Londonska pustolovščina

London sem prvič obiskala pri 15-ih letih in to samo za dva dni. A ta kratek čas je bil dovolj, da sem se vanj zaljubila. Med drugim so me očarali rdeči avtobusi, pretirano prijazni Angleži, bogato obložene nakupovalne ulice, zeleni parki, v katerih vidiš malicati bose poslovneže v finih oblekah, in sproščenost ter drugačnost na vsakem koraku.

Predvsem pa sem se v angleško prestolnico zaljubila zaradi njene pisanosti. Ure in ure bi lahko namreč sedela na ulici in opazovala mimoidoče vseh ras, barv, ver, običajev, slogov oblačenja in načinov življenja. Ker imam rada, da se vedno nekaj dogaja, pa v velik plus štejem Londonu tudi to, da ti v njem nikakor ne more biti dolgčas. Zaradi vseh teh in še več razlogov sem se tako po desetih letih znova vrnila v to živahno mesto. Tokrat za malce več časa tudi zato, da ga odkrijem, se ga naužijem in nadiham, kolikor se ga pač da v dobrih desetih dneh.

Nevarna pot?

Na pot smo se šestega avgusta odpravili štirje. Veliko ljudi doma se je čudilo, zakaj gremo v Anglijo ravno zdaj, ko nenehno grozijo teroristični napadi, po novem pa celo tudi poplave. Kar se tiče prvega: možnost terorističnih napadov se čuti predvsem na letališčih, podzemni železnici in na znanih turističnih destinacijah. Pred vstopom v muzeje ti recimo preiščejo torbice, na podzemni te nenehno opozarjajo, da pazi na svoje stvari (če se kje pozabi kakšna torba, nastane namreč cela panika), in pozivajo, naj o sumljivih zadevah takoj poročamo policistom. Sami ljudje pa kljub vsemu temu ne delujejo prestrašeni, ampak enostavno sprijaznjeni s tako situacijo v tem sodobnem svetu. Očitno so se tudi navadili na zelo poostreno letališko kontrolo, ki preveri celo tvoje čevlje (v tisti rentgenski napravi ne more lepo dišati). Kar pa se tiče poplav in dežja, smo imeli to srečo, da je bilo vse dni sončno, le enkrat smo dočakali par kapljic – toliko o londonskih vremenskih stereotipih. Na splošno smo se torej kljub vsem dvomom domačih počutili dobro in varno.

Prevoz in nastanitev

Naš angleški potep smo začeli na letališču Gatwick, iz katerega smo se na Victoria Station odpravili s hitrim vlakom. Ta je primeren za tiste, ki recimo želijo privarčevati s časom in ne funti (avtobus je namreč cenejša varianta, vendar vozi dlje časa kot vlak, s katerim si v Londonu v 30-ih minutah). Naše naslednje prevozno sredstvo je bila znamenita podzemna železnica. Zanjo smo sprva kupili karto za sedem dni, ki stane okoli 20 funtov in omogoča neomejeno število voženj. Kmalu smo se tako znašli v samem centru Londona, kjer je na nas čakala že od marca rezervirana soba v hostlu v neposredni bližini Piccadilly Circusa. Tukaj morda velja podati opozorilo: če se odločite za menjavo denarja v kaki londonski menjalnici, skrbno preverite, koliko vam bodo za to zaračunali. Mi smo namreč že prvi dan po nepotrebnem ostali brez določene vsote funtov.

Končno: London!

Po vseh teh prevoznih, bivalnih in denarnih »formalnostih« pa se je končno začel »naš London«. Ker gre za mesto, ki nudi res veliko, smo si že doma naredili sezname stvari, ki jih želimo v teh dneh videti in doživeti. Seznami so recimo vključevali oglede klasičnih londonskih znamenitosti, kot so Buckingham Palace, London Eye, Tower of London, Tower Bridge, Big Ben, St. Pauls Cathedral, Downing Street, Trafalgar Square in podobno, pa tudi živalski vrt, znameniti muzej voščenih lutk Madame Tussauds in strašljiv London Dungeon, ki je neke vrste zabaviščni park z ječami, mučilnimi napravami, labirinti, lutkami trupel, pa tudi obešanjem: z manjšim (veliko manjšim, kot je recimo v Gardalandu) prostim padom te namreč spustijo v globino in te tako »obesijo«.

