Diamant je večen

Resnica, ki jo je širila Marilyn, ni čisto nič relativna. Še danes drži: diamanti so najboljši prijatelji deklet. Verjetno se navdušenje nad temi bleščečimi dragulji – še vedno najbolj dragocenimi kamni, ki so naprodaj – nikoli ne bo poleglo. Ampak ali pravzaprav vemo, kaj je diamant? Od kod prihaja in kako se (razen v okras) uporablja?

Diamanti so minerali v eni od dveh kristalnih oblik elementa ogljika. Slavni so zaradi svojih izstopajočih fizikalnih lastnosti – predvsem po visoki razpršilnosti svetlobe in po tem, da so najtrša znana naravna snov (ime so dobili od starih Grkov, ki so jih z besedo adamas krstili za "neukrotljive"). Posledica njihove trdnosti je dejstvo, da diamant lahko razi le drug diamant in noben drug znan material! Diamante prodajajo kot dragulje (brušenim diamantom rečemo briljanti), v industriji pa jih uporabljajo za brušenje, rezanje in vrtanje trdih materialov.

Najpogosteje kristalizirajo v brezbarvni oblik. Poznamo jih tudi kot prosojno bele, rumene, zelene, modre ali rjave. Diamanti izjemno razpršijo svetlobo, zato tako bleščijo(pojav, ko belo svetlobo razpršijo v mavrico, je znan kot ogenj), ko jih razrežejo v končno obliko. Najbolj znana oblika diamanta je oktaeder.

Najbolj bleščeči diamanti se uporabijo za dragulje. V draguljarstvu njihovo vrednost ocenjujejo po teži (karatu), jasnosti, barvi in rezu. Tiste, ki niso primerni za uporabo v draguljarstvu, porabijo drugače. Diamantne odkruške, ki so slabše kristalizirali, so neprimerne barve in v majhnih delcih ali takoimenovane carbonadose, ki so sivo ali črno obarvani, uporabljajo za izdelavo rezil, in sicer od rezil za obdelavo diamantov do vrtalnih glav za rudarske stroje. Diamantni prah se uporablja kot brusilno sredstvo. Večina diamantov je odličnih izolatorjev, nekatere modre vrste pa se uporabljajo kot izjemni polprevodniki.

Diamanti nastanejo globoko v zemljski skorji v globinah od 100 do 200 kilometri pod površjem, kjer so primerni tlačne in temperaturne razmere za njihov nastanek, na površje pa pridejo z vulkanskimi izbruhi po takoimenovanih kimberlitnih ali diamantnih žilah. Izkopavajo jih tako v odprtih kopih kot tudi s podzemnim rudarjenjem. Ko material izkopljejo, ga zdrobijo in koncentrirajo. Ta koncentrirani material nato pomešajo s tokom vode in spustijo preko sortirnih miz, ki zadržijo diamante. Ko so diamanti izločeni iz nakopanega materiala, jih še očistijo in ocenijo za prodajo oziroma uporabo.

Najstarejši rudniki diamantov so v Indiji in na Borneu. Nekateri znani diamanti so: The Great Mogul, Regent, Pitt, Hope (moder diamant), Dresden (zeleni diamant) in Tiffany (rumeni diamant). V zgodnjem 18. stoletju so odkrili podobna nahajališča v Braziliji, leta 1867 pa še v Južni Afriki. V letih, ki so sledila tem odkritjem, je v svetu zavladala prava diamantna mrzlica.

Sintetične diamante so prvič uspešno proizvedli leta 1955, ko je raziskovalcem uspelo sintetizirati majhne kristale z mešanjem čistega grafita in katalista, ki so ju izpostavili velikemu pritisku in visoki temperaturi (3000 stopinj Celzija). Sintetične diamante se danes pogosto uporablja v industriji, saj je njihovo pridobivanje enostavno in ker so cenejši od pravih diamantov.

Sicer pa se z izdelavo in prodajo diamantov ukvarja le nekaj velikih podjetij. Diamantni posli so večinoma omejeni na tradicionalna diamantna središča, kot so Antwerpen v Belgiji, južnoafriški Johannesburg in London. S 40% letne proizvodnje diamantov je najpomembnejša v tem poslu skupina De Beers, ki pa je tem čudovitim mineralom nakopala tudi nekaj slabega slovesa, saj posluje po deloma monopolističnih načelih, predvsem pa jih kupuje tudi od afriških revolucionarjev, ki s tako pridobljenim denarjem financirajo krvave afriške vojne.

Ne glede na vse, pa pravi dimanti ostajajo nadvse priljubljeni kot simbol lepote, elegance, posebnosti in enkratnosti in zaenkrat ni videti, da bi jih na prestolu najlepšega in najdragocenejšega kamna zamenjalo karkoli drugega.