Kronična utrujenost

Ob vedno bolj natrpanih urnikih in hitrem načinu življenja se vedno več ljudi vedno pogosteje počuti utrujene. Vendar obstaja več vrst utrujenosti – od »koristne« utrujenosti, ki nas prisili, da si napolnimo baterije, pa do utrujenosti, ki je bolezenska in nas lahko priklene na posteljo. S to utrujenostjo je mišljen sindrom kronične utrujenosti, ki bo predstavljen v nadaljevanju.

Sindrom kronične utrujenosti je definiran kot utrujenost, ki traja najmanj šest mesecev in ni posledica telesne bolezni, duševne bolezni ali hudih telesnih naporov. Sindroma ne smemo zamenjati s podaljšano utrujenostjo, za katero v dveh tretjinah primerov odkrijemo vzrok in ima obširno diferencialno diagnozo. Bolezni je treba vzeti negativen pečat, saj saj veliko ljudi meni, da si ti bolniki bolezen domišljajo, samo da bi prišli do raznih ugodnosti. Veliko jih tudi meni, da gre za psihiatrično bolezen, vendar gre za bolezen organskega izvora.

Utrujenost

Utrujenost je stanje izčrpanosti in zmanjšane sposobnosti za telesno in umsko delo. Občasno jo občuti vsak človek in nikakor ni vedno znak bolezni. Pogosto je posledica stresa, pomanjkanja počitka, slabih življenjskih navad in enoličnega, obremenjujočega dela. Utrujenost kot razlog za obisk pri zdravniku navaja kar tretjina vseh bolnikov. Najpogosteje se pojavlja v najbolj ustvarjalni življenjski dobi, med 20. in 40. letom, in v obdobju, ko se človek postara, torej po 75. letu. Pogostejša je pri ženskah, zlasti pri zaposlenih materah malih otrok. Sklepamo lahko, da se utrujenost pojavi vedno, ko smo telesno ali duševno preobremenjeni (1).

Kratkotrajna utrujenost ni zaskrbljujoča, saj je normalen pojav po telesni ali duševni obremenitvi, ko organizem preprosto potrebuje regeneracijo (1).

V primeru podaljšane utrujenosti oz. pri bolnikih s stalno utrujenostjo največkrat (v dveh tretjinah primerov) odkrijemo vzrok, ki je telesna bolezen ali duševna motnja. Najpogosteje gre za bolezni ščitnice, sladkorno bolezen, kronične jetrne in pljučne bolezni, bolezni srca, slabokrvnost, mišična in revmatološka obolenja, bolezni zaradi motene odpornosti organizma, depresijo ter številne duševne motnje, ki se zrcalijo v telesnih znakih. Pogosto je utrujenost posledica uživanja zdravil ali zlorabe pomirjeval ter alkohola. Pri tretjini bolnikov vzroka utrujenosti ne odkrijemo (1).

Sindrom kronične utrujenosti – opredelitev

Sindrom kronične utrujenosti je eno izmed imen, ki so ga nadeli motnji, za katero še danes niso odkrili jasnega vzroka. Ostali pogostejši poimenovanji sta še mialgični encefalomielitis ter po-virusni sindrom kronične utrujenosti. Večina avtorjev zahteva, da mora utrujenost trajati več kot šest mesecev in ta ne sme biti posledica telesne bolezni, duševne bolezni ali hudih telesnih naporov (1).

Epidemiologija

Zaradi nejasne etiologije bolezni in tudi zaradi različnih kriterijev za diagnozo so podatki o prevalenci sindroma kronične utrujenost zelo različni (npr. 75 – 420 primerov na 100.000 prebivalcev v ZDA). Približno 80% vseh primerov sindroma kronične utrujenosti naj ne bi bilo diagnosticiranih. Bolezen se pri ženskah pojavlja v veliko večjem obsegu kot pri moških, saj gre v 60 – 85 % primerov za bolnike ženskega spola. Vendar moramo biti do te statistike zadržani, saj obstaja velika verjetnost, da je prevalenca med moškimi podcenjena. Obstaja malce večja verjetnost, da se bo sindrom razvil pri pripadnikih etničnih manjšin in v nižjih družbenih razredih. čeprav se sindrom kronične utrujenosti lahko pojavi pri ljudeh vse starosti, je njegova pojavnost vseeno večja pri odraslih kot pri otrocih. Pri otrocih je bolezen razdeljena enakomerno med spoloma. Sindrom kronične utrujenosti se pojavlja sporadično ali pa v izbruhih. Dokumentiranih je precej primerov, ko je zbolelo za tem sindromom veliko ljudi, ki so živeli skupaj v velikih stanovanjskih blokih, ali pa tudi velik delež ljudi iz iste občine, kar kaže na verjetnost (v vsaj nekaterih primerih),da je infekcija vzročni dejavnik. Prevalenca je večja tudi med krvnimi sorodniki. Poudariti pa je treba, da sindrom kronične utrujenosti ni nalezljiv (8).

