Celiakija

Barbara Kotnik, Urška Kramar, 16. 4. 2012

Celiakija je bolezen tankega črevesja, ki jo pri genetsko dovzetnih posameznikih sproži uživanje glutena. Zadnjih nekaj let se vse pogosteje pojavlja definicija, da je celiakija avtoimuno stanje, za katerega je značilna imunsko
sprožena enteropatija tankega črevesa. Stanje se pojavlja pri genetsko disponiranih osebah, ki uživajo prolamine
(alkoholno topne beljakovine, bogate z glutaminom in prolinom) pšenice, rža in ječmena. Gluten je osnovna
beljakovina v pšenici, podobne beljakovine so tudi v piri, rži, ječmenu in delno tudi v ovsu. Zaradi dedne
posebnosti imunskega sistema nekaterih posameznikov telo prepozna gluten kot strup in razvije proti njemu
obsežno imunsko reakcijo, ki prizadene predvsem sluznico tankega črevesja, posredno ali neposredno pa lahko
tudi druge organe. Poškodba sluznice tankega črevesja ima za posledico zmanjšano funkcijo tega dela prebavil in
motnje v presnovi hrane.

Pojavnost celiakije

Celiakija je ena od najpogostejših kroničnih bolezni prebavil. Še nedavno so menili, da je to redka bolezen otrok,
z novejšimi diagnostičnimi metodami pa je bilo ugotovljeno, da gre za zelo pogosto kronično obolenje, ki se
lahko pojavi v kateremkoli življenjskem obdobju. V zadnjih desetih letih je postalo jasno, da celiakijo
diagnosticiramo premalokrat, saj lahko nastopa v atipični obliki pri malem in starejšem otroku ali mladostniku,
lahko pa gre tudi za tiho, latentno ali potencialno obliko pri otrocih in odraslih, ki jo lahko aktivno iščemo le s
pomočjo seroloških presejalnih testov. V Evropi zanjo boleha kar pol odstotka prebivalstva, vendar na enega
odkritega bolnika s celiakijo pride pet do sedem takih, ki vzroka za svoje težave še ne poznajo. Ob koncu 80-ih
let je bila v Evropi najvišja incidenca celiakije na Švedskem, takoj za njo pa v Italiji. Redka je v Afriki in na
Kitajskem. Prvi bolniki so bili že sredi petdesetih let odkriti in ustrezno zdravljeni tudi v Sloveniji. Leta 1976
smo v Sloveniji ugotavljali incidenco celiakije 1:2000, leta 1989 1:780 in leta 1999 1:550. Pojavljanje celiakije
znotraj posameznih družin je znano že dolgo. Prevalenca bolezni med sorodniki prvega kolena se ocenjuje med 2
in 12 %, pri nas 8,4 %. Prevalenca pri HLA identičnih dvojčkih je 40 %, pri monozigotih pa 75 %. Atipične
celiakije naraščajo, razmerje med simptomatsko in asimptomatsko obliko je 1:5-7 (1).

Genetski vidik celiakije

Celiakija se zelo pogosto pojavlja znotraj družin. Največkrat se povezuje predvsem s HLA-DQ dimerama, ki sta
lahko v položaju cis (DR3) ali v položaju trans (DR5 in DR7). V razvoj celiakije je vključenih več genov na
HLA in ne-HLA lokusih. Celiakija se deduje poligensko (2).

Celiakija nekoč

Človek sprva ni užival glutena. Pridelava žit, ki vsebujejo gluten, se je razvila šele pred 10000 leti, zato pred tem
ljudje dolga tisočletja niso imeli nobenega stika z žiti. Ko se je končala ledena doba, so ljudje na območju Azije
začeli pridelovati divje žitarice, ki so vsebovale gluten. Vsebnost glutena v dnevni prehrani prebivalstva Evrope
se je šele v zadnjih nekaj stoletjih močno povečala. Pomemben odstotek prebivalstva ni nikoli razvil tolerance na
novo, nenavadno beljakovino gluten. Njihov HLA sistem je reagiral na gliadin z imunološko intoleranco, ki
lahko pripelje do razvoja celiakije. Že v 2. stoletju pred našim štetjem je Grk Aretej prvi opisal celiakijo pri
odraslih bolnikih. Angleški zdravnik Samuel Gee pa je pred nekaj več kot sto leti (leta 1888) opisal klinične
znake celiakije pri otrocih. Škodljiv učinek glutena v prehrani bolnikov s celiakijo pa je leta 1952 dokazal
nizozemski zdravnik W.K. Dicke. Kmalu po tem odkritju so bolezen povezali s značilno histološko sliko tankega
črevesa, ki še danes velja za zlati standard v diagnostiki celiakije (3).

