Brazilija malo drugače

Na pobudo gospoda Martina Boriška iz Kranja smo se v društvu ENO v Ljubljani nekateri člani pričeli ukvarjati z veliko željo in mislijo, kako, kdaj in sploh zakaj obiskati Brazilijo. Betonska "džungla" in agresivnost velemest, kot so Rio de Janeiro, Sao Paolo, Brazilija, Belema, in na drugi strani zelena prostranstva že tolikokrat opisanih znamenitosti pragozdov porečja Amazonke, nas niso zanimali in nas ne bi prepričali v odločitev za potovanje. Iskali smo nekaj več. Mir, lepoto pokrajine in prijazne ljudi sicer lahko doživimo marsikje, vendar je bila odločitev po prvi predstavitvi možnosti že jasna:

Konec januarja gremo v Brazilijo, cilj: Jericoacoara!

Letalske karte za relacijo Benetke – Lizbona – Fortaleza smo rezervirali en mesec pred odhodom. Prva skupina je odpotovala sredi januarja, v drugi skupini, v kateri nas je bilo sedem, pa smo se na pot odpravili nekoliko kasneje. Prvo presenečenje smo doživeli že kar na letališču v Benetkah. Stavka letališkega osebja nam je ponudila nepričakovano možnost enodnevnega bivanja v Lizboni – seveda na stroške letalske družbe TAP Portugalska. V Lizboni smo si tako lahko ogledali prečudovit trgovski trg ob obali Atlantika z vhodnim portalom v staro mestno središče in s spomenikom kralju Jose-ju kiparja Machada de Castra. Spomenik so postavili v spomin na obnovo Lizbone po uničevalnem potresu leta 1775.

Med večernim letom, ki je trajal sedem ur in pol, smo lahko občudovali čudovit mavrični sončni zahod nad Atlantikom.

Med Lizbono in Fortalezo, dvomiljonskim glavnim mestom brazilske države Ceara, so tri ure časovne razlike. Mesto leži 1000 km južneje od izliva Amazonke v Atlantik na vzhodni obali Brazilije.

Po opravljenih carinskih in kontrolnih formalnostih, ki sicer vzamejo kar nekaj časa, nam je bilo jasno, da sicer prijaznim policistom in carinikom čas in hitrost nista pomembna. Cilj našega potovanja – mestece oziroma naselje Jericoacoara – je od Fortaleze oddaljeno 350 km. Vožnjo po magistralni cesti ponoči lahko naredijo zanimivo domače živali, ki brez nadzora prečkajo cesto. Po naseljih so na cestah za umiritev hitrosti prometa montirane hitrostne ovire iz betonske opeke, ki lahko neprevidnemu vozniku kaj hitro povzročijo hude neprijetnosti.

Zadnjih 20 km do cilja smo se peljali z odprtim terenskim vozilom. Vožnja traja dobro uro preko nepreglednih in neskončno dolgih sipin brez cest oziroma označb smeri. Vsem obiskovalcem odsvetujejo, da bi se sami odpravili na vožnjo po sipinah brez spremstva domačina. Resnično doživetje! Če temni noči, nepreglednim sipinam oziroma potem brez konca dodamo še pogoste in močne deževne nalive, ko te tudi pod streho na terenskem vozilu topel dež premoči do kože, ti je hitro jasno, da cena za prevoz 5 realov po osebi za to razdaljo nikakor ni pretirana. Tečaj za en real je približno 0,37 evra, evre ali dolarje pa je priporočljivo zamenjati že na letališču, ker so sicer menjalni tečaji nekoliko manj ugodni.

Po dveh dneh avantur smo zgodaj zjutraj, ko se še niti ni zdanilo, prispeli do našega hotela. Jericovillage se imenuje naša pausada, kot hotel imenujejo Brazilci.

Naselje Jericoacoara je omejeno na 2 kilometra po dolžini in 2 po širini. Do pred nekaj leti še ni imelo niti vodovodnega omrežja niti elektrike. Gradnja novih hiš je omejena le še na nekaj prostih, vendar tudi za evropske razmere izredno dragih parcel. Nadaljnje širjenje naselja je z odlokom prepovedano.

