Kratka zgodovina kozmetike

Ljudje, ženske verjetno nekoliko bolj kot moški, se že tisočletja trudimo doseči lepotni ideal, popoln videz, iz svoje od boga dane zunanjosti želimo narediti najboljše, kar je mogoče. Pri tem nam pomagajo tudi najrazličnejši kozmetični izdelki, bodisi negovalni ali dekorativni.

Ker se lepotni ideal spreminja iz generacije v generacijo, je naše iskanje in stremljenje nikoli dokončana zgodba, ki zelo buri domišljijo, v tem primeru domišljijo kozmetične industrije, katere nagel razvoj se je začel ob koncu 19. stoletja. To pa še zdaleč ne pomeni, da kozmetika pred tem ni obstajala.

Aromatična olja in dišave se uporabljajo že tisočletja, bile so del verskih obredov in ceremonij v Starem Egiptu in Grčiji, Rimljani pa so jih razkošno vlivali v kopeli in fontane ter z njimi mazilili celo orožje.

Dišave na alkoholni osnovi izvirajo iz Srednjega vzhoda, v Evropo pa so prišle v 13. stoletju, pretihotapljene v toaletnih torbicah križarjev. Francozi, ki so še danes znani po odličnih dišavah, so v 17. stoletju pričeli razvijati nove vonje, do katerih so prišli z uporabo cvetja, sadja, koreninic in drugih naravnih virov aromatičnih snovi, kar je bilo izredno naporno in neekonomično početje, saj so za majhno količino dišave morali vzgojiti, obrati in obdelati ogromne količine surovine. K sreči je njihovo garanje trajalo le 200 let, ko jim je na pomoč priskočila kemija; razviti so bili kemični procesi za izdelavo dišav.

Za lepoto je treba umreti

Beljenje obraza, ki naj bi poudarilo njegovo obliko, je bila praksa aristokratskih krogov že v Starem Egiptu, obdržalo pa se je še globoko v devetnajsto stoletje. Za beljenje se je uporabljala mešanica svinčevega oksida, hidroksida in karbonatov, zdravju ne najbolj prijazna kombinacija, ki je po dolgotrajnejši rabi lahko povzročila tudi smrt. Ta belila pa niso bila edina smrtonosna kozmetična sredstva; človek je lahko storil žalostni konec tudi zaradi senčil za oči ali rdečil za ustnice, ki so poleg svinca vsebovala npr. še merkurijev in antimonijev sulfid. K sreči je 19. stoletje frazo, da je za lepoto treba umreti, omililo in jo preoblikovalo v zdravju nekoliko prijaznejšo.

V 90. letih 19. stoletja so kozmetični misleci tistega časa prišli na idejo, da bi bilo fino, če neprijetnih telesnih vonjav, izvirajočih iz postanega potu, ne bi le prekrivali z umetnimi dišavami, pač kar preprečili njihov nastanek. V mislih seveda niso imeli pogostejšega umivanja, ampak sredstva za preprečevanje potenja – antiperspirante. Prvi antiperspiranti so vsebovali aluminijev klorid, ki je dražil kožo. Tega je v prvi polovici 20. stoletja zamenjal aluminijev klorhidrat, ki se ga v tovrstnih izdelkih uporablja še danes.

[PAGEBREAK]

Krasno novo stoletje

V začetku 20. stoletja so se pojavile reklame, ki so žensko prepričevale, da bo z načrtno skrbjo za telo, ki vključuje vadbo, primerno prehrano in seveda izdatno uporabo kozmetičnih sredstev, privlačnejša. Z velikimi koraki se je razvijala filmska industrija, filmske zvezde pa so postale tudi glavni marketinški aduti lepotne industrije in kozmetičnih inovatorjev.

Leta 1914 je v Ameriki precej prahu dvignilo ličilo Pancake, prvo, ki se ni drobilo in lomilo. Izumil ga je možakar, poljski priseljenec, ki je do tedaj slovel predvsem po izdelavi lasulj za filmske zvezde. Ta možakar danes velja za očeta sodobnega ličenja, genialnega inovatorja, ki je sprva ličila izdeloval le za potrebe hollywoodske filmske industrije, kasneje pa na kozmetični trg lansiral uspešnico za uspešnico. Možakarju je bilo ime Max Faktor, kasneje preimenovan v Factor. Znano, kajne? Ličila umetnikov ličenja.