Vzroki kronične utrujenosti

Vzrok nastanka sindroma kronične utrujenosti je neznan. Po več kot 3000 raziskavah pa vendarle lahko trdimo, da je sindrom kronične utrujenosti bolezen organskega izvora in da ne gre za psihiatrično obolenje. Mogoče je vzrokov za bolezen več, vendar vsi ti različni vzroki rezultirajo v isti klinični sliki. V knjigah se največkrat pojavijo nevrološki in imunološki vzroki in, seveda, stres. Raziskovalcem je uspelo dokazati, da obstaja tudi genetska predispozicija.

Nevrološke nenormalnosti

Raziskovalci so našli dokaze, da naj bi bile vpletene v razvoj sindroma kronične utrujenosti nevrološke nenormalnosti. MR in SPECT slikanja so pokazala nepravilnosti na možganih. Bolniki imajo tudi nepravilnosti v možganskem krvnem toku, kateremu vzrok bi naj bila virusna okužba. Povišana je raven serotonina (v nasprotju s primarno depresijo). Našli so tudi zmanjšano receptorsko občutljivost na serotonin in protitelesa proti serotoninu. Nedavne študije so tudi našle nepravilnosti v genski ekspresiji serotonina v možganskih nevronih in simpatičnih žičnih poteh. Prizadeto je bilo delovanje tudi drugih nevrotransmiterjev – glutamat, senzitivnost receptorjev za acetilholin (v povezavi z vazokonstrikcijo), avto-protitelesa na holinergične receptorje. Nivo betaendorfina je znižan (v nasprotju s primarno depresijo) (6).

Stres in travma

Stres poveča verjetnost pojava sindroma kronične utrujenosti znotraj enega leta, prisotna pa mora biti tudi genetska predispozicija. Otroška travma 3 do 8 – krat poveča verjetnost pojava sindroma v odrasli dobi. Stres in emocionalna nestabilnost v povezavi z genetsko predispozicijo naj bi bila signifikantna faktorja tveganja. Našli so tudi povezavo med ekstravertiranostjo in utrujenostjo. Sindrom so povezali tudi z okrnjenim odgovorom na stres, čemur bi naj bil vzrok napaka na osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza.

Disfunkcije imunskega sistema

Veliko študij je dokazalo obstoj nenormalne aktivnosti encima 2-5A sintetaza/RNaza L pri nekaterih bolnikih. Ta motnja bi naj korelirala s poslabšanjem simptomov po vadbi. To je izhodiščna točka za nove oblike zdravljenja.

Leta 2005 so poročali o signifikantnih genskih spremembah v levkocitih bolnikov s sindromom kronične utrujenosti, kar se sklada s spremenjeno aktivacijo imunskega sistema.

Vzrok bi naj bil tudi v spremenjenem razmerju med različnimi tipi limfocitov T in zmanjšani specifičnosti imunoglobulinov IgG 1 ter IgG 3. Raziskovalci so merili odziv imunskega sistema na različne antigene in pri 33 % preiskovancev je bil odziv zmanjšan, pri 55 % pa ga sploh ni bilo.

Klinična slika kronične utrujenosti

Nastop bolezni

V večini primerov se sindrom kronične utrujenosti pojavi po obdobju stresa ali po gripi podobnemu obolenju in zato je tudi bolj verjetno, da se bo sindrom pojavil pozimi. V nekaterih primerih se začetek razvija postopno (tukaj lahko govorimo tudi o letih), večinoma pa bolezen nastopi nenadoma in ga sproži gripi podobna virusna infekcija. V začetnem stadiju bolezni govorimo tudi o povirusnem sindromu kronične utrujenosti.