V posebnem spominu nam bo tukaj ostala zanimiva »teroristična« prigoda iz »Londonskega očesa«, ki omogoča pogled na London iz ptičje perspektive. Ravno, ko smo zapuščali to velikansko kolo (nanj je dobro oditi zgodaj, kajti vrste so neskončne), je ena izmed varnostnic zagnala vik in krik, ker je nekdo pozabil nahrbtnik. Začele so tuliti sirene, London Eye se je ustavil in nastala je že cela zmešnjava… Nato pa se je nekdo od nas štirih spomnil, da je pravzaprav on brez nahrbtnika… Na srečo ni bilo nobenih hudih posledic, smo pa že prvi dan Londona doživeli, da so zaradi nas ustavili eno največjih znamenitosti.

Sicer pa me je od vseh teh klasičnih znamenitosti najbolj očarala mogočna stavba Tower of London z mostom v bližini, okoli katere vlada neka posebna pomirjujoča energija, ki človeka z vsaj malo domišljije nehote ponese v preteklost. Graščina se nahaja ob reki Temzi, prek katere pa se na drugem bregu kot v kontrast dvigajo zelo moderne stavbe v steklu in raznih oblik.

Ogledali smo si tudi veliko londonskih parkov (Hyde Park, Green Park, St. James Park…), ki so me vedno znova navdušili. Zanimivo in kontrastno je namreč, koliko zelenja, račk, labodov in drugih živali lahko najdeš sredi hrupnega in prometnega Londona. Na vrtovih Kensingtonske palače sem tako recimo srečala tudi berača z dvema udomačenima veveričkama, ki ju je poimenoval Camille in Charles. Kraljevi živalci sta v miru sedeli ob njem na klopi in mu iz rok grizljali lešnike. V istem parku me je očarala tudi Fontana v spomin princesi Diani, ki je zelo preprosta in ljudska. Prav takšna, kot bi naj tudi bila sama princesa (gre za majhen potoček, ki teče v krog in mimoidoče vabi, da vanj namočijo roke ali noge). Vsa stvar še posebej zabava otroke. Teh, še posebej zelo majhnih, je v parkih ogromno. S svojimi družinami sedijo na odejah v travi in se sredi Londona počutijo kot v »pravi naravi«.

Poleg vsega tega smo veliko časa namenili tudi raznim muzejem (Science Museum – za doplačilo si lahko privoščiš tudi 3D kino z ogromnim platnom, Natural History Museum, Imperial War Museum, National Gallery, zaradi posebnih interesov enega izmed naših popotnikov pa celo tudi stomatološki muzejček…), ki so res ogromni in prikazujejo marsikaj zanimivega, so pa tudi zastonj. Šli smo tudi v kino, na poker v kazino, eno popoldne pa smo namenili British Beer Festivalu, ki je ravno takrat bil v Londonu in je omogočal pokušino kakih 500 vrst piv.

Shop ’til you drop!

Seveda smo tudi veliko nakupovali na ogromni nakupovalni ulici Oxford Street. Zanimivo je, da če vztrajaš in jo dovolj dolgo raziskuješ, odkriješ poleg zelo dragih tudi zelo poceni trgovine. Sama sem si tako nakupila krila, majice, nakit in čevlje, ki so stali že od 1,5 pa nekje do 10 funtov. Ogledali smo si tudi znamenito blagovnico Harrods, ki pa nas je bolj ali manj pustila hladne. Povsem drugače pa je bilo z otroško trgovino Hamleys, ki v petih nadstropjih ponuja toliko igrač, da se je mešalo že nam, kaj šele otrokom. Tam sem se tudi slikala z največjim plišastim medvedom, kar sem jih kdaj videla v življenju. Nakupovali pa smo tudi na tržnicah recimo Camden Towna in Covent Gardna. Slednji mi je še posebej ljub zaradi uličnih umetnikov in posebnega utripa. Ob večerih smo ga tako obiskali večkrat in si ogledali »žive kipe«, komedijante, vrvohodce, žonglerje (med njimi smo našli celo takega, ki je žongliral s prižgano motorno žago) in prisluhnili uličnim glasbenikom. Ko namreč sredi hrupnega in živahnega Londona, v katerem vsi ves čas hitijo, obsediš in se prepustiš poslušanju romantičnim melodijam nežnega kitarista, te prevzame neko prav posebno razpoloženje. Vedno sem se tudi z zanimanjem spraševala, kakšne so usode teh ljudi okoli mene, kakšne življenjske zgodbe nosijo s seboj recimo ti ulični umetniki.

