Je človek po naravi rastlinojed? (1. del)

Čeprav mislimo in se obnašamo, kot da smo, ljudje nismo naravni mesojedci. Ko živali ubijemo in jih pojemo, na koncu one ubijajo nas, saj njihovo meso, ki vsebuje holesterol in nasičene maščobe, nikoli ni bilo namenjeno človeku, ki je po naravi rastlinojed.

William C. Roberts, dr.med

Takšno je mnenje uglednega strokovnjaka, urednika v reviji American Journal of Cardiology. Torej sploh ne čudi, da v nestrokovni javnosti divja prava vojna med vegetarijanci, vegani, frutarijanci itd. na eni strani in »mesojedci« na drugi strani. Še več, bitka se bije tudi znotraj omenjene prve strani. Problem lahko opišemo v treh točkah::

1. zelo ohlapna in nekritična uporaba zelo striktnih pojmov. Če je nekdo mesojed, to pomeni, da je za pridobivanje vseh življenjsko pomembnih hranil odvisen od hrane živalskega izvora, da je temu primeren tudi njegov anatomsko-fiziološki ustroj in da se temu primerno tudi obnaša: prehranjuje se večinoma le s hrano živalskega izvora. To človek gotovo ni, takšne trditve strokovnjakov pa med laiki le podpihujejo popolnoma nesmiselne debate in poglabljajo nerazumevanje bistva problema;
2. pripisovanje pomanjkljivosti sodobnega življenjskega sloga in celega spektra težav, ki iz tega izhajajo, vrsti prehranjevanja. Zaenkrat le zelo na kratko: človeka ne ubija meso pač pa predvsem odsotnost samoomejevanja in nezmernost v vseh pogledih;
3. zelo pavšalna in nestrokovna uporaba besedne zveze »po naravi«. O tem več v nadaljevanju.

Človek torej ni mesojed. Je rastlinojed? Vsejed? Žal po pregledu strokovne literature na to temo lahko zaključim, da tudi v strokovnih krogih kakšnega splošnega strokovnega konsenza še nekaj časa ne moremo pričakovati. V oblikovanje dokončnega odgovora so namreč vključena številna področja znanosti, ki velikokrat – iz takšnih in drugačnih razlogov – ne upoštevajo ali ne želijo upoštevati in priznati izsledkov drugih sodelujočih področij. Laiki so tako prepuščeni lastni interpretaciji, svoja stališča pa nemalokrat zagovarjajo s pravo fanatično nepopustljivostjo. In ker je argumentov bolj malo ali pa so šibki, vse skupaj pričenja mejiti na verovanje, vero pa je, kot se je že večkrat izkazalo, zelo težko premagati z racionaliziranjem.

Da nekdo v nekaj verjame, ni ravno prvovrsten argument v prid neki teoriji. Prav tako pa se ne bi smelo pod predpražnik pometati očitnih težav, ki nastajajo ob prenašanju teorije v prakso; v našem primeru so to t.i. civilizacijske bolezni, ki so posledica sodobnega načina življenja, katerega del je tudi značilen vzorec prehranjevanja, v katerem ima meso zelo pomembno mesto. Od tod je korak do predvidevanj (in raziskovanj) strokovnjakov, da je morda meso krivo ali vsaj sokrivo za epidemijo sodobnih civilizacijskih bolezni, zelo kratek, še krajši pa je do neutemeljenega kričanja nestrokovnjakov, da je meso vir vseh težav in da je človek »po naravi« rastlinojed.

V nadaljevanju bodo predstavljeni dosedanji izsledki arheologov, antropologov, prehranskih in drugih strokovnjakov ter njihovi zaključki glede tega, kaj je človek »po naravi«. Članek NI mišljen kot osnova za debato o primernosti prehrane sodobnega človeka (čeprav bo nekaj besed namenjenih tudi tej temi) in etičnih, ekoloških in drugih vidikih sodobnega kmetijstva. Ni mišljen kot pridiganje komurkoli, prepričevanje ali celo poskus spreobračanja. Odgovor na vprašanje, kaj je človek »po naravi«, nima z osebnimi načeli posameznika nobenega opravka.

Mesojed – karnivor, rastlinojed – herbivor, vsejed – omnivor

Kot sem že v uvodu napisal: če je nekdo karnivor, to pomeni, da je za pridobivanje vseh življenjsko pomembnih hranil odvisen od hrane živalskega izvora, da je temu primeren tudi njegov anatomsko-fiziološki ustroj in da se temu primerno tudi obnaša: prehranjuje se večinoma le s hrano živalskega izvora. Enako velja tudi za herbivore, le da govorimo o hrani rastlinskega izvora. Omnivori pa lahko za pridobivanje življenjsko pomembnih hranil izkoriščajo tako hrano rastlinskega kot tudi živalskega izvora.

Občasno lahko v literaturi zasledimo tudi pojem oportunistični omnivor, kar naj bi označevalo herbivore, ki občasno uživajo tudi meso (mednje naj bi spadali npr. šimpanzi). Ta pojem je nesmiseln, saj je oportunizem v funkciji okolja: če bi imeli t.i. oportunistični omnivori na voljo več mesa, bi ga tudi več pojedli. Bi potem še vedno bili le oportunistični omnivori? Nekateri zato šimpanze in bonobe prištevajo med navadne omnivore.