Nenaden nastop bolezni

Nenaden nastop je drastičen, saj se nekateri spomnijo dneva, ko so postali bolni, nekateri pa celo ure. Pogosto se ta sindrom začne, ali pa je sprožen, z drugo boleznijo. Veliko ljudi navaja gripi-podobno bolezen ali kakšen drug respiratorni infekt (npr. bronhitis), od katerega si verjetno niso popolnoma opomogli in se je razvil v sindrom kronične utrujenosti. Okužba je lahko virusna ali bakterijska. Najpogostejši povzročitelj je Epstein-Barrov virus. Obstajajo tudi primeri, ko je bolezen nastopila po transfuziji krvi ali cepljenju.

Simptomi kronične utrujenosti

V kanadskih študijah sindroma kronične utrujenosti iz leta 2003 je navedenih 8 kategorij simptomov:

  • Utrujenost: Nepojasnjena, trajna ali ponavljajoča telesna in umska utrujenost/izčrpanost, ki bistveno zmanjša bolnikovo telesno in umsko sposobnost. Utrujenost po počitku ne mine.
  • Slabotnost po naporu: Neprimerna izguba telesne in umske vitalnosti, hitra utrujenost mišic in zmanjšanje kognitivnih sposobnosti in patološko počasno okrevanje, ki traja več kot 24 ur.
  • Motnje spanja: Spanje, po katerem se ne spočiješ, količinsko premalo spanca, nespečnost ali motnje v spalnem ritmu. Študije so pokazale, da ima večina bolnikov signifikantne motnje spanja, ki pa so po drugi strani ozdravljive. čeprav imajo bolniki s sindromom kronične utrujenosti spremenjeno arhitekturo spanja in milo spremenjen ritem dihanja, motnje spanja naj ne bi bile kritičen ali vzročen faktor pri tem sindromu. Spanje bi naj bi bilo tudi prekinjeno tudi intenzivnimi »vročičnimi« sanjami in za razliko od zdravih ljudi pri teh bolnikih vadba poslabša motnje spanja.
  • Bolečina: Bolečina je difuzna in migratorna. V veliko primerih gre za mišično bolečino in/ali bolečino v sklepu (ta ne oteka in ni rdeč, bolečina je lahko le prehodna). Sem spadajo tudi glavoboli (še posebej tisti, ki so nastali na novo, ki so drugačne intenzitete in trajanja), bolečine v limfnih vozlih, bolečine v grlu in bolečina v trebuhu (ta tu nastopa največkrat v sklopu sindroma iritabilnega kolona). Bolniki med drugim navajajo tudi bolečine v kosteh, očeh, testisih in koža je boleče občutljiva na dotik. Raziskovalci so bolečino v prsih večinoma pripisali mikrovaskularnemu obolenju ali kardiomiopatiji; bolniki poročajo tudi o boleči tahikardji. Prevalenca kronične bolečine je neznana; kronična bolečina bolnike navadno močno onesposobi, vendar v teh primerih ne vodi oz. ni povezana z depresijo.
  • Nevrološke/kognitivne manifestacije: Pri oblikah, ki se splošno pojavljajo, zasledimo zmedenost, pozabljivost in konsolidacijo kratkoročnega spomina, težave z orientacijo, procesiranjem in kategoriziranjem misli, motnje v percepciji in senzorične motnje (npr. slaba orientacija v prostoru in nesposobnost fokusiranja vida), ataksijo, mišično oslabelost, trzanje. Možna je tudi senzorna in kognitivna preobremenitev (npr. fotofobija, čustveni izpadi).
  • Manifestacije avtonomnega žičnega sistema: Sem spadajo ortostatske motnje, hipotenzija, ki ima vzroke v centralnem živčnem sistemu, sindrom posturalne ortostatske tahikardije, zakasnela posturalna hipotenzija, omotičnost, izjemna bledica, nauzeja, sindrom iritabilnega kolona, spremembe v pogostosti odvajanja urina, inkontinenca, palpitacije z ali brez srčnih aritmij, dispneja po naporu.
  • Nevroendokrine manifestacije: Termoregulacija je slabša ali pa pride do termonestabilnosti, telesna temperatura je subnormalna in prisotna so izrazita dnevna nihanja. Prisotne so tudi epizode potenja, ponavljajoč se občutek vročine ali mraza v ekstremitetah, intoleranca na ekstremno visoke in nizke temperature, metabolne motnje in/ali izrazite spremembe teže (anoreksija ali povečan apetit), izguba sposobnosti prilagoditve na stres, poslabšanje simptomov ob pojavu stresa.
  • Manifestacije na nivoju imunskega sistema: Spremembe v limfnih vozlih (»nežni« limfni vozli), ponavljajoče se bolečine v grlu, ponavljanje gripi-podobnih simptomov, splošna slabotnost, nova občutljivost na hrano in/ali zdravila in/ali kemikalije. Najmanj ena študija je pokazala, da bolniki s sindromom kronične utrujenosti uživajo manj alkohola ali pa ga sploh ne uživajo, ker bi naj poslabšal simptome (6).

