Zgodovina prehranskih dodatkov

Dandanes je povsem običajno, da imamo na voljo nepregledno množico nadomestkov in dodatkov, ki naj bi izboljšali naše športne zmogljivosti in ugodno vplivali na kakovost in dolžino življenja. A gre za izdelke, ki imajo večinoma komaj nekaj 10-letno zgodovino.

Jasno je, da običajno kot dodatke razumemo vse, kar ni običajna hrana. A kaj je običajna hrana? Dodatki so tudi različnih vrst: v tem članku bomo govorili o dodatkih v smislu prehranskih dodatkov; med ergogenimi sredstvi, ki jih športniki, rekreativci pa tudi ljudje, ki se s športom sploh ne ukvarjajo, so namreč tudi zdravila, prepovedani farmakološki preparati in prakse. V glavnem velja, da je prehranski dodatek snov, ki vsebuje vitamine, minerale, zeliščne izvlečke, aminokisline in ni hrana.

Biti hitrejši in močnejši je lahko v davnini bila stvar preživetja, zato so ljudje posegali po različnih dodatkih, za katere so verjeli, da lahko nanje prenesejo lastnosti, ki jih imajo. Najpogosteje so ljudje tako uživali posamezne dele živali: pogosto hitrih, agilnih in uspešnih predatorjev. Vemo, denimo, za bojevnike iz stoletij pred našim štetjem, ki so verjeli, da jih bo uživanje jeter divjadi ali levjega srca naredilo hitrejše in pogumnejše. Najstarejši ohranjeni zapisi o zeliščnih pripravkih in o pripravkih iz živalskih žlez so sumerske glinene tablice, stare 6.000 let. Prav tako bogato zgodovino zeliščarstva imajo Kitajci, nekaj pa so v zakladnico znanj o učinkovitih in zdravilnih rastlinah prispevali tudi Indijanci.

Tudi kasneje se je človek zatekal k različnim zvarkom in esencam, ki naj bi tako ali drugače vplivale na njegove sposobnosti, a šele v 20. stoletju – s prevlado znanstvenega pristopa – je prišlo do razcveta prehranskih dodatkov, k čemur sta izrazito pripomogli tudi industrija in trgovina. V 20. stoletju je človek lahko dokazal odnose med določenimi prehranskimi dopolnili ali pristopi in učinki teh praks na športnih dosežkih. Bistveno se je povečalo razumevanje človeške fiziologije in kineziologije.

Proti koncu 19. stoletja se je pojavilo razumevanje hranil po njihovi funkcionalnosti – za beljakovine smo razumeli, da so bistvenega pomena pri izgradnji tkiv, za ostalo hrano pa, da jo uporabljamo za energijo. Vlogo vitaminov, mikrohranil, je človek začel odkrivati šele pred dobrimi 100 leti. Šele s temi spoznanji – da namreč obstajajo snovi, ki so nujne in koristne, niso pa hrana sami po sebi, je nastal prostor za razumevanje koncepta dodatka k prehrani.

Ob prehodu 19. v 20. stoletje se je v okviru potujočih gledališč in cirkusov rodilo gibanje fiskulturistov – predhodnikov današnjih body-builderjev. Kako hiter in skokovit je bil napredek na tem področju, pričajo takratni pristopi k izgradnji telesa: pogosto ustrezna prehrana sploh ni omenjena, če pa že, ne presega splošnih napotkov. Kot napotek, kako do lepega in močnega telesa, se takrat pogosteje pojavlja sveži zrak, ustna higiena in samomasaža. Med pripomočki so v prvih desetletjih 20. stoletja večinoma omenjeni: posamezni sistemi vadbe, posamezni pripomočki (večinoma z vzmetmi) in ustrezna oblačila (na primer hlače, ki korigirajo anatomske pomanjkljivosti). Več o ukvarjanju z izgradnjo simetričnega in mišičastega telesa v tistem času si lahko ogledate v bogati on-line knjižnici muzeja Sandow.

