Motnje spanja (1. del)

Motnja spanja je medicinski pojem, ki označuje motenost normalnega vzorca spanja kot posledice različnih zunanjih in notranjih dejavnikov in ki v večji ali manjši meri negativno vpliva na fizično, čustveno in mentalno delovanje človeka.

Spanje

Zakaj spimo, kaj se dogaja med spanjem, zakaj nekateri potrebujemo več, drugi manj spanja, so vprašanja na katera še vedno ne znamo povsem odgovoriti.

Splošna trditev, da je spanje počitek osrednjega živčevja, ne velja več. Danes vemo, da so posamezni predeli možganov med določenimi fazami spanja dosti bolj aktivni kot med budnostjo. Tudi drugi organski sistemi med spanjem ne počivajo; bitje srca in dihanje postaneta med spanjem neredna, mišična atonija je le občasna, določeni hormoni se izločajo le med spanjem, rastni hormon samo med globokimi fazami spanja.

Spanje ni pasivno stanje pač pa aktiven proces. Ta proces je fiziološki in se s starostjo spreminja: novorojenček prespi v 24 urah več kot 16 ur, dvoletnik poleg noči prespi še nekaj ur popoldan, pri dvanajstletniku je budnost na vrhuncu, adolescent je zaspan skoraj ves čas, starostnik pa nikakor ne najde več spanca.

Pomembne so tudi individualne razlike. Nekaterim so dovolj že štiri ure, drugi pa potrebujejo deset ur in več, da se naspijo. Tudi različna dolžina spanja je fiziološko pogojena. V poskusih na živalih so ugotovili, da je trajanje spanja tudi genetsko pogojeno.

Težave nastopijo, ko ljudje ne morejo zadostiti svoji potrebi po spanju, ker bodisi postane njihovo spanje prekratko bodisi prekinjeno s številnimi prebujanji oziroma, ko ne morejo več najti normalnega spanca.

Subjektivne in objektivne metode preučevanja spanja

Spanje lahko ocenjujemo subjektivno s pomočjo različnih lestvic in vprašalnikov ali ga proučujemo objektivno s polisomnografijo. Najbolj zanesljiv subjektivni odraz dogajanja ponoči so rezultati vprašalnikov, ki jih bolniki izpolnijo zjutraj, takoj po prebujanju. Vprašalnike morajo vedno izpolniti sami. Največkrat se za subjektivno oceno uporablja vidna analogna lestvica. Poznamo jo v dveh oblikah:

• Vidno analogno lestvico za oceno nočnega spanja bolniki izpolnijo vsako jutro, neposredno po prebujanju.
• Vidno analogno lestvico za oceno stanja čez dan bolniki izpolnijo vsak večer.

Natančnejši standardizirani vprašalnik o spanju v pretekli noči je vprašalnik St. Mary`s Hospital. Največkrat uporabljena standardizirana lestvica zaspanosti pa je Stanfordska lestvica zaspanosti. Največkrat se uporablja pri bolnikih, ki navajajo čezmerno dnevno zaspanost. Za oceno dnevne zaspanosti kot posledice slabo prespane noči jo lahko uporabimo tudi pri nespečih preiskovancih.

Objektivno spanje pa proučujemo s poligrafsko metodo, pri kateri je za določanje posameznih faz spanja treba hkrati zapisovati več bioloških aktivnosti:

• Zaznavanje možganske aktivnosti (elektroencefalogram-EEG)
• Detekcijo očesnih gibov (elektrookulogram-EOG)
• Zaznavanje električne aktivnosti mišic brade (elekromiogram-EMG)

Poligrafija pri spečem preiskovancu se imenuje polisomnografija.

Normalna struktura spanja

Spanje delimo na pet faz.

Med budnostjo (faza 0) v elektroencefalogramu prevladuje aktivnost spektra alfa (8-12 Hz); oči so zaprte. Elektrookulogram pri budnem preiskovancu pokaže številne artefakte zaradi mežikanja, elektromiogram pa visok mišični tonus ter artefakte zaradi gibov telesa.

V prvi fazi spanja (faza 1) se osnovni ritem alfa iz zadnjih delov širi naprej, v elektroencefalogramu je več kot 50% aktivnosti spektra theta (5-7 Hz). Potrebujemo vsaj tri enote faze 1 (3-krat 30 sek), da lahko govorimo o uspavanju. Nad centralnimi odvodi so navzoči negativni valovi verteks. Kot prvi znak uspavanja se pogosto pokažejo počasni gibi zrkel. V elektromiogramu je mišični tonus nižji kot med budnostjo. Prva faza spanja ne presega 10% celotnega nočnega spanja.

V drugi fazi spanja (faza 2) v elektroencefalogramu prevladuje aktivnost spektra theta, navzoči so spalna vretena in kompleksi K. Začetek faze 2 je odvisen od nastanka prvega spalnega vretena. Spalno vreteno ima frekvenco 12-14 Hz in amplitudo 30-40 mV. Traja od 0,25 do 1 sek. Kompleks K pa nastane z združitvijo vala verteks  in spalnega vretena. Je negativen val, ki mu sledi pozitivni. Kompleks K traja manj kot 0,5 sek in lahko nastane spontano ali pa ga sprožijo vzroki iz okolja (zvok). V drugi fazi spanja ni očesnih gibov. Elektromiogram pokaže nizek mišični tonus. Faza 2 zajema približno 50% celotnega nočnega spanja.

V globokih fazah spanja (fazi 3 in 4) je osnovna bioelektrična možganska aktivnost zelo upočasnjena. V tretji fazi spanja je od 20-50% aktivnosti spektra delta (frekvenca 0,5-4 Hz, amplituda 75 mV ali več), v četrti fazi pa je delež aktivnosti delta več kot 50%. V tretji fazi spanja se še lahko kažejo spalna vretena. V elektromiogramu ni vidnih očesnih gibov, navzoči so afekti, saj se počasna aktivnost delta iz elektroencefalograma prenaša tudi na elektrookulogram. V elektromiogramu je vidna nizka mišična aktivnost. Fazi 3 in 4 predstavljata približno 20% celotnega nočnega spanja odraslega.

V peti fazi spanja (faza 5) je osnovna možganska aktivnost mešanih frekvenc (ritem alfa in theta) in nizkih amplitud. Nad verteksom se pokažejo “žagasti valovi”, z amplitudami od 40 do 100 mV. V elektrookulogramu so navzoči hitri gibi zrkel (ang. rapid eye movments = REM). V elektromiogramu prevladuje mišična atonija (odsotnost mišične napetosti – tonusa), občasno se pokažejo kratke mišične kontrakcije. Latenca faze spanja REM je povprečno 60-100 min. Faza paradoksnega spanja (PS) je v drugi polovici noči, takrat je več tudi hitre očesne aktivnosti. Faza paradoksnega spanja (REM) predstavlja približno 20% celotnega nočnega spanja.

Nočno spanje obsega približno pet ciklov spanja, ki povprečno trajajo 90 min. Organizacijo nočnega spanja prikažemo s hipnogramom (grafični prikaz organizacije spanja: porazdelite posameznih faz spanja v poteku noči).