Klinična slika

Bolezen je pri odraslih v porastu. Celiakija je približno v 20 % odkrita pri starejših od 60 let. Tipične simptome
celiakije vidimo redko, večinoma pri otrocih do 2. leta starosti (4). Pri starejših otrocih in odraslih se pojavlja
atipična celiakija. Klinična slika celiakije se je na podlagi uporabe novejših diagnostičnih metod močno
spremenila. Tako danes poznamo več pojavnih oblik celiakije.

Pojavne oblike celiakije

Tipična celiakija: pomeni polno izraženo obliko glutenske enteropatije. Pri tej obliki redno odkrijemo značilne
histološke spremembe sluznice tankega črevesa, prav tako pa so prisotni serološki označevalci celiakije. Bolezen
se običajno razvije pri dojenčkih med 6. in 18. mesecem starosti, vedno nekaj tednov ali mesecev po tem, ko
otrok začne uživati žitarice (5).
Tipični simptomi so:

kronična diareja,
izguba telesne teže,
anemija
velik in napet trebuh,
dolge in suhe okončine,
bledica kože in vidnih sluznic,
bruhanje,
slabo razpoloženje,
utrujenost,
pomanjkanje apetita,
zaostanek v rasti,
znaki sekundarne laktozne intolerance,
blato je mehkejše, smrdeče, slabo prebavljeno in svetlo obarvano (6).

Atipična celiakija: pomeni obliko bolezni z atipičnimi kliničnimi znaki po drugem letu starosti. Takšni bolniki
imajo pogosto minimalne težave s prebavili, morda le napenjanje v trebuhu, namesto driske so lahko zaprti.
Navadno je v ospredju tudi izrazita utrujenost. V klinični sliki prevladujejo neznačilni simptomi, kot so:

Pomanjkanje apetita je verjetno eden glavnih vzrokov za izgubo telesne teže in nizko rast.
Bolečine v trebuhu niso tipične, saj jih navaja le 1 % otrok.
Ponavljajoče se afte v ustih in defekt zobne sklenine stalnih zob pri 10-40 % otrok.
Pri mladostnikih s celiakijo sta pogost simptom kronična utrujenost in glavobol.
Zaradi bruhanja in drisk lahko pride do elektrolitnih motenj kot so hipokalemija, hipomagneziemija,
hipokalciemija, zato so možne hipotonija, parestezija, tetanija, bolečine v kosteh, spremembe na koži.
Lahko pride do osteoporoze, osteomalacije in rahitisa.
Zaradi malabsorbcije beljakovin lahko pride do hipoproteinemije, ki je vzrok edemov.
Možne so krvavitve zaradi hipoprotrombinemije.
Pri mladostnikih lahko nastopijo epistakse, ekhimoze ali večje krvavitve iz prebavil ali drugih organov.
Bolezni jeter (povišani jetrni encimi, hepatitis).
6-12 % otrok z nepojasnjeno sideropenično anemijo ima celiakijo.
Pri otroku s celiakijo lahko opazimo betičaste prste in dolge trepalnice, otroci so lahko tudi motorično
zaostali.
Mladostniki s celiakijo lahko imajo zapoznelo puberteto z zaostajanjem v spolnem dozorevanju in nizko
rast-celiakija je lahko v 5-25 % vzrok nizke rasti pri otroku.
Otrok z nezdravljeno celiakijo lahko ima tudi psihične motnje (depresija).
Nespecifične nevrološke motnje (ataksija, periferna nevropatija in miopatija) so pojavljajo pri 16 % otrok s
celiakijo.
Alopecia areata lahko nastopi v povezavi s celiakijo.
Pri več kot 75 % bolnikov z dermatitis herpetiformis ugotavljajo tipične patološke spremembe sluznice
tankega črevesja.
Mladostnik s celiakijo lahko ima težave s sklepi.
Limfocitni gastritis nastopi v redkih primerih otrok s celiakijo.
Približno pri 1/3 novoodkritih bolnikov s celiakijo je prisotna insuficienca pankreasa, ki ima dobro prognozo
po zdravljenju z brezgluteinsko dieto.
Značilna je lahko tudi neplodnost in spontani splav (7).