Prva desetletja 20. stoletja so prinesla veliko novih spoznanj: ne samo o vlogi različnih snovi v človekovem telesu, pač pa tudi spoznanj o načinu shranjevanja, porabe energije v telesu, o metaboličnih rekacijah in pa tudi o samem delovanju telesa v smislu vadbe. Da bi pridobili prednost pred tekmeci, so jih v praksi testirali športniki – in to se do danes, ko je naše znanje bistveno obsežnejše – ni spremenilo. Tudi v smislu raziskovanja prek meja dovoljenega. Samo kot zanimivost naj omenim, da so učinke kofeina poznali in s pridom uporabljali že konec 19. stoletja, uporaba amfetaminov za izboljšanje športnih zmogljivosti je znana že iz prvih desetletij 20. stoletja, krvni doping pa so izvajali na pilotih že med 2. svetovno vojno.

Prva polovica 20. stoletja je bila obdobje pomembnih odkritij. Že zgodaj je postalo jasno, da športniki med dolgim in napornim treningom energijo dobijo iz ogljikovih hidratov. Šele v 20-ih pa so raziskave pokazale, da lahko manipulacije pri vnosu ogljikovih hidratov (povišan vnos) izrazito vplivajo na učinkovitost mišične aktivnosti in da prenizka koncentracija glukoze v krvi lahko pomeni hitro utrujenost in izčrpanost. Vlogo ogljikovih hidratov pri vzdržljivostnih športih so posebej raziskovali švedski znanstveniki v 30-ih. Začeli so razumevati glikogenske rezerve in kako se da nanje vplivati z ustrezno prehrano.

V 40-ih letih je prišlo še do pomembnega spoznanja o beljakovinah – da namreč dodaten vnos beljakovin ne pripomore k večji vzdržljivosti, da pa športnikom, ki se specifično ukvarjajo s športi, kjer je bistvena moč, lahko pomaga k večji mišični masi.

Beljakovine v prahu

Ko gre za prehranske nadomestke, kakršne poznamo danes, je prvo ime Eugene Schiff. V poznih 30-ih je razvil metodo, kako iz mleka dobiti koncentrat sirotke, ki je primeren za prehrano. Kljub temu da je njegov posel proizvodnje in pakiranja zdrave prehrane uspeval, pa je sirotka, kakršno je iznašel, postala priljubljena šele 50 let kasneje, po zaslugi body-builderjev. Schiff je takrat večji uspeh dosegal s prodajo izdelkov, kot so pivski kvas, pšenični kalčki in jetrni pripravki, za katere je vedel, da so bogati z minerali in vitamini.

Kot se je v zgodovini večkrat zgodilo, so potrebe, ki jih je ustvarila druga svetovna vojna, spodbudile nove izume. Na trg so prišli različni dehidrirani izdelki oziroma izdelki v prahu: mleko, jajca in sojini pripravki. Prav slednji so bili jedro prvega beljakovinskega koncentrata, namenjenega športnikom, ki je na trg prišel v začetku 50-ih.

Prelomna 50-ta

Že v 40-ih letih je začel nastajati imperij, ki je v veliki meri pripomogel, da se je iz znanstvenih spoznanj tistega časa razvila industrija prehranskih dodatkov, kakršno poznamo danes. Kanadčana Joe in Ben Weider, ki sta se z izgradnjo mišic srečala zato, da bi se lahko ubranila pred huliganskimi sošolci, sta začela izdajati revijo Your Physique: 12-strani napotkov o tem, kako pridobiti mišičasto telo. Ker se je revija zelo hitro prijela, sta dve leti zatem začela proizvajati še fitnes opremo, ustanovila prvo body-building tekmo, potem celo zvezo (International Federation of Bodybuilders), leta 1957 pa sta začela razvijati linijo prehranskih dodatkov za boljše športne dosežke.

