Voda: embalirana ali iz javnega vodovoda?

Onesnaženost vode je globalni problem, ki ima – med drugim – za posledico tudi to, da postaja pitje vode iz javnih vodovodov v svetu vedno večja redkost. V Sloveniji se človek zaenkrat še lahko odžeja neposredno iz javnega vodovoda (v nadaljevanju iz pipe), čeprav sem ter tja javnost razburijo informacije, običajno v obliki viralnih elektroskih pisem neznanega izvora, da voda iz pipe ni neoporečna, da je določena embalirana voda kakovostnejša od druge itd. Vprašanje je torej, ali naj za pitje izberemo embalirano vodo (steklenica, plastenka) ali pa je prav tako dobra tista iz pipe, in ali se embalirane vode po kakovosti med seboj razlikujejo oz. so katere o teh lahko tudi zdravju škodljive?

Viri vode za pitje

V Sloveniji je dovolj podtalnice in izvirov podzemnih voda, da lahko z njimi pokrijemo naše potrebe po pitni vodi. Čim globlji je izvir vode ali vrtina, tem večja je verjetnost, da bo voda dovolj čista in primerna za uporabo. Vsak vir mora biti primerno zavarovan pred onesnaženjem.

Katero vodo piti in kaj pravi zakonodaja?

Skladno z zakonodajo je pitna voda, ne glede na njeno poreklo in pakiranje, tista, ki je namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za drugo rabo v gospodinjstvu, ter voda, ki se uporablja za proizvodnjo in promet z živili.

Kakovost in zdravstvena ustreznost pitne vode se ugotavlja in zagotavlja na podlagi meritev fizikalno-kemičnih  in mikrobioloških parametrov in dopustnih vrednosti za posamezne parametre, ki jih predpisujeta Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS 19/2004, 35/2004) in Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Ur. l. RS 50/2004). S sodobnimi standardnimi biološkimi testi za ugotavljanje  genotoksičnosti, ki za testiranje pitne vode sicer niso zakonsko obvezni, pa lahko dodatno ugotavljajo, kako neželene snovi v vodi (onesnaževalci) vplivajo na človeške gene.

Skladno s Pravilnikom so torej osnovni zdravstveni pogoji izenačeni za vse vrste vode, tako za tisto iz pipe kot za predpakirano ali embalirano, pa naj bo naravna mineralna, izvirska ali pa namizna voda.

Naravna mineralna voda, izvirska voda in namizna voda se najpogosteje prodajajo predpakirane oziroma embalirane. Če želi podjetje izkoriščati naravni izvir oziroma vir mineralne ali izvirske vode, mora za to pridobiti dovoljenje Ministrstva za okolje. Ministrstvo za zdravje lahko za posamezno mineralno vodo dovoli uporabo navedb, kot so: spodbuja prebavo, lahko deluje blago odvajalno in podobne trditve, če so ustrezno znanstveno dokazane. Izvir oziroma vir naravne mineralne vode mora biti mikrobiološko neoporečen in brez vseh drugih onesnaževalcev, zato je v postopku priprave prepovedana dezinfekcija te vode.

Čistost pakirane vode, ki jo proizvajalci lahko označijo oziroma poimenujejo izvirska voda, mora biti enaka čistosti na izvoru, kjer jo morajo tudi polniti. Fizikalno-kemične lastnosti izvirske vode, s tem pa tudi njen okus in vonj, morajo ustrezati pogojem, ki jih ureja Pravilnik o pitni vodi, torej so enaki kot za vodo, ki priteče iz pipe.

Agencija za varovanje okolja ZDA ocenjuje, da je  zgornja sprejemljiva meja 5 X 100 CFU/mL (CFU (colony-forming unit) – kolonijska enota; merilo za količino živih bakterij in gljiv).

WHO navaja, da mora biti izvirska voda brez  koliformnih bakterij in P.aeuruginosa. Slednji organizem so vključili, ker  predstavlja grožnjo otrokom in  starejšim ljudem.

V Evropi Konzilij Evropske skupnosti navaja, da  izvirska voda ne sme vsebovati  parazitov, patogenih mikroorganizmov, E. coli in drugih koliformnih bakterij,  ali P. aeruginosa in da 12h po ustekleničenju celotno število bakterij ne sme preseči 100 CFU/mL

Namizno vodo lahko pripravijo iz pitne vode iz vodovodnega omrežja ali iz mineralne ali izvirske vode tako, da ji dodajo še nekatere snovi: morsko vodo, ogljikov dioksid, natrijev klorid, kalcijev klorid, natrijev karbonat, natrijev hidrogenkarbonat, magnezijev karbonat, natrijev sulfat, magnezijev sulfat in natrijev fluorid.