Pomembno: simptomi variirajo v času! Bolezen poteka z zagoni in remisijami.

Nekateri bolniki s postavljeno diagnozo lahko naprej živijo relativno normalno življenje, medtem ko obstajajo tudi taki, ki jih sindrom kronične utrujenosti priklene na posteljo. Skoraj vsem bolnikom se zdi, da so morali drastično zmanjšati svoje aktivnosti, v primerjavi s tistimi, ki so jih imeli v obdobju preden so zboleli. Kar precej jih je moralo prilagoditi ali pa prenehati z vadbo in ostalimi hobiji. Precejšen delež bolnikov smatra, da niso sposobni za polni delovni čas.

Diagnostika

Trenutno ni sprejet noben test, ki bi bil specifičen za diagnostiko sindroma kronične utrujenosti, in zato je diagnostika pretežno izključevalna. Ko zdravnik posumi, da ima bolnik morda sindrom kronične utrujenosti, začne diagnostični proces tako, da izključuje druge možne vzroke za podaljšano utrujenost.

Kriteriji

Kriteriji »CDC 1994« ali »Fakuda« Bolniki morajo za diagnozo sindroma kronične utrujenosti izpolnjevati naslednje kriterije (če jih ne izpolnjujejo, govorimo o idiopatski kronični utrujenosti):

Primarni simptom: »onesposobljajoča« utrujenost

Značilno za »onesposobljajočo« utrujenost je:

  • nov ali jasen nastop (ne traja od rojstva),
  • nepojasnjena z drugimi medicinskimi vzroki,
  • traja najmanj 6 mesecev,
  • se ne izboljša po počitku.

Spremljajoči simptomi

Za postavitev diagnoze, mora imeti bolnik najmanj 4 izmed naslednjih simptomov:

  • motnje koncentracije in kratkoročnem spominu
  • bolečine v grlu
  • boleče bezgavke
  • bolečine v mišicah
  • bolečine v več sklepih
  • glavoboli – nov tip, vzorec ali intenziteta
  • spanec, po katerem bolnik ni spočit, ali nespečnost
  • slabotnost ali utrujenost po naporu (trajati mora več kot 24 ur po naporu) (7).

Ostali kriteriji

Obstajajo še naslednji kiteriji: NCE (UK) 2007, CDC 1988, Oxford Criteria, Carruthers et al (2003), Australian Guidelines (2004).

Diagnostični testi

Diagnostični test, ki bi zanesljivo potrdil diagnozo sindroma kronične utrujenosti, ne obstaja. Raziskovalcem tudi ni uspelo dokazati povezave med specifičnim virusom in sindromom. Diagnostične teste torej izvajamo, da izločimo ostale vzroke za utrujenost. Priporoča se izvajanje naslednjih testov (po priporočilih CDC):

  • kompletna krvna slika,
  • biokemijske preiskave krvi (elektroliti, glukoza, ledvična funkcija, jetrni encimi, raven proteinov in koncentracija kalcija),
  • funkcija ščitnice,
  • sedimentacija eritrocitov,
  • analiza urina (krvne celice, proteini, glukoza) (7).