Resnici na ljubo z beljakovinskimi nadomestki in drugimi prehranskimi dodatki nista bila prva, sta pa imela najboljši občutek za trženje: z revijo in fitnes opremo sta popularizirala body-building in takrat so jima vsi jedli iz roke, dobesedno. Ne samo to: znala sta ustvarjati zvezde, kot na primer Arnold Schwarzenegger, in na tej podlagi ustvarila športni imperij, ki je sam diktiral trende. Eno od pomembnih spoznanj, ki izvira iz tega časa, je, da je body-building oziroma kakršnokoli spreminjanje telesne strukture “80% prehrana, 20% trening”. Kljub beljakovinskim nadomestkom in prvim nadomestkom obrokov, ki so postali na voljo v tem času, se je še vedno veliko športnikov zanašalo na mleko in govedino kot ultimativni vir beljakovin.

Čeprav sta imela ogromen vpliv, Weiderja nista bila edina s programom prehranskih dodatkov in nadomestkov. Medtem ko sta bila Weiderja promotorja mišičnjakov-lepotcev, pa je bil Bob Hoffman s svojo linijo bolj usmerjen k dvigovalcem uteži. V prihajajočih letih se je na trgu pojavilo še nekaj prodajalcev, kot na primer Irwin Johnson (ki se je kasneje preimenoval in postal znan kot Rheo H. Blair), ki so pomagali k razvoju industrije prehranskih dodatkov na sploh. Johnson, na primer, je bil eden od prvih, ki je spoznal pomen hormonov in je s takrat nenavadnimi pristopi z dodajanjem maščob v prehrano svojih varovancev dosegal neverjetne uspehe.

Potem, ko so podobe mišičnjakov v 70-ih tudi po zaslugi filma Pumping Iron (v Weiderjevi produkciji) preplavile medije in je industrija beljakovinskih nadomestkov doživela nesluten razmah, so 80-ta pomenila nove standarde, predvsem z uvajanjem anabolnih steroidov, ki pa so jih kmalu zatem prepovedali.

Ogljikovi hidrati

Dolgoletne raziskave vpliva ogljikovih hidratov na športne sposobnosti so doživele vrhunec v 60-ih, ko je postalo ustrezno časovno razporejanje obrokov glede na tekmo nekaj normalnega. Ugotovili so, da lahko s kombinacijo izpraznjenja glikogenskih zalog in povečanega vnosa ogljikovih hidratov vplivajo na glikogenske zaloge ter tako podaljšajo čas do utrujenosti in povečajo vzdržljivost. Do 80-ih let prejšnjega stoletja so raziskovali različne pristope do višanja glikogenskih rezerv, vsa ta spoznanja o presnovi ogljikovih hidratov pa so bila odlična podlaga za razvoj industrije športnih napitkov – med prvimi je bil že sredi 60-ih ameriški Gatorade.

Industrija je pomagala rešiti tudi mnoge zagate vzdržljivostnih športnikov. Ti so namreč le stežka zaužili toliko krompirja in riža, kolikor bi ga potrebovali, hkrati pa jim je taka hrana povzročala prebavne težave – predvsem na napornih treningih ali tekmah. Iz teh potreb so nastali razni prigrizki z visoko vsebnostjo različnih sladkorjev, kasneje pa tudi športni geli, tablice ipd.

Zadnji dve desetletji

V zadnjih dveh desetletjih se je industrija prehranskih dodatkov različnih vrst (vitaminskih, proteinskih, hidratnih, zeliščnih…) povsem razmahnila in globalizirala. Da bi zaščitili končnega uporabnika, ki ni več samo vrhunski atlet, so nastale različne zakonodaje, ki urejajo to področje. V ZDA, denimo, prehranske dodatke ureja Zakon o prehranskih dodatkih, zdravju in izobraževanju (Dietary Supplement Health and Education Act (DSHEA), ki ga je leta 1994 podpisal takratni predsednik Clinton, pri nas pa evropska Direktiva o prehranskih dodatkih iz leta 2002. Kljub mnogim omejitvam trg še kar raste in redno prinaša novosti. Z razširitvijo trga se je v 90-ih znova vrnila soja, med prehranska dopolnila in nadomestke pa so prišle snovi, kot je ginseng, gingko biloba, ribje olje, l-carnitin in še mnoge druge snovi, ki obljubljajo različne dobrodejne učinke.

(Foto: http://www.sandowplus.co.uk/)