takih se je zgodil septembra leta 1999. Na Zahodnem bregu (na palestinskih ozemljih) je še veljal poletni čas, preostanek Izraela pa je ravno prešel nazaj na standardni čas. Teroristi s palestinskih ozemelj so pripravili časovno tempirane bombe in jih pretihotapili k svojim arabskim bratom iz Izraela. Slednji so se ravnali po izraelskem času in tako napačno razumeli ure na bombah. Še ko so jih nameščali, so bombe eksplodirale in ubile tri teroriste. Če bi teroristi malo pomislili in bombe namestili pravočasno, bi življenje izgubila dva avtobusa, polna ljudi.

Prav zaradi zmede ob menjavi časa je posebej praktično, da nekatere naprave same prestavijo čas takrat, ko je treba. To zna večina operacijskih sistemov v današnjih računalnikov. Kljub temu pa uporabljamo še veliko naprav, med katerimi večina ne zna časa prestaviti samodejno (mobilni telefoni, avtomobilske ure ipd.). Žal pa je še vedno treba ročno popraviti čas na veliki večini običajnih ur: budilkah, ročnih, stenskih urah…

In prihodnost?

Evropska unija bo o smiselnosti poletnega časa znova razmišljala in tehtala leta 2007. Če bodo ugotovili, da poletni čas ni več potreben, se s tem pojavom nemara tudi pri nas ne bomo več srečevali prav dolgo.