Asimptomatske oblike celiakije

Tiha celiakija: klinični znaki celiakije so odsotni, prisotne pa so značilne histološke spremembe sluznice ozkega
črevesa in značilni serološki označevalci bolezni. Tipične spremembe na sluznici tankega črevesja se
normalizirajo po dieti. Ugotavljamo jo najpogosteje s pomočjo skrining oziroma presejalnih testov. Nekateri jo
imenujejo tudi asimptomatska celiakija. Prisotna je pri 5-10 % ožjih družinskih članov bolnikov s celiakijo.
Asimptomatski primeri so sedemkrat pogostejši od simptomatskih. Prisotni so serološki označevalci celiakije.

Latentna celiakija: imajo jo osebe, ki imajo pozitivne markerje celiakijje, vendar brez prisotnih sprememb na
sluznici tankega črevesja. Ljudje nimajo simptomov bolezni, lahko pa imajo v anamnezi predhodno manifestno
ali tiho obliko celiakije, ki se je po brezgluteinski dieti pozdravila. Z natančnim histološkim pregledom bioptov
črevesne sluznice lahko ugotovimo povečano število intraepitelijskih limfocitov.

Potencialna celiakija: pri potencialni obliki celiakije bolnik še ni imel dokazane atrofije sluznice tankega črevesa.
Edini znak za preobčutljivost na gluten je prisotnost seroloških označevalcev celiakije (4).

Tabela 1. Celiakija kot multiorganska avtoimuna bolezen (6).

Na splošno	zaostanek v rasti, tumorji, anemije…
GIT	diareja, bruhanje, abdominalna bolečina, malabsorbcija, malnutricija, izguba teže, hepatitis, holangitis…
koža	dermatitis herpetiformis, aftozni stomatitis, izguba las…
kosti	osteoporoza, zlomi, artritis, zobne anomalije…
CNŽ	ataksija, depresija…
Srce	karditis
reprodukcija	neplodnost, splav…

Bolezni, ki se pogosteje pojavljajo v povezavi s celiakijo

Bolezni, ki se pogosteje pojavljajo s celiakijo, so avtoimune bolezni. To so bolezni endokrinih žlez (ščitnice,
pankreasa, nadledvične žleze, hipofize) in avtoimune bolezni jeter ali črevesja. Do 8 % bolnikov s tipom 1 ali od
insulina odvisno sladkorno boleznijo ima tipične spremembe na sluznici tankega črevesja. V Sloveniji je bila
ugotovljena 3,4 % prevalenca celiakije pri otrocih in mladostnikih z od insulina odvisno sladkorno boleznijo.
Med adolescenti s celiakijo je prevalenca avtoimunih bolezni 13,6 % v primerjavi z drugo populacijo, kjer je 3,6
% (8).

Pravi celiakiji pridružene bolezni

Avtoimune bolezni:

tip 1 sladkorna bolezen,
avtoimuni tireoiditis,
Sjögrenov sindrom,
kolagenska vaskularna bolezen,
bolezni ščitnice,
sistemski lupus eritematodus,
bolezni jeter,
revmatoidni artritis.

Različne bolezni:

selektivna IgA deficienca,
Downov sindrom,
IgA nefropatija,
kronično vnetne črevesne bolezni,
cistična fibroza.

Bolezni, ki so zunajčrevesne manifestacije celiakije oz. posledica nezdravljene bolezni

dermatitis herpetiformis Duhring,
osteoporoza,
aftozni stomatitis,
hipoplazija zobne sklenine,
mikrocitna anemija,
nevrološke bolezni,
karcinom ustne votline, požiralnika,
non-Hodgkinov limfom tankega črevesa (6, 8).

