Izguba telesne teže ni vse
Hormon inzulin spodbuja prehod glukoze v tkiva in s tem, med drugim, uravnava nivo krvnega sladkorja. Če so tkiva neobčutljiva na inzulin oz. je njihova odzivnost manjša, govorimo o inzulinski odpornosti. Neodzivnost tkiv in s tem povišano količino krvnega sladkorja telo kompenzira z dodatnim izločanjem inzulina, kar vodi v hiperinzulinemijo (preveč inzulina v krvi). Sčasoma se zaradi tega razvijejo bolezenske motnje kot so debelost, dislipidemija (močno povišan »slab« holesterol (LDL) in znižan »dobri« holesterol (HDL), povišan krvni tlak in diabetes tipa II.
Inzulinska odpornost naj bi bila v določeni meri gensko pogojena, na njen razvoj pa vpliva tudi telesna aktivnost oziroma odsotnost le te. Na izboljšanje odzivnosti tkiv na inzulin vpliva že 30 minutna nizkointenzivna (45 – 55% maksimalnega srčnega utripa) hoja 3 – 4krat tedensko. Pri višji intenzivnosti hoje (65 – 75% MSU) in višji frekvenci (5 – 7krat na teden) je učinek še večji. Hkrati z občutljivostjo tkiv na inzulin se popravi tudi razmerje med dobrim in slabim holesterolom. Vse te spremembe se lahko zgodijo pri konstantni telesni teži kar pomeni, da za dosego le teh hujšanje ni nujno.
Zgorj opisane spremembe so bile dokazane na skupini predhodno neaktivnih ljudi srednjih let. Torej, pot pod noge in brez izgovorov. (Diabetes Care, 26(3): 944 – 950, 2003)