Posebno doživetje v Londonu je tudi London Zoo, ki sem se ga veselila kot otrok in je potem tudi izpolnil moja pričakovanja. Fascinirale so me ribe resnično vseh velikosti in barv, pa recimo rumene in rdeče žabe, kača, ki je bila soigralka Harryja Potterja v eni izmed njegovih pustolovščin, pa pingvini, gorile, metulji, opice vseh velikosti (nisem mogla verjeti, kako male opice resnično obstajajo), papige, nilski konji in še in še čudovitih nenavadnih bitij. Živalski vrt je tako vsekakor vreden svoje cene (vstopnina je okoli 12 funtov in vključuje tudi predstavo z živalmi), ki niti ni tako draga v primerjavi z drugimi znamenitostmi, saj je recimo za vstopnico za Madame Tussauds in London Dungeon treba odšteti po okoli 20 funtov.

Muzej voščenih lutk je vsekakor dobra zabava še posebej za tiste, ki poznajo veliko slavnih oseb iz filmskega, glasbenega, manekenskega, športnega in političnega sveta. Jaz sem se z veseljem stisnila k Bradu Pittu, odigrala partijo golfa s Tigrom Woodsom, preizkusila mišice Willa Smitha in povedala nekaj krepkih Tonyju Blairu. Vse je še toliko bolj zabavno, ker se ob vsem tem lahko tudi po mili volji fotografiraš.

Zanimiv je tudi London Dungeon, ki pa je lahko za nežnejše dušice in otroke precej grozljiv. Pravzaprav bi družinam z majhnimi otroki njegov obisk odsvetovala, saj so otroci v naši skupini celo jokali in predčasno zapuščali prostore ter po mojem celo imeli še nekaj časa kar hude sanje.

Teh pa nismo imeli mi, saj je izbran hostel dobro zadovoljil našo potrebo po spancu (spali smo namreč odlično, saj smo čez dan tudi ogromno prehodili). Kar se tiče potreb naših želodčkov, pa moramo žal omeniti predvsem fast food. Ker je ta najcenejši, smo tako praktično vsak dan jedli v raznih McDonalds-ih, Pica Hut-ih, Burger King-ih in KFC-ijih, dvakrat pa smo si privoščili kitajsko kosilo v kitajski četrti, kjer ni veliko dražje. V Londonu se da v desetih dneh kar udobno preživeti in videti marsikaj zanimivega z recimo približno 600 evri. Z manj bi tudi še šlo, za vsa doživetja, ki jih London ponuja, pa bi človek res potreboval veliko denarja. Mesto namreč nudi tudi ogromno občasnih razstav (ko smo bili mi, so recimo veliko oglaševali razstavo Star Wars, poučno razstavo o Antartiki ipd.), muzikalov, šovov komedijantov ter filmskih in gledaliških predstav, za katere pa moraš seveda imeti denar.

Da se v angleški prestolnici dobro počutiš, moraš vsekakor biti ljubitelj ljudi in dogajanja, kajti Londona je ena sama živahnost. In četudi sem v njej skrajno uživala in se bom vanjo vedno z veseljem vrnila, se je po njej prileglo tudi malce mirnosti in zdolgočasenosti malega slovenskega mesta Ptuja, kamor smo se vrnili po enajstih neverjetnih londonskih dneh.

Foto: Boris Bombek