Dermatitis herpetiformis Duhring

Dermatitis herpetifomis Duhring je ena najpogostejših celiakiji pridruženih bolezni. Dokaj redka je v otroški
dobi v starosti do petih let, večinoma pa se pojavlja med dvajsetim in štiridesetim letom (pri moških dvakrat
pogosteje kot pri ženskah). Prvi in izstopajoči znak bolezni je hud pekoč srbež kože. Po daljšem trajanju bolezni
nastanejo na koži zelo raznolike spremembe: rdeče lise, drobni mehurčki in mozoljčki (8). Prizadeta mesta kože
so največkrat kolena, komolci, sedalo, ramenski obroč in lasišče. Lahko pa nastane izpuščaj tudi na obrazu in v
ustih. Izbruh bolezni lahko sproži akutno vnetje na primer grla, okužba s črevesnimi zajedavci, lahko pa ga
povzročijo tudi poslabšanje čustvene motnje in uživanje morskih rib (preobčutljivost na kalijev jodid) (9).

Diagnostični kriteriji celiakije

Znanstveniki so odkrili, da imajo ljudje s celiakijo v krvi več protiteles kot drugi. Protitelesa tvori imunski
sistem, saj skuša odstraniti vzrok za preobčutljivost. Za postavljanje diagnoze je pomembno določanje protiteles
na gluten kot so antigliadinska (AGA), antirekuletinska (ARA), antijenualna (JAB), in antidomizijska (EMA)
protitelesa ter v zadnjem času tudi protitelesa proti tkivni transglutaminazi (t-TG). Takšne krvne preiskave imajo
približno 90 % natančnost in občutljivost. Šele ob pozitivnih seroloških testih se priporoča analiza bioptata
sluznice dvanajstnika, kjer je značilen porast števila intraepitelnih limfocitov, kriptna hiperplazija in vilusna
atrofija. Ta nova diagnostična metoda je omogočila zmanjšanje števila potrebnih biopsij s treh na eno (10).
Biopsija sluznice ozkega črevesja, ki se naredi endoskopsko, se priporoča pri bolnikih s tipično klinično sliko.
Hitrejše odkrivanje in spremljanje bolnikov s celiakijo pa omogočajo presejalni testi. Zaradi visoke specifičnosti
in dobre občutljivosti se najpogosteje uporablja EMA, ki ga v zadnjem času nadomeščajo z določevanjem
protiteles proti tkivni transglutaminazi.

Zapleti bolezni

Pri bolnikih z nezdravljeno boleznijo se najpogosteje razvijejo nekatere maligne bolezni. Najpogostejša zapleta
sta abnormalna limfatična proliferacija in maligni T-celični limfom.
Za bolnike s celiakijo je značilna večja pogostnost karcinomov tankega in debelega črevesa, orofarinksa,
požiralnika… Možnost vznika limfoma je 43-krat večja, 12-krat večja je možnost raka požiralnika, 10-krat večja
pa možnost raka žrela. Zapleta celiakije sta tudi osteoporoza in osteomalacija. Ker bolniki z osteoporozo nimajo
težav, dokler ne pride do osteoporotičnega zloma in ker celiakija pri odraslih lahko ostane dolgo časa neodkrita,
je treba pri odraslih bolnikih s celiakijo ob postavitvi diagnoze opraviti merjenje mineralne kostne gostote in v
primeru osteoporoze poleg brezgluteinske diete začeti tudi z medikamentoznim zdravljenjem. Mehanizem
nastanka osteoporoze in osteopenije pri celiakiji ni popolnoma jasen. Glavni razlog je najverjetneje
hipokalciemija, ki vodi do povečanega sproščanja parathormona, ki poveča remodelacijo kosti in izgubo
kortikalnega dela kosti. Osteomalacija pa pri celiakiji nastane zaradi malabsorbcije vitamina D (11).