Po naravi?

Ko pride do debate o tem, ali človek spada med herbivore ali med omnivore, laiki, in žal prevečkrat tudi strokovnjaki, posegajo po besedni zvezi »po naravi«, ne da bi se zavedali, kaj točno naj bi to pomenilo. Človek je po naravi rastlinojed ali človek je po naravi vsejed. S tem po njihovem opredelijo esenco človeške prehranjevalne naravnanosti in izničijo vse ostale možne dejavnike, ki bi lahko vplivali na prehranjevanje. In kateri so ti dejavniki? Pravzaprav je samo en, pravimo mu kultura.

Razprava o tem, kaj je primarni vzrok za določena vedenja pri človeku, poteka že zelo dolgo. Na eni strani imamo sociološke znanosti, ki na prvo mesto postavljajo kulturo, na drugi strani pa biologijo in evolucijsko psihologijo, ki vedenje pripisujeta naravi oz. genski selekciji.

Ko torej govorimo o tem, ali je človek herbi- ali omnivor, naj bi bila kultura oz. njen vpliv na naše vedenje, vsaj po mnenju ljudi, ki se sklicujejo na naravo, povsem nepomembna. Človek je PO NARAVI herbi / omnivor, KULTURA pa nas le zavaja, da potem jemo ali pa ne meso, odvisno od stališča opazovalca. Oz. še drugače (s stališča zagovornika rastlinojedstva): meso jemo le zaradi vpliva kulure, drugače pa smo (po naravi) rastlinojedi. Pa je takšen pogled pravilen, racionalen?

Človek ni ovca. Ni niti miš, pujs ali celo kakšen visoko razvit primat, npr. šimpanz. Ena od stvari, ki nas ločuje od živali, tudi tistih najbolj »človeških«, je kultura. Zato je najmanj nenavadno, da o določenem vedenju, npr. prehranjevanju, govorimo v izoliranih kontekstih narave ali kulture. In prav zaradi tega je v poznih 70ih letih prejšnjega stoletja nastala t.i. teorija dvojnega dedovanja.

Teorija dvojnega dedovanja pravi, da je človek skupni produkt interakcije evolucije genov in kulture. Kulturo ta teorija definira kot skupek informacij v posameznikovih možganih, ki lahko vplivajo na vedenje in so tja prišle preko socialnega učenja.

Z evolucijske perspektive geni preko psiholoških prilagoditev vplivajo na kulturo, po drugi strani pa kultura močno vpliva na pojavnost določenih genov v določeni populaciji. Posledica vplivanja genov na kulturo je npr. stalno izboljševanje različnih orodij; možgani človeku omogočajo učinkovito učenje, zato lahko orodja razvija in prilagaja tako, da mu vedno bolj ustrezajo in mu lajšajo delo.

Odličen primer vplivanja kulture na biološko evolucijo pa je npr. sposobnost prebavljanja mlečnega sladkorja – laktoze. V populacijah z dolgo zgodovino mlekarstva (severna in srednja Evropa, nekatere afriške skupnosti) odrasli ohranijo sposobnost prebavljanja in torej izkoriščanja laktoze, drugje pa je ohranjen prvoten genotip, ki tega ne omogoča (takoj po obdobju dojenja se ustavi proizvodnja encima laktaze, ki je odgovoren za prebavo mlečnega sladkorja). Podobno je tudi s sposobnostjo prebavljanja škroba: ljudje, ki živijo v deželah, kjer ima škrob v prehrani pomembno vlogo (pojejo veliko škrobnih živil), proizvajajo bistveno več encimov za prebavo škroba (amilaza) kot ljudje, pri katerih je delež škrobnih živil v prehrani zanemarljiv. Kot zanimivost: povprečen človek ima približno 3x več amilaze kot šimpanz, bonobi pa amilaze v slini sploh nimajo.

Ali razprava o tem, kaj je človek »po naravi«, še vedno zveni smiselno?

Zelo popularno je tudi navajanje tega, kaj so jedli praljude pred nekaj milijoni let ali celo daljni posredni predniki pred npr. 60 milijoni let, ter iz prehrane teh naših prednikov sklepati, kaj bi ljudje morali jesti danes. Če ne drugega, se s tem zanemarja toliko milijonov let interakcije genske in kulturne evolucije. A pojdimo lepo počasi.

Kratka zgodovina človeške vrste

Hominoidi spadajo med primate in vklučujejo hilobatide, kamor spadajo npr. giboni, in hominide, kamor spadajo orangutani, šimpanzi, gorile in človek. Paleontološki dokazi kažejo, da je do ločitve med našimi neposrednimi predniki in ostalimi hominidi prišlo pred približno 5 milijoni let. V spodnji tabeli je prikazan razvoj naših neposrednih prednikov in nekatere njihove telesne značilnosti.

S prvim, uvodnim delom članka na tem mestu zaključujemo. Naslednji teden bo objavljen še drugi del, v katerem bodo predstavljeni konkretni odgovori iz različnih področij znanosti na vprašanje, ali je človek herbivor ali omnivor. (Je človek po naravi rastlinojed? (2. del))