3D kino

Ljubljana je od te pomladi bogatejša za nov kino. In to ne kakršen koli kino, pač pa 3D kino. Dvorana XpanD, ki stoji v zabaviščnem centru Arena Vodafone live!, se sicer ponaša še z nekaterimi drugimi tehničnimi novostmi, nas pa je pritegnilo predvsem 3D doživetje, ki po 168 letih od iznajdbe še vedno deluje skrajno očarljivo!

Ne, ne gre za napako. 3D oziroma stereoskopija je stara natanko 168 let! Celo več kot Coca-Cola, o kateri nameravamo besedo ali dve zapisati v prihodnjem fenomenu meseca! Kljub tej častitljivi starosti stereoskopije pa je moralo 3D doživetje v kinu najprej počakati na izum kina! Za prvi 3D film tako velja Prihod vlaka (L’arrivée du train), ki sta ga leta 1903 posnela brata Lumière, velika izumitelja, ki sta na sploh kriva za izum kinematografije.

3D grafika ni stereoskopija!

Z razvojem uporabnega računalništva se je v svet enic in ničel preselilo tudi oblikovanje animiranih podob – risank, računalniških igric, modeliranja arhitekturnih objektov, prikaza bioloških procesov ipd. Ker se v procesu oblikovanja t.i. CGI (computer-generated images) uporabljajo računalniški 3D modeli v obliki mrež, se je uveljavil izraz 3D grafika. Ta 3D grafika seveda nima ničesar skupnega s stereoskopijo – gre samo za izraz, ki priča o tem, kako je neka podoba nastala. Seveda je možno s 3D računalniškim modeliranjem narediti tudi stereoskopsko animacijo, vendar je to potem uporaba dveh različnih izraznih možnosti, ki ju lahko uporabljamo neodvisno drugo od druge.

Za primer vzemimo priljubljenega gozdnega grdobca Shreka. Shrek je rezultat 3D animacije, vendar v filmu, ki smo ga gledali pri nas in povsod drugod po svetu, ni šlo tudi za stereoskopijo! Saj se menda nikomur ni zdelo, da Shrek prihaja ven iz platna, kajne? Povsem nekaj drugega je Shrek 4D, filmček, ki ga predvajajo v Warnerjevih zabaviščnih parkih – ta je narejen stereoskopsko in ob gledanju se ustvarja iluzija globine.

Resnici na ljubo je računalniška animacija pravzaprav obudila interes za stereoskopijo – predvsem zato, ker je ustvarjanje stereo-podob z računalnikom lažje in natančnejše. A o tem kasneje!

Kaj sploh je stereoskopija?

Da bi razumeli, kaj pomeni stereoskopija oziroma kaj so 3D podobe, moramo vedeti, da gre preprosto za snemanje filmov (ali fotografij), ki posnema človeški vid. Navadni filmi, kakršne gledamo v kinu ali na televiziji, so posneti tako, kot bi gledali z enim samim očesom: manjka jim globine in globinske razdalje!

Dejstvo, da človek gleda z dvema očesoma, ima namreč zanimive posledice. Zato ker sta očesi postavljeni narazen, vsako oko isti predmet vidi iz nekoliko drugačnega kota – skratka, vsako oko dobi malenkostno drugačno polpodobo. Možgani kompleksnimi preračuni (ki jih ljudje z zdravim vidom izvajamo podzavestno in avtomatično) združijo obe polpodobi v eno samo in tako ustvarijo globinski prostor.

Lahko izvedete tudi preizkus. Izberite prizor, kjer je en predmet tipično pred drugim. Pokrijte si eno oko. Zaradi navajenosti na globinski vid in spomina sprva ne boste opazili razlike, če pa si nekajkrat pokrijete in znova zakrijete oko, boste videli, da ob gledanju z enim samim očesom predmeti enostavno nimajo nikakršne globine, ampak se zdi, da ležijo na ravnini. Če bi izmenično odpirali in zapirali levo in desno oko, bi morali opaziti tudi to, da se rahlo spreminja kot, pod katerim se pojavi posamezen predmet, ki ga gledamo.