Zdravljenje celiakije

Bolniki s celiakijo morajo takoj po postavitvi diagnoze bolezni začeti z dosmrtno brezglutensko dieto. Cilj je
obnova okvarjene sluznice črevesja in prevencija zapletov. Samo 50-70 % bolnikov drži dieto celo življenje.
Dieta je brezglutenska, če celokupna vsebina dušika iz zrnja žita, ki vsebuje gluten, ne presega 0,05 g/100 g zrnja
v suhi obliki. Samo stroga dieta brez prekrškov vodi do izboljšanja bolezenskih sprememb. Bolniku škoduje že
grižljaj običajnega kruha. Zaradi tega se je treba strogo izogibati vsem izdelkom, ki vsebujejo gluten, torej vsem
vrstam običajnega kruha, peciva, testenin. Namesto tega lahko bolniki uživajo brezglutenske izdelke, ki so
narejenih posebej za take primere, preverjeni in označeni s posebnim znakom, prečrtanim žitnim klasom. Seveda
so dovoljena vsa naravno brezglutenska žita, kot denimo koruza, ajda, proso, riž in druga. Zaradi velike
verjetnosti sekundarnega pomanjkanja črevesnih disaharidaz se svetuje začasna izločitev laktoze iz prehrane.
Laktozni intoleranci se večkrat pridruži še intoleranca na beljakovine kravjega mleka (12). Obe sta le prehodni.
Ob upoštevanju ustrezne diete se spremembe na črevesju povsem pozdravijo v obdobju nekaj mesecev do leta
dni, temu sledi tudi izboljšanje težav z drugimi organi. Ob slehernem prekršku pa žal bolezenski proces znova
vzplamti, zato mora biti dieta dosmrtna. Pri bolnikih na ustrezni dieti sta obolevnost in smrtnost enaki kot pri
drugih ljudeh; še več, dokazali so manjšo obolevnost za boleznimi srca in ožilja, manj primerov raka na dojki…
Velika večina bolnikov meni, da izboljšanje zdravja in splošnega počutja nedvomno odtehta začetne težave pri
izbiri hrane.

Gluten ali lepek

Beljakovine rastlinskega izvora imajo v prehrani zdravega človeka pomembno mesto. Pri bolnikih s celiakijo pa
prav te beljakovine predstavljajo toksične snovi, ki vplivajo na sluznico tankega črevesa in jih zato v prehrani teh
bolnikov ne sme biti. Gluten je sestavni del beljakovin, shranjenih v endospermu določenih vrst žit. Gluten je pri
različnih vrstah žit različen. Značilnost glutena je, da veže vodo in skrbi za povezanost in elastičnost testa.
Nekatere od glutenskih beljakovin se imenujejo prolamini in ti povzročajo poškodbe na sluznici pri ljudeh s
celiakijo. Prav prolamini, najdeni v pšenici, piri, triticeusu, ječmenu in rži, so odgovorni za glutensko
intoleranco. Tudi koruza, riž in ajda vsebujejo gluten v majhnih količinah, vendar pa ne prolaminov in zato te
vrste niso toksične za bolnike s celiakijo (13). Živila, ki jih bolniki s celiakijo lahko uživajo, delimo na tista, ki
glutena oziroma gliadina originalno ne vsebujejo (večina mlečnih izdelkov, meso, zelenjava, sadje…) in tista,
katerim je bil gluten med proizvodnjo odstranjen (poseben kruh, testenine, peciva…).