Ostala znana in pomembna imena kozmetične industrije iz zgodnjih let dvajsetega stoletja so še:

• Helena Rubinstein – izumiteljica maskare in koncepta barvnih pudrov, ki je ideje črpala iz francoskega gledališča. “Ni grdih žensk, so samo lene,” je bila njena priljubljena fraza;
• Leo Gerstenzang – je leta 1923 izdelal prve ušesne paličice;
• Eugene Schueller – francoski kemik, ustanovitelj L’Oreala, ki je leta 1907 izdelal prvo sintetično barvo za lase;
• T.L. Williams. – dobrohotnež, ki je leta 1913 za svojo sestro Mabel iz vazelina in oglenega prahu izdelal maskaro, da bi ji pomagal osvojiti fanta njenega srca. Dve leti zatem je ustanovil podjetje, ki je dobilo ime po kombinaciji imena njene sestre in besede vazelin (ang. vaseline) – Maybelline.

Prva svetovna vojna je pripomogla k prodoru in povečani porabi kozmetičnih izdelkov. Zaradi odsotnosti moških so ženske postale socialno in ekonomsko bolj neodvisne, kar je ustvarjalo presežek finančnih sredstev v njihovih denarnicah. In kam gre ta presežek, vsaj del, še danes? Za nakup kozmetike, seveda. Pojav 300 SIT shop-ov (ang. dime-store) v Ameriki je te izdelke naredil še privlačnejše in dostopnejše, ženske pa srečnejše, zadovoljnejše in… lepše.

Kot že rečeno, se lepotni ideali spreminjajo iz generacije v generacijo, nekateri v ponavljajočih se ciklih. Danes te ideale narekuje lepotna industrija, včasih pa jim je nemalokrat tudi sledila. Ob koncu 20 let prejšnjega stoletja so bili na primer priljubljeni in privlačni valoviti in nakodrani lasje, kar je naravno obdarjene ženske postavljalo v prednost. A ne za dolgo; leta 1927 so izumili metodo za trajno kodranje las in naenkrat je polovica prebivalstva razvitega sveta lahko popravila svojo prirojeno pomanjkljivost.

Tudi beljenje kože je dočakalo svoj konec, v modo je prišla od sonca porjavela koža. Ta modna smernica, kot še veliko drugih, je prišla iz Hollywooda, spodbudila pa je razvoj samoporjavitvenih krem. »Krema, ki sonce premaga pri njegovi lastni igri,« se je glasilo reklamno sporočilo za enega od teh izdelkov. Ta slogan bi bil morda uporaben še danes, ko je ena od iger sonca tudi povzročanje kožnega raka, leta 1929, ko se je prvič pojavil, podkrepljen s podobami zagorelih filmskih zvezd, pa je pomagal izdatno napolniti mošnjičke proizvajalcem tovrsnih izdelkov in kozmetični industriji stopiti še za stopničko višje.

V 50. letih je bila večina oglasov usmerjenih h kozmetiki, še posebej potem, ko so se nekatere priljubljene radijske oddaje uspešno preselile na male ekrane. Reklame so se vrstile druga za drugo, prodaja je rasla in dobički kozmetične industrije so segali v nebesne višave. Kolektivni »brainstorming« je rojeval vedno nove ideje za izdelke, ki jih je dojemljivo občinstvo reklamnih sporočil seveda zvesto kupovalo. Make-up za noge, v 60. letih umetne trepalnice, pa vrnitev k naravi in kozmetični izdelki iz naravnih sestavin, negovalna kozmetika, specializacija posameznih področij kozmetične znanosti in posledično razvoj specializiranih izdelkov…

Razvoj kozmetične idustrije je še danes v vzponu. Letni dohodek od prodaje kozmetičnih izdelkov je ocenjen na okrog 130 milijard dolarjev, vsako leto pa se poveča še za približno 2%. Lahko pričakujemo, da se bo prodaja v bližnji prihodnosti stabilizirala? Niti ne. Poleg tega, da se pospešeno odpirajo novi prodajni trgi, tudi trendi lepotne industrije, na katero v zadnjem času vedno bolj vplivajo še zdravstvena priporočila (odsvetovanje sončenja, posvečanje pozornosti sestavinam kozmetičnih izdelkov itd.), nikakor ne bodo obmirovali. Vse gre samo navzgor, tudi zmedenost kupcev, ki se kaže kot brezglavo kupovanje in preizkušanje različnih izdelkov. Je res?