Smernice 2007 UK NICE priporočajo tudi izvedbo naslednjih testov: meritev C-reaktivnega proteina, kreatin kinaze, viskoznosti plazme in serološko testiranje na celiakijo. Določitev feritina se naj opravi pri otrocih in mlajših odraslih, pri odraslih pa določitev izvedemo le v primeru, če ostale preiskave kažejo na pomanjkanje železa. Testiranje na različne okužbe (npr. lajmska borelioza, virusni hepatitis, mononukleoza, toksoplazmoza ali citomegalovirus) pride v poštev le v primeru, da na to pomislimo na podlagi anamneze.

Diferencialna diagnoza

Za naslednje bolezni so zraven utrujenosti, ki lahko traja že dalj časa, »značilni« naslednji simptomi:

  • Sladkorna bolezen tipa 2: Brezvoljnost, huda žeja, bolnik hodi velikokrat na malo potrebo, megli se mu pogled, izgublja na teži in občutiti srbenje v genitalnih predelih. Taki bolniki so večinoma tudi močnejše postave in bolezen se je pojavljala tudi pri sorodnikih. V tem primeru se opravijo analize krvi in urina; določamo raven glukoze.
  • Slabokrvnost: Bolnik je večino časa zaspan, ima bledikavo kožo, težko se skoncentrira in mučijo ga glavoboli, vrtoglavica, bolečine v prsih in ima težave pri dihanju. V večini primerov gre za slabokrvnost, ki je posledica pomanjkanja železa. Najpogosteje so slabokrvne ženske v rodni dobi, saj veliko železa izgubijo med menstruacijo. Za diagnozo opravimo preiskave krvi (število eritrocitov, hematokrit, MHC, MCHC…).
  • Hipotiroza: Bolnik se zjutraj težko zbudi, zelo zaspan je že zgodaj zvečer, spanec se mu prileže tudi čez dan, pridobiva na telesni teži, lasje mu izpadajo, glas je postal globlji, koža je suha, ima občutek hladu in bolečine v mišicah. Hipotiroza je značilnejša za ženske (prevalenca: 1 ženska od 50ih) in k obolenjem ščitnice so te bolj nagnjene med in po nosečnosti ter ženske v menopavzi. Opravijo se v preiskave krvi (določimo raven T3 in T4).
  • Depresija: Za bolnike z depresijo je značilno, da so vsak dan znova utrujeni, primanjkuje jim energije in so slabovoljni. Pojavijo se tudi težave s koncentracijo, njihovo samospoštovanje je nizko, veliko jočejo, nekateri izgubijo apetit, drugi pa se prenajedajo, so razdražljivi. Bolnike napotimo do psihiatra, lahko jim predpišemo tudi antidepresive.
  • Utrujenost je lahko le stranski učinek nekaterih zdravil.
  • Ostalo: fibromialgija, multipla skleroza, limska borelioza, virusni hepatitis, mononukleoza, toksoplazmoza, citomegalovirus, celiakija, sindrom policističnih ovarijev, psihiatrične teževe itd.

Zdravljenje

Kot ne poznamo vzrokov za pojav sindroma kronične utrujenosti in nimamo standardno uveljavljenega diagnostičnega postopka, temveč diagnoza temelji na izključevanju možnih vzrokov, tako tudi ne obstaja noben protokol za zdravljenje sindroma. Terapije se med seboj razlikujejo kot vzroki bolezni; v splošnem jih lahko delimo po domnevnih vzrokih ali pa po simptomu, ki ga želimo zdraviti. Ker se simptomi s časom spreminjajo, lahko bolnik ali pa terapevt zmotno pomislita, da sta nek simptom odpravila.

Behavioristična pomoč

»Behavioristična pomoč« je vrsta terapije, ki sestoji iz kognitivne behavioristične terapije in stopnjevane vadbene terapije. V članku iz revije »Journal of the Royal Society of Medicine« (oktober 2006) je zapisano, da sta to edini dve obliki zdravljenja, ki bi naj pomagali, saj olajšata simptome in bolniki funkcionirajo tudi fizično boljše.

Uporaba kognitivne behavioristične terapije ne pomeni, da je sindrom kronične utrujenosti psihiatrično obolenje in da fizični simptomi niso resnični. Uporablja se, ker ima veliko bolnikov depresivne motnje ali trpijo za anksioznostjo, bolnike tudi nauči, kako se spoprijeti s kognitivnimi motnjami kot so težave s kratkoročnim spominom in pozornostjo. Zdi se tudi, da zmanjša utrujenost in bolečino. Bolj je učinkovita pri bolnikih z milejšo obliko bolezni. Pomembno je, da se vključijo tudi socialni delavci, ki s svojimi intervencijami v primeru izgube službe, ločitve itd. ublažijo stresne situacije.