Z lastniki oziroma najemniki hotelov se vsekakor izplača razgovor glede cene najema sob. Za našo skupino smo dosegli znižanje cene za sobo za dobrih 30%. Zanimivost v zvezi s sobami je ta, da je cena sobe enotna, ne glede na to, ali v sobi spi ena ali 3 osebe. Na tak način si lahko stroške bivanja zelo znižamo. Cene pa se vrtijo od 80 do 270 realov za sobo. V ceno sobe je vključen tudi zajtrk z obilico sadja. Mango – zelen ali rdeč, papaja, sladek ananas in lubenica… Na meniju je tudi avokado – sadež je veliko večji, kot ga lahko dobimo v Sloveniji – in banane, ki pa so so manjše, kot jih poznamo v Evropi. Sadje je moč kupiti tudi v trgovinicah po celem naselju. Ugodne cene se vrtijo okoli pol evra za kilogram.

Kaj pa naredi Jericoacoaro tako posebno? Vsekakor je več razlogov, da se tu počutimo kot v raju. Vse skupaj se zdi kot harmonična kombinacija lepote, ki pa jo ne le vidimo, ampak tudi občutimo. Pristen in silovit stik z naravo in svoboda uživanja brez omejitev vam bodo za vedno ostali v spominu. Če le niste prezahteven in razvajen popotnik ter vam čista in prijetna soba izpolnita pričakovanja, boste zagotovo imeli ta košček planeta za raj, kjer morate preživeti vsaj nekaj dni, da bi lahko spoznali vse lepote narave.

V naselju je več pausad z možnostjo dostopa do interneta. Telefoniranje je cenejše iz javnega omrežja kot preko mobilnih telefonov. Komunikacija poteka večinoma z SMS sporočili.

Čez dan se lokali in manjše restavracije z zelo okusno hrano in široko ponudbo morskih sadežev v glavnem odpirajo šele okoli poldneva, ker se nočno življenje lahko zavleče tudi do poznih ur. In smo zopet pri času, ki tukaj res ne predstavlja nobene ovire ali omejitve.

V naselju po naših informacijah ni zdravstvene oskrbe ali doma, do prvega resnega zdravnika je treba prepeljati 100 km. Sicer se lahko v dveh manjših "lekarnah" oskrbiš z osnovnimi potrebščinami, kot so zaščitna sredstva proti soncu, zdravila proti bolečinam in možnim prebavnim motnjam. Ob upoštevanju napotka, naj se voda ne pijemo iz omrežja, ampak izključno ustekleničeno, je možnost za prebavne motnje zmanjšana na minimum.

Jericoacoara z okolico je bila pred nekaj leti razglašena za eno od najlepših deset plaž na svetu. Neskončne peščene plaže, toplo morje z vedno visokimi valovi za uživanje v njihovem preskakovanju ali surfanju po valovih nudijo obiskovalcu veliko užitkov. Jericoacoara ima posebno geografsko lego, kjer lahko iz sipin opazujemo jutranje prebujanje dneva s sončnim vzhodom iz morja, kakor tudi večerno počasno ugašanje sončnih žarkov daleč v morju proti zahodu. Ob večerih se ob sončnem zahodu zbirajo množice na bližnji sipini in uživajo ob prekrasnem pogledu na zahajajoče sonce, ki daleč v morju izgublja svojo moč in navdušuje s svojo veličastno barvitostjo.

Po sončnem zahodu se je naša skupina, če je le bila sipina suha in ni bil napovedan topel dež, pod vodstvom gospoda Martina Boriška sproščala v zavetju sipin v soju lune in zvezdnega neba.

Po enournem sproščanju smo po navadi skupaj odšli v eno od številnih lepo osvetljenih restavracij na zelo okusne naravne sokove. V Jeriku, kot smo poenostavljeno poimenovali naše naselje, so vse tri glavne in ostale stranske ulice peščene oziroma iz mivke in je tako hoja zelo mehka. Ves čas našega bivanja smo bili napravljeni v kratkih hlačah in majicah, obuti pa v natikače.