Mikrobiološki parametri analize vode

Escherichia coli spada v družino enterobakterij in je zanesljiv pokazatelj onesnaženja s fekalijami.

Tudi enterokoki, ki so prisotni v blatu ljudi in živali, so pokazatelj onesnaženja s fekalijami.

Clostridium perfringens je anaeroben, sporogen, zelo odporen bacil, ki lahko preživi tudi dezinfekcijo vode (kloriranje). Je pokazatelj starega fekalnega onesnaženja ali odplak in se v pitni vodi določa le, če je ta po poreklu površinska voda ali ima stik s površinsko vodo.

Koliformne bakterije so pokazatelj obilice prehranskih snovi v vodi, ki je posledica neustrezne priprave vode, onesnaženja po pripravi vode, poškodovanosti ali napak v omrežju ali na zajetju. Te bakterije so sicer prisotne v blatu ljudi in živali, še pogosteje pa v prehransko bogatem okolju v naravi.

Število kolonij pri 37°C je parameter, ki je uporaben pri ugotavljanju ustreznosti postopkov priprave vode in pokaže neželene spremembe v kvaliteti vode. Med bakterijami, ki so prisotne v tej skupini so lahko tudi take, ki povzročajo zdravstvene težave (Pseudomonas, Aeromonas, Klebsiella, itd). Kadar želimo ugotoviti ali so te bakterije prisotne, moramo vzorec vode preiskati na vsak posamezen parameter posebej. Epidemiološke raziskave do sedaj niso pokazale povezave s povečanim številom kolonij pri 37°C in hidričnimi epidemijami.

Število kolonij pri 22°C je parameter v katerega so vključene bakterije, ki so lahko v vodi prisotne kot normalna flora. V tej skupini so bakterije, ki lahko rastejo in tvorijo kolonije na gojiščih inkubiranih pri 22°C. Potrebno je poznati število teh bakterij, ki nam kažejo na normalno floro v vodi in biti pozoren na spremembe v številu.

V teh dveh skupinah so tudi pigmentirane bakterije, ki lahko spremenijo organoleptične lastnosti pitne vode.

Oba parametra je še posebno smiselno pregledovati ob validaciji in verifikaciji sistema za oskrbo s pitno vodo in kadar se voda uporablja za pripravo hrane, pijače in embaliranje. Vsaka nenadna sprememba v številu bakterij pri obeh parametrih (povečanje ali znižanje) lahko pomeni motnje v sistemu za oskrbo s pitno vodo.

Parameter Pseudomonas aeruginosa je v zakonodaji določen samo za vodo, namenjeno za pakiranje. Prisotnost v vodi je pokazatelj higienske kvalitete pitne vode. Bakterija je v naravi prisotna v vodi in vlažnem okolju (biofilmi,..). Infekcijo povzroči kontakt s kontaminirano vodo in ne pitje te vode. Priporočljivo je, da se parameter pregleduje tudi v zdravstvenih ustanovah in v vodi namenjeni za pripravo kopalne vode.

Tudi bakterija Legionella spp. v pitni vodi ni zaželena. Legionela je po Gramu negativen bacil in jo pogosto najdemo v vodnem okolju ter v vlažni zemlji. Parameter v zakonodaji, ki ureja zdravstveno ustreznost pitne vode ni omenjen, lahko pa njegova prisotnost v pitni vodi predstavlja tveganje za zdravje. Obolenje povzročajo legionele predvsem z vdihavajem aerosola in še posebno pri imunsko oslabljenih ljudeh. Parameter je zato pomembno kontrolirati v zdravstvenih ustanovah, domih za ostarele, hotelih in zdraviliščih.

Ob sumu, da so v pitni vodi tudi drugi mikroorganizmi, ki predstavljajo potencialno nevarnost za ljudi, se ti parametri določijo in se opravi mikrobiološka preiskava ciljano na te mikroorganizme. Večkrat se pojavi zahteva za preiskavo na parazite kriptosporidije (Cryptosporidium spp.) in Giardia, redko na enterične viruse.