Stereoskopija je preprosto trik, ki izkorišča to fiziološko dejstvo. Fotografije ali filmi, kjer se zdi, da liki in predmeti prihajajo ven iz platna, posnamejo na način, ki simulira človeški vid: pri snemanju takih filmov uporabijo t.i. stereo-kamero, ki ima dve leči, postavljeni na tipično medočesno razdaljo (tipična medočesna razdalja je 66,04 milimetra, seveda pa od posameznika do posameznika lahko variira). Tako zajamejo dve polpodobi, zelo podobni tistemu, kar iz okolja dobi vsako od očes.

3D kino

Beseda stereo je seveda vsakomur znana iz področja zvoka. Tako kot gre pri stereofoniji za dva zvočna signala, gre pri stereoskopiji za dva vidna signala. Da, uganili ste: vsak od teh dveh signalov predstavlja tisto, kar vidi posamezno oko.

Ampak tu nastane težava. Če oba signala (obe polpodobi) projicirate na platno, bo oko videlo zmešano sliko obeh polpodob – in vse skupaj ne bo delovalo čisto nič realistično, še manj kot iluzija. Videti bo nekako takole:

Stereoskopija

Prav gledanje posnetih polpodob je od nekdaj bila največja težava poustvarjanja stereoskopije. Problem je namreč v tem, da mora vsako oko videti samo in nič drugega kot svojo polpodobo. To pomeni, da je bilo treba najti način, kako levemu očesu preprečiti gledanje tistega, kar mora videti desno – in obratno.

[PAGEBREAK]

Kako gledamo 3D?

Ko je enkrat narejena stereoskopska podoba, je treba še oči prepričati v to, da vsako vidi polpodobo, ki mu je namenjena. Obstaja več metod, od katerih je seveda odvisen tudi sam proces ustvarjanja stereopodobe, a najpogostejši metodi sta:

  • anaglifna metoda in
  • polarizacijska metoda.

Če poenostavimo gre pri prvi za to, da je ena polpodoba obarvana modro oziroma zeleno, druga pa rdeče. Očala, ki jih gledalec nosi, imajo različno obarvani leči: modra leča prepušča “rdečo” polpodobo, rdeča pa “modro” polpodobo. Ker je obe polpodobi skorajda nemogoče ločiti, je taka metoda za gledanje izjemno naporna in gledalce pogosto spremljajo glavoboli.

Druga metoda pa izkorišča možnost različnih polarizacij svetlobe – pri tem je ena polpodoba horizontalno, druga pa vertikalno polarizirana. Za prepuščanje ustreznega snopa podobe v posamezno oko skrbita vertikalno in horizontalno polarizirani leči na očalih (polarizacija leč je prostim očem nevidna, obe leči sta temno sivi oziroma črni). Leči sta iz posebne, linearno polarizirane plastike, ki jo je leta 1932 iznašel Edwin H. Land s harvardske univerze. Iskal je namreč filter, s pomočjo katerega bi zmanjšal moteči sij, ki je prihajal iz avtomobilskih žarometov. Polarizacijski filtri, ki jih ustvarijo s posebnimi postopki poravnavanja molekul, so danes izjemno razširjeni, saj se razen pri stereoskopiji uporabljajo pri LCD zaslonih, optičnih mikroskopih, v fotografiji in pri sončnih očalih. Za projekcijo polariziranih svetlobnih snopov je nujno potrebno metalizirano, odbojno platno, ki ga iz kinematografskega jezika poznamo kot silver screen. Le tako platno namreč ohrani pravilno polarizacijo filma in omogoča, da svetlobni signal ne izgublja jakosti, ko se odbija od platna. Prvi stereoskopski filmi v tej tehniki so se pojavili že leta 1936, prvi barvni 3D film v polarizacijski tehniki pa je bil nemški Zum Greifen Nah leta 1937.

A že prehitevamo! Vrnimo se k izumu stereografa leta 1838 in od tod naprej k petim ključnim obdobjem 3D kinematografije.

