Bolečina in telesna aktivnost

Bolečina je spremljevalka mnogih športnih aktivnosti. Čeprav je zelo razširjen pojav, imamo zanjo dejansko le malo empiričnih dokazov. Drug pojav, ki lahko nastopi pri športni aktivnosti, pa je ravno nasproten – vpliva na zmanjšano občutenje bolečine. Z drugimi besedami, športna aktivnost ima tudi analgetični učinek. Oba pojava si konkurirata. Človek, ki se močno telesno napreza, čuti bolečino, ki pa je manjša (kot bi bila sicer) zaradi protibolečinskega učinka same aktivnosti. Bolečina ima pomembno vlogo pri ohranjanju telesnega zdravja, saj deluje kot zavora, ki prepreči prekomerno (nezdravo) naprezanje. Če prisluhnemo govorici telesa, se lahko izognemo nastanku marsikatere resne poškodbe.

Nociceptivni sistem

Zdaj pa se malo pobližje seznamimo z mehanizmom, ki omogoča zaznavanje bolečine – nociceptivnim sistemom. Ta vsebuje dve vrsti čutilnih živčnih vlaken, ki prenašajo živčni signal iz periferije (npr. iz mišice) v centralni živčni sistem. To so vlakna tipa III in tipa IV. Pri prvem tipu gre za vlakna velikega premera, ki so malo mielinizirana (mielin je maščobni ovoj okoli živčnega vlakna) in prevajajo signale, nastale ob deformaciji tkiva. Prevajanje je relativno hitro (5-30 m/s) in povzroča ostro točkasto bolečino. Vlakna tipa IV so tanka, nemielinizirana, prevajajo pa predvsem signale, ki nastanejo zaradi povečane koncentracije strupnih snovi v tkivu. Signali se prevajajo počasneje (0,5-2 m/s) in povzročajo topo in žgočo bolečino. Oba tipa vlaken sta prisotna v kitah, mišicah in koži. Obdelava teh (nociceptivnih) signalov poteka na periferni, spinalni (hrbtenjačni) in supraspinalni (nadhrbtenjačni (podaljšana hrbtenjača, možgani)) ravni.

Bolečina med športno aktivnostjo

Raziskave nakazujejo, da se bolečina, povzročena zaradi aktivnosti, začne pojavljati pri obremenitvi, ki je nad 50% maksimalne obremenitve. Ocena bolečine narašča s povečevanjem intenzivnosti obremenitve. Ugotovljeno je bilo tudi, da ženske pri relativno enaki obremenitvi glede na maksimalni napor čutijo manjšo bolečino kot moški (slika 1). Občutenje bolečine v mišici povzročata visok znotrajmišični pritisk, ki aktivira čutilna živčna vlakna tipa III in pa porast strupnih snovi v tkivu, ki aktivirajo vlakna IV.

Za kopičenje večjih količin strupnih snovi v mišičnem tkivu so odgovorna predvem mišična vlakna IIb, imenovana tudi hitra mišična vlakna, ki imajo največjo kapaciteto anaerobnih energetskih procesov. Poleg mehanskih in biokemičnih vplivov imajo pri zaznavanju bolečine pomembno vlogo tudi izkušnje posameznika, ki pripisuje določeni bolečini večji ali manjši pomen.

V tekmovalnem športu naj bi bila višja toleranca na bolečino ena od kvalitet, ki jih premorejo »zmagovalci«. Vendar je ta domneva težko preverljiva, saj na športni uspeh vpliva vrsta med seboj prepletenih dejavnikov.

Slika 1: Ocene mišične bolečine nog med aktivnostjo na ciklo-ergometru (Cook et al., 1998)

Analgetični učinek športne aktivnosti

Analgetični učinek pomeni zmanjšanje občutenja bolečine na enak bolečinski dražljaj. V raziskavah se najpogosteje uporablja bolečinski dražljaj, povzročen z električno stimulacijo zobne pulpe. Dokazano je bilo, da se prag bolečine veča s povečevanjem intenzivnosti obremenitve (slika 2). Ta učinek pa ne preneha takoj po aktivnosti, ampak traja še nekaj časa po njej.

Janal et al. (1984) so ugotovili, da je po 45 minutah teka analgezija na bolečinski dražljaj približno enaka učinku intravenoznega vbrizga 10 mg morfija. Ugotovljeno je bilo tudi, da je analgetični učinek športne aktivnosti odvisen od intenzivnosti, ki pa naj bo večja od 60% VO2 maks. in naj traja več kot 30 min. Mehanizmi analgetičnih učinkov športne aktivnosti še niso dodobra pojasnjeni, obstaja pa zelo razširjena domneva, da športna aktivnost stimulira endogeni opioidni sistem. Ta domneva pojasnjuje tudi »zasvojenost« športnikov in rekreativcev s telesno aktivnostjo ter dejstvo, da se po telesni aktivnosti – kljub fizični utrujenosti – dobro počutimo.

Slika 2: Prag bolečine zobne pulpe v odvisnosti od velikosti obremenitve (Pertovaara et al., 1984)

Kako ravnati z bolečino?

Bolečina je koristna, pa naj »še tako boli«. Brez nje bi bili kot mornarji brez kompasa. Zatiskanje oči pred poškodbo, na katero nas opozarja, in nespametna uporaba protibolečinskih farmakoloških sredstev lahko vodita v nastajanje vse resnejše poškodbe, ki se je morda še dolgo ne bomo znebili. Z bolečino moramo zato skrbno ravnati in si prizadevati razumeti njeno govorico.

Bibliografija:

1. Cook, D.B. in Koltyn K. E. (2000). Pain and Exercise. Int. J. Sport Psychol., 31, 256-277.
2. Cook, D.B., O´Connor, P.J., Oliver, S.E., in Lee, Y. (1998). Sex differences in naturally occuring muscle pain and exertion during maximal cycle ergometry. Int. J. Neuroscience, 95, 183-202.
3. Pertovaara, A., in Huopaniemi, T., Virtanen, A, in Johansson, G. (1984). The influence of exercise on dental pain thresholds and the release of stress hormones. Physiology and Behavior, 33, 923-92.

Urban Praprotnik je avtor knjige Tekaški trener.