Cryptosporidium spp. in Giardia pridejo v vodo s fekalim onesnaženjem. Večji potencial, da obstane v vodi in povzroči hidrično epidemijo ima Cryptosporidium spp., ker so oociste majhne, odporne na kloriranje in infektivne zelo dolgo časa. Parameter Cryptosporidium spp. je v zakonodaji določen, da se pregleduje ob ugotovitvi prisotnosti bakterije Clostridium perfringens v 100ml vzorca pitne vode.

Virusi so najmanjši med vsemi mikroorganizmi, ki jih potrjujemo v pitni vodi. Zahteve za preiskave na ta parameter niso pogoste razen v primerih hidričnih epidemij.

Problematika embalaže

Genotoksičnost

Pitna voda je lahko pomemben vir izpostavljenosti ljudi genotoksičnim snovem, ki povzročajo nastanek raka, bodisi zaradi onesnaževanja vira vode, zaradi nastanka genotoksičnih stranskih produktov dezinfekcije, lahko pa izvirajo tudi iz embalaže.

Najbolj uveljavljena metoda za ugotavljanje genotoksičnosti pitnih vod je testiranje predhodno koncentriranih vzorcev z bakterijskim Salmonella/mikrosomalnim testom (Ames-ov test). V zadnjem času se za te raziskave uveljavljajo tudi sodobni testni sistemi s človeškimi celicami, ker te bolje odražajo učinke pri ljudeh. V Sloveniji sistematskih raziskav genotoksičnosti pitnih in embaliranih vod ni. V letih 2003 in 2004 so se v dnevnem časopisju in na spletnih straneh pojavili podatki o genotoksičnosti embaliranih vod, ki so temeljili na čebulnem testu, zato je Oddelek za genetsko toksikologijo in biologijo raka, ki v Ljubljani deluje na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) izvedel raziskavo mutagenosti embaliranih mineralnih in izvirskih vod (november 2005). Testirali so 15 različnih vzorcev voda: koncentrirane in nekoncentrirane (osem vzorcev mineralnih vod, pet vzorcev embaliranih izvirskih vod ter dva vzorca vodovodne vode). Koncentrirane vzorce so testirali s Salmonella/mikrosomalnim testom in s testom komet s človeškimi jetrnimi celicami. Primerjalno so s človeškimi jetrnimi celicami testirali tudi štiri nekoncentrirane vzorce embaliranih vod (Oda, Zala, Izvir in Dana). Analize so pokazale, da noben od analiziranih vzorcev ni genotoksičen oz., z drugimi besedami, ne vsebuje snovi, ki povzročajo nastanek raka.

Trenutno še vedno ni mednarodno priznanega postopka (protokola) za testiranje genotoksičnosti vode (največkrat se uporabljajo biološki), ki bi bil primeren za obvezno rutinsko testiranje in ki bi dal tako zanesljive podatke, da bi jih lahko upoštevali kot enega od kriterijev, na podlagi katerega bi lahko vodo opredelili kot primerno oziroma neprimerno za pitje. Dejstvo pa je, da je treba izvesti testiranje z več testnimi sistemi.

Negativni vplivi embalaže

Različne vrste embalaže lahko negativno vplivajo na kakovost embalirane pitne vode. Negativni vplivi so lahko posledica izluževanja določenih snovi iz embalaže ali pa migracijskih procesov iz okolice v vodo. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na pokrove, različne nalepke in potiskane površine, ki so lahko prav tako možni viri migracije v vodo.

Največ negazirane in gazirane pitne vode in brezalkoholnih pijač se v zadnjih letih embalira v plastenke (preko 60%). Steklenice so še vedno pomembna embalaža (25%). Delež ostalih vrst embalaže (pločevinke, tetrapak, itd.) se giblje pri okrog 10%.

Glede higienske neoporečnosti lahko štejemo steklo kot kemično in fizikalno najprimernejši material za embaliranje vode. Težave steklene embalaže so v njeni teži, lomljivosti in s tem povezanimi težavami pri transportu in manipuliranju. Pri stekleni embalaži, pločevinkah in pri tetrapaku se v večjem ali manjšem deležu prav tako pojavlja kontakt med plastiko in vodo.

Zaradi enostavne in cenene predelave ter možnosti varjenja pakiranih proizvodov, so najprimernejši termoplastični polimeri. Termoplastičnost je zelo pomembna tudi zaradi možnosti regeneracije odpadne embalaže. Polietilentereftalat (PET) je najpomembnejši polimerni material iz katerega se izdelujejo plastenke za embaliranje pitne vode in različnih brezalkoholnih pijač. Za razliko od PVC je odpadna PET plastika ekološko manj problematična, vendar se žal tudi PET plastike globalno reciklira vedno manj.

