Prehranske maščobe in hujšanje

Prekomerna telesna teža oziroma debelost poveča tveganje za nastanek raznih kroničnih nenalezljivih boleznih: sladkorna bolezen tipa 2, srčno-žilne bolezni, mišično-skeletne motnje in nekatere vrste raka. Debelost ima tudi psihološke posledice: raziskave kažejo, da so pretežki in debeli pogosto socialno izključeni in imajo slabšo samopodobo. Posebej problematični so lahko ti učinki za otroke in odraščajočo mladino.

Razen redkih posameznikov, kjer se pojavi kot bolezenski simptom ali posledica jemanja nekaterih zdravil, je debelost vedno rezultat neustreznega življenjskega sloga, ki ima za posledico neravnovesje med zaužito in porabljeno energijo: uživanje energijsko  prebogate hrane in pomanjkanje gibanja.

Po ocenah naj bi bilo v razvitih deželah okrog 50% populacije predebele. Strokovnjaki iz različnih področij se zato zadnjih 40 let ukvarjajo z vprašanjem, kako prepričati ljudi, naj skrbijo za normalno telesno težo in s tem posredno za zdravje, hkrati pa seveda tudi iščejo najprimernejše rešitve za tiste, ki so že prestopili meje.

Za izgubljanje telesne maščobe je treba ustvariti kalorični deficit, zaužiti je treba manj energije kot je porabimo. To lahko dosežemo:

1. z zmanjšanjem zaužite energije,
2. s povečanjem telesne aktivnosti ali
3. s kombinacijo teh dveh metod, kar je – vsaj za večino ljudi – psihično in fizično najmanj obremenjujoče.

Dokazano je, da je za hujšanje oz. odpravljanje odvečne telesne maščobe najučinkovitejša oz. najlažja metoda kombinacija telesne vadbe in prilagojene prehrane, v strokovnih krogih pa še vedno potekajo debate o tem, kakšna prehranska intervenca je za splošno populacijo najprimernejša za vzpostavitev in – kar je še pomembneje – vzdrževanje normalnega razmerja med pusto telesno maso in telesno maščobo na dolgi rok. V tem kontekstu je Summerbell s sodelavci (1) opravil pregled in analizo strokovne literature. V pregled so bile vključene raziskave, ki so zadostile naslednjim kriterijem:

1. raziskava je morala preučevati razlike me nizkomaščobnim in ostalimi oblikami prehranskih režimov;
2. primarni namen raziskave je bil hujšanje;
3. stanje sodelujočih v raziskavi je bilo spremljano še najmanj 6 mesecev po zaključku raziskave;
4. sodelujoči v raziskavi so morali biti polnoletni in pretežki oz. debeli.

Raziskave, ki so vključevale nosečnice in posameznike z resnimi zdravstvenimi težavami niso bile zajete v pregled. V pregled so bile tako vključene 4 raziskave, ki so sodelujoče spremljale še 6 mesecev po zaključku, 5 raziskav 12 mesecev in 3 raziskave 18 mesecev.

Analiza rezultatov raziskav je pokazala, da med skupinami z nizkomaščobnim režimom prehrane in ostalimi skupinami ni bilo pomembnih razlik v količini izgubljene telesne teže. Poleg tega razen pri eni raziskavi, ki je pokazala majhno a statistično pomembno razliko v skupnem holesterolu, med skupinami ni bilo pomembnih razlik pri raznih drugih meritvah, npr. serumskih lipidih in krvnem tlaku.

Pregled strokovne literature torej kaže, da za hujšanje in dolgoročno vzdrževanje zmanjšane telesne teže omejevanje uživanja maščob ni učinkovitejša metoda od splošne kalorične omejitve. Še več, druge raziskave in praksa kažejo, da ne obstaja režim, ki bi bil univerzalno učinkovit. Čeprav je prepričanje, da je za potrebe hujšanja in vzdrževanja telesne teže najbolj smiselno v prehrani omejiti maščobe (in sladkor), še vedno zelo razširjeno (tudi med zdravniki in drugimi strokovnjaki, ki lahko vplivajo na ravnanje ljudi), je danes jasno, imajo pri epidemiji debelosti zelo pomembno vlogo (tudi) vsi ogljikovi hidrati, saj ima zaradi sedečega, telesno neaktivnega načina življenja in nekakovostne prehrane čedalje več ljudi težave s presnovo le-teh. Telesne celice sčasoma postanejo neobčutljive na hormon inzulin, katerega naloga je tudi omogočanje prenosa krvnega sladkorja v celice in s tem uravnavanje ravni krvnega sladkorja. Stanju, ko inzulin kljub zadostni količini v krvi ne more opravljati svoje naloge, pravimo inzulinska odpornost, ki je vzrok diabetesa tipa II.

Inzulinska odpornost med drugim povzroča tudi to, da prehrana z visokim deležem ogljikovih hidratov povzroča velika nihanja krvnega sladkorja in posledično napade lakote. Namesto, da bi jih obrok nasitil, pri inzulinsko odpornih ljudeh čez čas povzroči še večjo lakoto. Zaradi tega običajno zaužijejo več kalorij, kakor jih dejansko potrebujejo, hkrati pa imajo čez nekaj ur ponovno močan občutek lakote. Ker večina ne šteje kalorij, se na ta način (ob vtisu, da se prehranjuje zdravo, saj uživa zelo malo maščob) pravzaprav samo še poglablja problem inzulinske odpornosti  in kopičenje odvečnih telesnih maščob.

Literatura

1. Summerbell CD, Cameron C, Glasziou PP. Advice on low-fat diets for obesity. Cochrane Database Syst Rev, 2008;(3): CD003640.
2. Hooper L et al. Effect of reducing total fat intake on body weight: systematic review and meta-analysis of randomised controlled trials and cohort studies. BMJ, 2012; 345: e7666.
3. Pirozzo S, Summerbell C, Cameron C, Glasziou P. Should we recommend low-fat diets for obesity? Obes Rev, 2003; 4(2): 83 – 90.