Od izuma do kina

Za izumitelja stereoskopije velja Charles Wheatstone, ki se je leta 1838 poigral s posebno konstrukcijo ogledalc in dvema risbama, ki ju je namestil v posebno gledalo. Vsako oko je videlo eno samo polpodobo (eno od risb), možgani pa so vse skupaj poustvarili v eno samo podobo, ki je imela “navidezno” globino.

Če si težko predstavljate, kako je bil tak stereoskop videti, naj vas spomnim na igračo, ki smo jo poznali (iz uvoza) celo pri nas: View-Master, ki so ga leta 1939 začeli prodajati kot domačo zabavno napravo (namenjeno tako odraslim kot tudi otrokom) in ki je dandanes znan bolj kot igrača, je naprava, ki je silno podobna tisti, ki si jo je pred 168 leti zamislil Charles Wheatstone.

Zgodovina stereoskopije - 3D filma

Čas iskanja – 3D v kinu (1900 – 1946)

Samo predstavljamo si lahko, kako zelo travmatično je moralo biti za takratnega človeka doživetje filma L’arrivée du train leta 1903, v katerem sta brata Lumière posnela točno to: prihod vlaka – naravnost v kamero in to v 3D tehniki!

Prvih 50 let 3D kina so zaznamovala predvsem iskanja in izumi, kot že prej omenjena polarizacija. Sočasno z razvojem kinematografije so se razvijale metode snemanja in predvajanja 3D filmov. Sprva so uporabljali zgolj anaglifno metodo: včasih je šlo za filme, ki so jih barvali, nekateri pa so na projektorje nameščali barvne filtre.

V 20-ih letih prejšnjega stoletja so skušali uveljaviti še eno stereoskopsko metodo: t.i. teleview, pri čemer so s pomočjo dveh projektorjev z veliko hitrostjo predvajali izmenjujoče se polpodobe za levo in desno oko. Gledalec je uporabljal posebna očala, ki so – sinhrono s projektorjem – prepuščala ustrezne polpodobe.

Zlata doba 3D kina (1952 – 1955)

Za začetek zlate dobe 3D kinomanije, ki so jo v ZDA obeležili celo s poštno znamko, velja film Bwana Devil iz leta 1952. Uspeh filma studia United Artists je tudi druge producente prepričal v to, da so začeli snemati 3D uspešnice: v teh letih jih je nastalo približno 60, med njimi tudi Hitchcockov Dial M for Murder z Grace Kelly in Hondo z Johnom Waynom v glavni vlogi. Kljub velikanskemu zanimanju je 3D norija kmalu potihnila, saj je bila izkušnja gledanja 3D filmov zaradi slabih razmer v takratnih kinematografih precej uboga in je povzročala glavobole, predvsem pa je bilo predvajanje 3D filmov zaradi montaže metaliziranih platen, nabave polariziranih očal, vzdrževanja in projekcije filmskih kopij, sinhroniziranih projektorjev in podobnega precej draga zabava.

Zanimivo pa je, da se je skupaj s 3D filmom prvič pojavila še ena tehnična novost, ki je dandanes pravzaprav že samoumevna za kakršnokoli reprodukcijo zvoka: film House of Wax je bil namreč za množice Američanov prvi film, v katerem so lahko doživeli stereo zvok!

[PAGEBREAK]

Renesansa 3D kina (1973 – 1985)

V tem obdobju je 3D kino ponovno oživel, in sicer predvsem po zaslugi filmov, kot so Jaws 3D, Comin at Ya! in Friday the 13th – Part 3. “Kriva” je bila nova tehnologija: Space-Vision 3D, s pomočjo katere za projekcijo nista bila več potrebna dva projektorja, pač pa je bil film narejen tako, da so dve polpodobi vtisnili na en sam filmski trak. V tem času je bila večina 3D filmov bodisi pornografija ali grozljivke (ali kombinacija obojega) – najbolj znan tak primer je film Flesh For Frankenstein.

Kljub uspehu pa je priljubljenost 3D kina znova usahnila – zdi se, kot da gledanje 3D filmov še vedno ni doseglo ustrezne kakovosti, da bi gledalci trajneje vztrajali pri želji po 3D izkušnji.

