Telesni tipi

Kolikokrat ste se že spraševale, zakaj zavraga ne živite v času, ko so častili matrone, kot je willendorfska Venera? Del tolažbe, zakaj z vami in vašim telesom ni nič narobe (razen če okrog ne nosite po čudežu zlepljeno kolekcijo kosti ali pa več špeha, kot ga pridela prebivalstvo povprečno bogate afriške vasi), sledi v nadaljevanju, del pa se je skriva že v vprašanju samem: to, kakšna telesa so na piedestalu lepotnega kanona, določata družba in njena kultura.

O, ti smola! Znašle smo se v družbi in kulturi, ki ne priznava ničesar, razen dolgih nog, majhne zadnjice, ravnega trebuha, vedno napetih prsi in gracioznih rok. Priznam, tudi mene (redno) obliva zona, ko pomislim, kako krutim merilom smo izpostavljene! Z brutalno globalizacijo se zadeve samo še slabšajo in standardi postajajo poenoteni – razen v nekaj zaplatah pristne človeškosti, kamor televizija ne ali težje seže, je lepotni ideal praktično povsod enak. Še v arabskem svetu, kjer je percepcija vloge ženske v primerjavi z zahodnjaško obrnjena čisto na glavo, človek na TV ekranih ne more ubežati orientalskim različicam baywatchevskih lutk.

A obračajmo po mili volji: ni načina, s katerim bi pričarali enako silhueto žensko, kot so na primer televizijka Mojca Mavec, bivša smučarka Špela Pretnar in kantavtorica Alenka Pinterič. Ni diete, ni režima treninga – še celo s plastičnimi operacijami se tu ne da delati čudežev.

To, po čemer se Mojca, Špela in Alenka bistveno razlikujejo, je podedovano – možne so sicer spremembe in popravki, a le v okviru danosti. Govorimo o telesnih tipih. Telesni tip je – tako kot barva oči, oblika zob in velikost ušes – dan vsakomur z rojstvom. Kot pri ostalih lastnostih, ki smo jih podedovali, lahko tudi pojavnost telesnega tipa korigiramo, ne moremo pa ga spremeniti.

Obstaja več klasifikacij telesnih tipov, a dandanes najbolj sprejeta je delitev, ki si jo je sredi 30-ih let prejšnjega stoletja zamislil William H. Sheldon. Predstavil je tri osnovne telesne tipe – in sicer kot modele oziroma ideale, ki pa se v resnici nikoli (ali izjemno redko) pojavljajo v čisti obliki, ampak najobičajneje kot mešanice dveh tipov, med katerima eden prevladuje oziroma izstopa. Telesni tipi po Sheldonu so:

• ektomorfni tip – ektomorf: tak človek ima izjemno hiter metabolizem, prepoznamo pa ga po vitkem, suhljatem telesu z ozkimi boki, dolgimi udi in dolgim vratom. Zaradi hitrega metabolizma zelo težko pridobiva telesno težo: to pomeni, da redko razvije signifikantne maščobne obloge, a tudi pridobivanje mišične mase je pri ektomorfih izjemno počasno;
• mezomorfni tip – mezomorf: ta tip ljudi že od daleč spominja na rojenega športnika. Ima široka ramena, ozek pas in kompaktne boke. Tudi ko pridobiva telesno težo v obliki maščob, se mu te razporejajo enakomerno po vsem telesu. Sicer pa je za mezomorfe značilno predvsem hitro in učinkovito pridobivanje mišične mase;
• endomorfni tip – endomorf: v to skupino sodi velika večina odjemalcev in odjemalk raznih shujševalnih diet. Endomorf je namreč uklet s počasnim metabolizmom, kar pomeni, da se izjemno hitro zredi. Endomorfi imajo močne, ne predolge kosti, zelo široke boke, zaloge telesne maščobe pa se jim večinoma kopičijo pod ali okrog pasu: na trebuhu, zadnjici in stegnih. Znamenita willendorfska Venera je tipična predstavnica tega telesnega tipa.

Preden se lotite kakršnegakoli prehransko-športnega režima, je izjemno pomembno vedeti, v katero od naštetih kategorij sodite. Le tako lahko določite smotrne cilje svojega udejstvovanja, pa tudi učinkovito strategijo, kako te cilje doseči. Dejstvo je, da ženska s tipično endomorfno postavo nikoli ne bo videti kot preklja tipa Mojca Mavec. Po drugi strani pa lahko z zelo natančnim režimom in disciplino endomorf lažje pridobiva mišično maso kot ektomorf – in se tako v okviru danosti približa videzu mezomorfa. Za endomorfe – denimo – velja tudi, da nikoli ne morejo zmanjšati deleža telesnih maščob samo z dieto: njihov metabolizem pač potrebuje pospešek, ki ga lahko da samo intenzivno gibanje! Zato se mora endomorf, ki želi korigirati svoj videz, zelo disciplinirano angažirati tako v kuhinji kot tudi v telovadnici! Tudi način oziroma strukturo prehranskega režima je treba določiti na podlagi prevladujočega telesnega tipa: če recimo ugotovimo, da smo mezomorf, ki je uspel pridelati previsok delež telesnih maščob, bo običajno dovolj zgolj zniževanje vnosa kalorij in manj rigorozno določanje strukture makrohranil posameznega obroka. V takem primeru bi moralo vsaj v začetnih tednih odlično delovati razmerje 1:1:1 (razmerje energijskega vnosa glede na makrohranilo), medtem ko bo prehrana endomorfa najverjetneje zahtevala nekoliko več prilagajanja glede vnosa ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin – tudi glede na čisto osebne odzive posameznika.

Kot rečeno: to, kar velja za najlepše, določata družba in njena kultura. V absolutnem smislu pa ne obstaja telesni tip, ki bi bil lepši ali boljši od drugega. Zato in ker telesnega tipa, s katerim ste rojeni, ne morete zamenjati za drugega, tega niti ne poskušajte. Zastavite si realen cilj: na podlagi naravnih danosti iz sebe narediti največ: biti zdrav in fit!