Kakovost življenja bolnikov s celiakijo

Raziskave kakovosti življenja ljudi s celiakijo kažejo, da imajo bolniki s celiakijo na brezglutenski dieti
zmanjšano kakovost življenja. Vzdrževanje dosledne brezglutenske diete je zelo zahtevno in vpliva na
vsakodnevno življenje bolnikov s celiakijo. Gluten se namreč nahaja v večini najpogosteje uporabljanih
prehrambenih izdelkov. Določene življenjske okoliščine, kot so na primer potovanja, praznovanja, obedovanja v
krogu sovrstnikov…, predstavljajo za bolnike s celiakijo še posebej težko preizkušnjo. Težavo povzroča tudi
pomanjkljiva označba sestavin prehrambenih izdelkov in seveda zelo visoka cena brezglutenskih izdelkov.
Zaradi tega je še posebej v adolescentnem obdobju težko dosledno vzdrževati dieto. Edina možnost za bolnika s
celiakijo je popolna eliminacija glutena iz prehrane. Kakorkoli, to je v današnjem času veliko lažje reči, kot tudi
storiti. Na prvi pogled gre za dokaj enostavno dieto, vendar pa verjetno ni bolnika s celiakijo, ki bi lahko temu
pritrdil. Poleg tega najnovejši trendi v živilski industriji kažejo, da se gluten vedno bolj pogosto uporablja kot
dodatek tudi v živilih, ki ga naravno sicer ne vsebujejo. Vendar je dieta brez glutena zelo zahtevna. Zahteva
kompletno nov pristop v prehranjevanju, ki spremeni tudi življenje. Ljudje s celiakijo morajo biti zelo pozorni na
to, kaj si kupijo za kosilo v šoli ali na delu, kaj uživajo na sprejemih ali zaužijejo iz hladilnika tudi ob polnoči.
Uživanje hrane v restavraciji zahteva točno izpraševanje o dodatkih v hrani, da se ugotovi, če se le ne skriva kje
gluten. Skrite oblike so v različnih dodatkih, konzervansih, snoveh, zdravilih, zobni pasti itd. Če na proizvodu
niso napisani dodatki, se je takšni hrani bolje izogniti. Jasno je, da mora za popolno brezglutensko dieto narediti
največ vsak sam. Ravno tako je pomembno, da z medsebojno komunikacijo pomagamo drug drugemu, predvsem
pa vsem tistim, ki se z brezglutensko dieto šele srečujejo. Prav tako je pomembna skupinska pomoč in
sodelovanje cele družine z ljudmi, ki že obvladajo dietni program. Dietetik in svetovalec za zdravo življenje je
lahko takšnemu bolniku v veliko pomoč, ko stopa na pot novih prehrambenih navad. Dieta brez glutena je bolj
zdrava od normalne hrane, saj vsakogar prisili, da si večino tistega, kar zaužije, skrbno pripravi doma. S tem se
izogne prenekaterim nezdravim dodatkom v industrijsko pripravljeni hrani. Poleg tega ima bolnik s celiakijo
vedno na voljo sveže, nepredelano sadje in zelenjavo kot tudi meso in domače mesne proizvode (tiste brez
pšeničnih dodatkov seveda) in kaj je lahko še bolj zdravega od popolnoma svežih in naravnih živil.

Slovensko društvo za celiakijo

Slovensko društvo za celiakijo je humanitarno društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1988 na pobudo in pod
strokovnim vodstvom prof. dr. Dušanke Mičetić-Turk v Mariboru in je bilo takrat prvo društvo v tedanji
Jugoslaviji. Starši najmlajših bolnikov so tako dobili priložnost spregovoriti o številnih težavah. Zaradi
pomanjkanja informacij o bolezni, zaradi izključitve osnovnih živil, ki vsebujejo pšenično moko, zaradi
nadomeščanja le-teh z maloštevilnimi dietnimi brezglutenskimi izdelki, zaradi popolne dietne discipline, ki je
nujna in predstavlja za družino večjo finančno obremenitev, so združili svoje moči. Že v prvih letih obstoja se je
slovensko društvo vključilo v AOECS-Mednarodno združenje društev za celiakijo (12). Cilj društva je najti
primerno rešitev za pestrejšo izbiro varnih brezglutenskih prehrambenih izdelkov in predvsem krepiti občutek
samozavesti mladim bolnikom s celiakijo in jih voditi do spoznanja, da so zaradi drugačnosti prehranjevanja
lahko v življenju enako uspešni kot njihovi vrstniki brez omejitev v prehrani.