Največja zanimivost Jericoacoare je vsekakor velika skala pedra furada, ki se nahaja v njenem skalnatem predelu, dobro uro hoda od naselja. Ogromno odprtino v skali so izdolbli močni atlantski valovi in izrisali v njeni notranjosti prečudovite oblike. Od sive, zelene in modre do škrlatno rdeče in rumene se prelivajo barve po skalah in v njeni notranjosti kot potočki iz drugega planeta. Če imate to srečo, da ste ob skali v času med 15. junijem in 30. julijem, lahko skozi luknjo v skali občudujete zahod sonca v morju.

[PAGEBREAK]

Tatayuba

Domačini vneto in nevsiljivo ponujajo več aktivnosti obiskovalcem, napogosteje izlete z bugiji, ali pa izlete v uro oddaljene vasi.

Zelo zanimiv je izlet z bugiji v 34 km oddaljeno naselje Tatayuba. Pot do Tatayube nas najprej pelje nekaj kilometrov ob peščeni obali. Potem prečkamo zaliv lagune na splavih. Splavarji za majhno plačilo ves dan prevažajo turiste preko lagune tako, da z dolgimi palicami porivajo splav preko zaliva. Prvič se ustavimo v gozdu in senci mangrovinih krošenj. Mangrova je eno redkih dreves, ki preživi s slano vodo. Z velikimi nadzemnimi koreninami drevo diha in srka vodo, ki jo takoj pošlje v liste, kjer se izloči v najkrajšem času, da tako rastlina lahko preživi.

Pot nas vodi naprej preko ustja reke Guriu do prvega manjšega ribiškega naselja, ki ga je pred leti orkan porušil do tal. Prizadetim domačinom je država kilometer stran zgradila nove domove, ki so sicer zelo skromni, pa vendar polni življenja. V novem naselju imajo tudi majhno cerkvico, v središču naselja pa celo nekaj betonskih klopi za počitek v senci palmovih dreves. Ker pa življenje tudi tukaj ni večno, imajo malo pokopališče zunaj naselja. Na prostoru starega naselja stojita dve manjši hiški, narejeni kot v starih časih iz palmovih vej in blata. Tu se osvežimo s svežo in ohlajeno kokosovo vodo. Pot nadaljujemo preko visokih in strmih sipin, kjer nam vozniki bugijev v žile poženejo kar nekaj adrenalina. Sredi puščave nam pokažejo še puščavske rože in nas poučijo o njihovem nastanku. Rastline praktično okamenijo kot posledica delovanja soli, močnega sonca in drugih klimatskih razmer. Kmalu zagledamo manjše naselje ob laguni in pred hišami polno bugijev. To je naš današnji cilj – naselje imenujejo Nova Tatayuba, saj je prvotno naselje Tatayubo prekrila sipina. Nekateri med nami so se okopali v topli sladki vodi lagune, drugi smo se odžejali z okusnimi in naravnimi sokovi manga in ananasa. Pot nazaj nas je vodila po istih sipinah. Utrujeni in polni novih vtisov se vrnemo v našo pausado .

Jijoba

Med več možnimi izleti smo se odločili še za izleta v bližnjo, uro vožnje oddaljeno vas Jijoba in za drugi daljši izlet v 250 km oddaljeno bolj poznano turistično naselje Lagohinja. Na obeh izletih smo uživali v neskončno dolgih km vožnje ob morju.