Stopnjevana vadbena terapija je rehabilitacijski program in v principu gre za to, da začnemo z blažjo telesno aktivnostjo, ki jo postopoma stopnjujemo. Ti rehabilitacijski programi skrbijo, da bolniki znova pridobijo na kondiciji, moči in izboljšajo delovanje srčno-žilnega sistema. Paziti moramo pri bolnikih, ki postanejo slabotni po naporu; v teh primerih je sploh vprašljivo uvajanje tega rehabilitacijskega programa. Veliko bolnikov dvomi v smiselnost te terapije, so pa bolj naklonjeni podobni terapiji, ki se imenuje Samo-nadzorovana počitek in vadba. Princip te terapije je, da se bolniki naučijo sprejemati omejitve, ki jim jih postavlja bolezen, da znajo biti pozorni na signale, ki naznanjajo poslabšanje bolezni, in da znajo, kdaj so pri vadbi dosegli svoje meje, da lahko pravočasno odnehajo.

Farmakološko zdravljenje

Ker ne poznamo vzroka bolezni, tudi ne obstaja farmakološki pripravek, ki bi pozdravil bolezen ali jo vsaj omilil. Za blažitev simptomov uporabljamo naslednje pripravke:

  • Antidepresivi se bolnikom s sindromom kronične utrujenosti predpišejo pogosto. Pri njihovi uporabi je treba biti pazljiv, saj lahko še posebej v prvi tednih po uvedbi novega zdravila poslabšajo simptome. Izzovejo lahko tudi mišično slabost, spremembe v ritmu spanja in srčne aritmije.
  • Stimulansi avtonomnega živčnega sistema imajo na nekatere bolnike ugoden učinek; to velja še posebej za amfetamine in njihove analoge. Uporabljajo se za zmanjšanje utrujenosti in izboljšanje koncentracije.
  • Hormonska terapija s steroidi in tiroidnimi hormoni. Steroidi res za kratek čas zmanjšajo bolečino, vendar ni bilo dokazane splošne koristi. Tiroidni hormoni pa so učinkoviti pri tistih, ki imajo hipotirozo.
  • Uspavala se uporabljajo pri bolnikih, ki imajo slab spanec, ali pri tistih, ki so zelo utrujeni.
  • Uporabljajo se tudi analgetiki in antibiotiki (lajmska borelioza).

Kaj lahko bolniki naredijo sami?

Svojo telesno dejavnost naj prilagajajo trenutnim telesnim sposobnostim in jih nato postopoma povečujejo, če se za to počutijo sposobne; dejavni naj bodo samo do meje, ko se simptomi poslabšajo. Zelo pomemben je zadosten počitek. Priporoča se čim več gibanja na svežem zraku. Priporočljiva je prehrana, bogata z beljakovinami, vitamini in minerali (sadje, zelenjava, mlečni izdelki, soja, ribe, žitarice). Akupunktura in nekatere masažne tehnike delujejo blažilno. Nekaterim pomagajo tudi sprostitvene tehnike, kot sta avtogeni trening in meditacija (1).

Prognoza

Bolezen resda ni smrtno nevarna (čeprav obstaja primer Sophie Mirza, kjer je na mrliškem listu naveden vzrok smrti: akutna anurična renalna odpoved, do katere je prišlo zaradi dehidracije, ki je bila posledica sindroma kronične utrujenosti ), toda ko gre za ozdravitev, je težavna. Dlje kot traja, manjša je možnost popolne ozdravitve. Največkrat se konča v petih letih, izjemoma pa lahko traja vse življenje, zato je pomembno, da se bolniki prilagodijo novemu stanju, obenem pa se ne vdajo in si še naprej prizadevajo ozdraveti. Obstaja tudi 14 študij, v katerih so spremljali bolnike s sindromom kronične utrujenosti, ki se niso zdravili, in so prišli do naslednjih zaključkov: popolno jih je okrevalo le 5 %, do delnega izboljšanja je prišlo v 40 %, do poslabšanja simptomov pa je prišlo v 13 %. Statistike kažejo tudi, da je življenjska doba ljudi s sindromom kronične utrujenosti krajša.