Prelomnica (1986 do 2000)

Leta 1986 je na Expu v Vancouvru kanadski IMAX, sicer format velikega platna s posebnim načinom horizontalnega teka filmskega traku, prvič predstavil IMAX 3D, s katerim so se osredotočali predvsem na izobraževalne in dokumentarne filme necelovečernega značaja. Zaradi precej drage produkcije in prikazovanja se fenomen sicer ni razširil tako, kot so si pri IMAXu verjetno želeli, a položaj 3D je bil dokončno utrjen. Obujeni trend so pospremile številne ponovne izdaje 3D uspešnic izpred 30 let.

Druga zlata doba (od 2001 dalje)

Z digitalizacijo produkcije filmov je prišla nova doba za kinematografijo na splošno – posebej pa za 3D filme, saj je s pomočjo digitalnih kamer in računalniške animacije bistveno lažje ustvarjati stereoskopske iluzije, predvsem pa tehnologija omogoča popolnejši nadzor nad osrediščenjem in ostrino slike, sicer največjima ovirama kakovostni stereoskopski produkciji. V računalniško generiranem okolju je možno doseči to, da je celoten prizor oster – česar se pri klasičnem snemanju s kamerami praktično ne da doseči. S takšnim načinom ustvarjanja 3D filmov je kasneje pri ogledu iluzija globinskega prostora res prepričljiva in vseobsegajoča.

Eden od ključnih dogodkov v tem obdobju je bila svetovna 3D razstava (The World 3D Exposition) septembra 2003 v Los Angelesu. S konvencijo so obeležili 50. obletnico vrhunca norije 3D kina in na njej predstavili vse najpomembnejše 3D filme, ki so bili kdajkoli posneti. Nekaterih projekcij so se udeležili celo zvezdniki teh obujenih filmov! Pred kratkim je bila objavljena vest, da se pripravlja 3D Expo II, ki naj bi se zgodil septembra letos.

V času od leta 2003 se je na področju zgodilo marsikaj. Robert Rodriguez je posnel Male vohune 3D, veliki ljubitelj 3D kina, režiser James Cameron, je za IMAX v anaglifni metodi posnel dokumentarec o snemanju Titanika (Ghosts From the Abyss), IMAX je predvajal posebno, 3D verzijo Polarnega vlaka, leta 2004 je NASA z Marsa dobila 3D fotografije, letos pa smo tudi pri nas gledali film Morski deček in deklica iz lave – prav tako v 3D tehniki…

Filmi v 3D tehniki

Ena od novosti se je zgodila konec leta 2005, ko je Disney izdal posebno verzijo Malega piščka, in sicer v novem, digitalnem 3D formatu, imenovanem Real-D, pri katerem je linearno (horizontalno in vertikalno) polarizacijo zamenjala krožna polarizacija – ena polpodoba je polarizirana v smeri urinega kazalca, druga pa v nasprotno smer. Taka polarizacija izboljša gledanje 3D filma, saj skorajda izniči t.i. ghosting (pojav pri gledanju 3D podob, ko zaradi neprimernega položaja do platna gledalec pri nekaterih likih ali podobah vidi še nekakšno senco oziroma “duhca”).

In kaj nas čaka?

3D kino se bo očitno še razvijal. Njegovi zagovorniki so najvidnejši predstavniki Hollywooda: James Cameron (ki bo svoj nov film Battle Angel snemal v 3D tehniki s posebnim sistemom digitalnih kamer), George Lucas je napovedal konverzijo Vojne zvezd v 3D, Steven Spielberg pa je vključen v razvoj tehnologije prikaza stereoskopskih podob brez očal!

Tudi filmske hiše napovedujejo večja vlaganja v 3D filme. Disney je napovedal izdajo filma Meet the Robinsons v 3D, obljubljene pa so tudi 3D izdaje filmov Monster House, Huda mravljica in Vesele nogice.

Glede na to, da imamo zdaj tudi Slovenci svoj digitalni 3D kino XpanD, ki se povrh vsega ponaša še s posebnimi učinki na sedežih in v dvorani, upamo, da bo odslej 3D na voljo tudi našim očem!