1. Na lastnosti polimerov (embalaže)  imajo odločilen vpliv postopki polimerizacije.
2. Velik vpliv imajo tudi razni aditivi. Ti se dodajajo polimerom za doseganje ustreznih predelovalnih in končnih lastnosti (termo stabilizatorji, UV stabilizatorji, mehčala, drsna sredstva, barvila, polnila, itd.).
3. Pomembni so še produkti razgradnje plastike (pri plastiki slabe kakovosti, ter neustreznih pogojih hranjenja,  lahko pride do razpada plastike zardi oksidacijskih procesov in UV žarkov). Za preprečevanje le-teh se uporabljajo stabilizatorji.

Vse te snovi (aditivi, ostanki polimerizacije, poleg tega pa še razkrojni produkti) lahko migrirajo v živila in zastrupljajo vodo.

Pri običajnih steklenih površinah (steklenicah) so migracijski procesi minimalni, pri polimernih in kompozitnih materialih pa je več nevarnosti zaradi migracijskih procesov.

Zato je zelo pomembno izvajanje učinkovitega nadzora; plastična embalaža mora ustrezati higiensko–sanitarnim pogojem, ki se ne nanašajo samo na toksičnost embalaže, temveč tudi  zahteve glede prepustnosti snovi iz okolice v živilo in obratno. To problematiko ureja Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS) (Ur. list RS, št. 52/2000).

Primerjava mikrobiološke kakovosti embalirane vode in mestnega vodovoda

Predstavljena raziskava je bila opravljena leta 1993. Primerjalno je bila proučevana mikrobiološka kvaliteta vodovodne vode in 50 embaliranih vod, ki so se nahajale v domovih in 50 na delovnih mestih. Dodatno so bili  preverjeni tudi razni dejavniki, ki bi lahko vplivali na biološko kontaminacijo naprav za točenje embalirane vode. Naštete so bile aerobne in fakultativno anaerobne  heterotrofne bakterije, trije  tipi patogenih bakterij (S.aureus., P. aeruginosa, Aeromonas spp. ).

Izsledki raziskave so sledeči: 36 in 28% vzorcev iz naprav na domovanjih in prav tako delovnih mestih je kontaminiranih z vsaj eno  koliformno ali indikatorsko in/ali vsaj eno patogeno bakterijo. Primerjalno so bili vzorci iz ustekleničene vode kontaminirani v podobnem, sicer nižjem odstotku 18 in 22%. (X2=3.71 P= 0.05). Glavni dejavniki krivi za kontaminacijo embaliranih vod niso bili določljivi, vendar se zdi, da čiščenje naprav za točenje embalirane vode na vsaka 2 meseca zmanjša obseg kontaminacije.

Do kontaminacije lahko pride tudi tekom sladiščenja (z npr. S. epidermidis in S. humanis). Raziskave so pokazale, da je kontaminacija embaliranih vod  s  koliformnimi bakterijami v celoti za 15% pogostejša v domovih, vendar pa  je kontaminacija pip z vodovodno vodo z S. aureus za 10% višja, z Aeromonas spp. za 4% višja in kontaminacija s fekalnimi koliformnimi bakterijami za 4% višja od kontaminacije pip z vodovodno vodo  na domovih.

Zaljuček študije je bil, da uporaba embalirane vode promovira razmnoževanje heterotrofnih bakterij. Kontaminiranost  pip z vodovodno vodo so pripisali redki uporabi, saj je  izginila, če je bila pipa neprekinjeno odprta  5 minut.

Članek je dopolnjen povzetek seminarske naloge Embalirana voda (glej spodaj). Del članka navaja tudi besedilo referata, predstavljenega na Vodnih dnevih 2005 (glej spodaj).

Literatura

1. Cokan A, Cuderman A, Glavan M, Jarc N, Kadoič M, Kolar S, Klanjšček J, Kotnik E, Krajnc M, Kurnik G, Lebič N, Marušič M, Mirnik N, Selič M. Embalirana voda. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2009.
2. Rupel T, Majstorović T. Pomen mikrobioloških preiskav vzorcev pitne vode. Referat, Vodni dnevi, Portorož 2005.
3. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili – ZUZIS (Ur.l.RS št. 52/2000, 42/2002, 47/2004).
4. Pravilnik o pitni vodi (Ur.l.RS št.19/04, 35/04).
5. Direktiva o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (98/83/ES z dne 3.novembra 1998).