Bolezen niha; stanju izboljšanja lahko sledi novo poslabšanje in obratno. Na potek bolezni vplivajo duševni in tudi telesni stresi (6).

Preprečevanje kronične utrujenosti

Ker vzrok ni znan, je tudi o preprečevanju težko govoriti. Najpomembneje je, da svojemu zdravniku zaupamo in da nam zna on tudi prisluhniti, saj se da kar 2/3 primerov podaljšane utrujenosti razjasniti. Pomembno je, da se zdravo prehranjujemo (priporočljiva je prehrana, bogata z beljakovinami, vitamini in minerali – sadje, zelenjava, mlečni izdelki, soja, ribe, žitarice), da dovolj in kakovostno spimo, dnevni ritem je potrebno upočasniti, razdeliti si moramo čas za delo in počitek (kreativni odmor), nujno pa je tudi menjavanje umskega in fizičnega napora.

Sklep

Sindrom kronične utrujenosti je definiran kot utrujenost, ki traja najmanj šest mesecev in ta ne sme biti posledica telesne bolezni, duševne bolezni ali hudih telesnih naporov. Približno 80 % vseh primerov sindroma kronične utrujenosti naj ne bi bilo diagnosticiranih. Sindrom se pri ženskah pojavlja v večjem obsegu kot pri moških.

Lahko se pojavi v katerikoli starosti. Vzrok bolezni je še vedno neznan. Bolezen se navadno začne nenadoma in se začne ali pa je sprožena z drugo boleznijo. Veliko ljudi navaja gripi-podobno bolezen, katere najpogostejši povzročitelj je Epstein-Barrov virus. Obstaja osem skupin simptomov in simptomi variirajo v času. Sindrom poteka z zagoni in remisijami. Diagnostika temelji na izključevanju bolezni, ki bi lahko povzročale bolezni. Obstajajo različni diagnostični kriteriji, razširjen pa je predvsem CDC 1994 ali »Fakuda«. Terapija je sestavljena iz behavioristične kognitivne terapije in stopnjevane vadbene terapije. Simptome lajšamo tudi s farmakološkimi pripravki. če se bolezen ne zdravi, je prognoza zelo slaba.

Literatura

  1. Prebrano 28.10.2007 na: URL: http://www.fidimed.si/zdravstvene_teme/clanki_strokovnjakov/12/utrujenost.html
  2. Prebrano 29.10.2007 na: URL: http://www.bambino.si/lepota_in_zdravje/zdravje/utrujenost_je_lahko_nevarna
  3. Prebrano 28.10.2007 na: URL: http://www.bambino.si/posebne_rubrike/novice/kronicna_utrujenost_je_bolezen
  4. Prebrano 28.10.2007 na: URL: http://www.sfgate.com/cgibin/article.cgi?file=/chronicle/archive/2000/05/12/ED48765.DTL
  5. Prebrano 29.10.2007 na: URL: http://www.healthnewsflash.com/conditions/chronic_fatigue_syndrome.php
  6. Prebrano 26.10.2007 na: URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Chronic_fatigue_syndrome
  7. Jason LA, Torres-Harding SR, Jurgens A, Helgerson J (2004). Comparing the Fukuda et al. Criteria and the Canadian Case Definition for Chronic Fatigue Syndrom. Journal of Chronic Fatigue Syndrome 12 (1): 37 – 52.
  8. Jason LA, Taylor RR, Kennedy CL, Jordan KM, Song S, Johnson D, Torres-Harding S (2003). Chronic fatigue syndrome: symptom subtypes in a community based sample. Women Health 37 (1): 1-13.
  9. Jason LA, Richman JA, Rademaker AW, Jordan KM, Plioplys AV, Taylor RR, McCready W, Huang CF, Plioplys S (1999). A community-based study of chronic fatigue syndrome. Arch. Intern. Med. 159 (18): 2129-37.
  10. Clark C, Buchwald D, MacIntyre A, Sharpe M, Wessely S (2002). Chronic fatigue syndrome: a step towards agreement. Lancet 359 (9301): 97-8.