Vas Jijoba je manjše naselje z eno glavno ulico, kjer ima človek občutek, da se ravno tu, sedaj in na tem mestu dogaja vse življenje in da tukaj ljudje trgujejo drug z drugim in izmenjujejo blago za blago. Pa le ni tako. Na glavni ulici vlada med avtomobili nekakšen kaos in zdi se, kot da prometni predpisi tu ne veljajo za nikogar. Ljudje se prevažajo na tovornjakih, iz katerih tudi ponujajo razno blago mimoidočim. Glavna tržnica v sosednji ulici je polna prodajalcev sadja in zelenjave, meso in mesni izdelki se prodajajo kar na odprtih stojnicah, kar je za naše pojmovanje čistoče in higienskih predpisov nekako nedoumljivo. Nekaj metrov stran, takoj za prvimi hišami, pa se že začne področje neskončnega brezpotja peska in sipin ter redko posejanih skromnih hiš domačinov. Povprečna hiša ima eno sobico z vhodnimi vrati in enim oknom ter manjšim nadstreškom, kjer se lahko skrijejo pred dežjem ali močnim soncem. Država Ceara je najrevnejša država Brazilije s povprečno plačo 250 realov . To je nekaj manj kot 90 evrov – le predstavljamo si lahko, kako skromno je takšno življenje.

Lagohigna

Na drugi daljši izlet smo odšli z dvema terenskima voziloma zgodaj zjutraj, kajti pred nami je bilo preko 500 km vožnje, od tega kar prek 100 km po obalah Atlantika. Naš cilj je bila Lagohinja, turistično bolj znana kot Lagohinga. Glavne ceste so magistralne ceste, kjer je dovoljena hitrost vožnje 100 km na uro. Promet na glavnih cestah je redek, saj so cene 95-oktanskega bencina višje kot v Sloveniji. V zadnjem času Brazilija zelo podpira prodajo etanola kot nadomestka bencinom. Etanol pridobivajo iz sladkornega trsa. Brazilija je največja svetovna proizvajalka sladkornega trsa na svetu, zato si vlada zelo prizadeva, da bi se etanol bolj uveljavil kot pogonsko gorivo. Cena litra etanola je 0,63 evra, medtem ko je cena normalnega bencina več kot 1 evro. V zadnjem času se v Braziliji proda preko 70% novih avtomobilov z motorjem na etanol.

Ob glavnih cestah so veliki nasadi kokosovih palm, manga in papaje. Po petih urah vožnje smo prispeli v Lagohingo. Temperature se v tem času podnevi gibljejo med 30 in 35 o C. Na plažah se kopalci mečejo v valove in uživajo v vožnjah ob obali z majhnimi štirikolesnimi motorčki. Žejo si gasijo na mnogih stojnicah s pijačami na plaži ali pa leno poležavajo v senci palminih dreves.

Pot nazaj je bila bolj zanimiva, saj smo se več kot 50 km peljali po peščenih brezpotjih tik ob obali. Vožnja ob morju je možna le v času oseke. Plimovanje je kar visoko in ob plimi ne dovoljuje vožnje in uživanja te vrste. Ob obali so poredko posejani manjši hotelčki ter sem ter tja manjša naselja z ribiškimi kolibami in tako prepoznavnimi in tipičnimi ribiškimi čolni. Obala je bogata z izviri sladke vode, ob katerih se domačini in predvsem otroci pridejo umivat. Večkrat smo prečkali sladkovodne lagune s splavi ali pa jih obšli čez bližnje vasi po daljši poti. V poznih popoldanskih urah smo se vračali proti našemu Jerico Villagu. Sonce je zahajalo za bližnjimi vzpetinami v krošnjah palm in žarki so risali še zadnje obrise na oblakih v daljavi. Kmalu so temno nebo preplavile zvezde, a oko je zaman iskalo veliki voz, ki tukaj – južno od ekvatorja – ni viden. Zvezdno nebo smo lahko občudovali še nekaj časa, preden smo prevozili zadnje kilometre zanimivega, vendar tudi utrudljivega izleta in se vrnili v hotel.

Domačini ponujajo še številne druge možnosti za razvedrilo, kot so jahanje konj, učenje surfanja na valovih, vožnje z ribiči na ribolov, učenje capoeire – obrednega plesa starih prednikov – ali pa deskanja po sipinah. To pa so izzivi, da prihodnje leto ponovno preživimo nekaj dni v raju in ponovno obiščemo Jericoacoaro.

Za dodatne informacije o društvu ENO pišite na majda.borisek @ tele-cable.net