Sklep

Celiakija je bolezen, ki po incidenci narašča iz leta v leto. Zelo pomembno je bolezen čim hitreje prepoznati in
diagnosticirati, saj je z zgodnjim uvajanjem brezglutenske diete bolnik zaščiten pred razvojem drugih avtoimunih
bolezni. Dokler se bolnik s celiakijo prehranjuje z brezglutenskimi živili nima nobenih težav in se ga obravnava
kot zdravega. Zaenkrat pa žal ni nobene možnosti, da bi se celiakija dokončno pozdravila.
Glavne točke, ki si jih moramo zapomniti glede celiakije, so:

Ljudje s celiakijo ne prenašajo glutena – to je beljakovina v žitih, pšenici, rži, ječmenu, piri, ovsu in kamutu,
Povzroča okvaro tankega črevesa in zmanjšuje resorbcijo hrane,
Pomembno je zdravljenje, saj lahko ljudje obolijo za rakom, osteoporozo, slabokrvnostjo, krči…
Oseba s celiakijo ima ali pa nima težav,
Diagnoza zahteva krvne preiskave in biopsijo sluznice,
Ker je bolezen dedna, je potrebno pregledati tudi sorodnike,
Bolezen se zdravi tako, da se iz prehrane izključijo vsa hranila, ki vsebujejo
gluten. Zdravljenje traja do konca življenja.

Danes gredo raziskave glede celiakije v smeri:

odkrivanja novih specifičnih, senzitivnih in poceni presejalnih testov,
odkrivanja celiakije v rizičnih skupinah,
zgodnjega odkrivanja celiakije otrok staršev s celiakijo,
odkrivanja in preprečevanje pridruženih bolezni, predvsem malignih,
odkrivanja novih načinov zdravljenja, predvsem izboljšanja in obogatitve diete brez glutena,
ugotavljanje patogeneze bolezni (3).

Literatura

Nussbaum, R. L., McInnes R. R., Huntington F. W. Thompson& Thompson genetics in medicine.- 6th ed.
New York: W. B. Sauders Company; 2001.
Kocijančič A. et.al. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005; 510-512.
Mičetić- Turk D. Celiakija nekoč in danes. Celiakija danes, zbornik prispevkov 1. slovenskega strokovnega
sestanka o celiakiji; 2002 maj; Maribor, Slovenija. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo; 2005.
Janša R. Raznolikost celiakije pri odraslih. Celiakija danes, zbornik prispevkov 1. slovenskega strokovnega
sestanka o celiakiji; 2002 maj; Maribor, Slovenija. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo; 2005.
Mardešić D. i suradnici. Pediatrija. Zagreb: Školska knjiga; 2000, 851-854.
Collin P. Risk groups of coeliac disease. International Coeliac disease meeting; 13-16 september 2007;
Maribor, UKC Maribor, 2007.
Sedmak M. Atipična celiakija. Celiakija danes, zbornik prispevkov 1. slovenskega strokovnega sestanka o
celiakiji; 2002 maj; Maribor, Slovenija. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo; 2005.
Gangl L. Celiakija in pridružene bolezni. Celiakija danes, zbornik prispevkov 1. slovenskega strokovnega
sestanka o celiakiji; 2002 maj; Maribor, Slovenija. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo; 2005.
Coeliac. The charity for people with coeliac disease and dermatistis herpetiformis. Prebrano: 15. 10. 2007
na: http://www.coeliac.co.uk/coeliac_disease/default.asp.
Dolinšek J. Diagnostična merila za celiakijo. Celiakija danes, zbornik prispevkov 1. slovenskega
strokovnega sestanka o celiakiji; 2002 maj; Maribor, Slovenija. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo;
2005.
Jocelyn S. Fraser. Coeliac disease( coeliac sprue or gluten allergy). Prebrano 15. 10. 2007 na:
http://www.netdoctor.co.uk/diseases/facts/glutenallergy.htm.
Slovensko društvo za celiakijo. Prebrano 15. 10. 2007 na: http://www.drustvo-celiakija.si/
Koch V. Gluten – sestavina živil in industrijskih proizvodov. Celiakija danes, zbornik prispevkov 1.
slovenskega strokovnega sestanka o celiakiji; 2002 maj; Maribor, Slovenija. Maribor: Slovensko društvo za
celiakijo; 2005.
Arato A. Historical aspects of coeliac disease. International Coeliac disease meeting; 13-16 september 2007;
Maribor, UKC Maribor, 2007.
Mičetić-Turk D. Epidemiology of coeliac disease. International Coeliac disease meeting; 13-16 september
2007; Maribor, UKC Maribor, 2007.