Teorije staranja

Staranje je proces, ki še do danes ni popolnoma raziskan. Zakaj se staramo? O tem obstaja več teorij; nekatere staranje pripisujejo genskim zapisom, druge obrabi celic zaradi notranjih in zunanjih vplivov, npr. vplivov ultravijolične svetlobe, prehrane in presnovnih produktov, škodljivih prostih radikalov itd. Nobena od teorij pa zaenkrat še ne podaja dokončne razlage sprememb, ki se dogajajo v procesu staranja. Vzrok za to leži v kompleksnosti tega procesa, ki se razlikuje od človeka do človeka in celo od enega telesnega sistema do drugega.

V povprečju in gledano kronološko moški svoj višek doživijo v poznih dvajsetih, ženske pa sredi tridesetih let. Takrat je telo popolnoma zrelo, je na vrhuncu svojih moči in človek ima najbolj izostren um. Nekje med 28. in 36. letom starosti večina ljudi doseže prelomno točko, ko se nehajo razvijati in začno starati.

Statistično: fiziološke funkcije in zmožnost pomnjenja z leti upadata. Kakovost vsake biolške funkcije v vsakem desetletju življenja po 35. letu upade za tri do šest odstotkov. Dobra novica pa je, da določene funkcije, kot sta mentalna bistrost in inteligenčni količnik, pri nekaterih ljudeh ne kažejo skoraj nič nazadovanja. So ljudje, ki določene funkcionalnosti med 35. in 75. letom celo razvijajo.

Večina strokovnjakov, ki se ukvarjajo s staranjem, se strinja, da je staranje skupna posledica različnih vplivov skozi življenje. Ti vplivi vključujejo dejavnike okolja, dednosti, kulture, prehrane, telesne aktivnosti itd. Zaenkrat najbolj veljavna teorija naj bi bila torej zmes specifičnih teorij, katerih najpomembnejše bodo predstavljene v nadaljevanju.

Evolucijska teorija

Za vse vrste organizmov je ohranjanje vrste primarnega pomena, zato se med evolucijo razvijejo in ohranijo tisti mehanizmi, ki omogočajo, da imajo odrasli plodni osebki plodne potomce, ki bodo lahko nadaljevali vrsto. Ti mehanizmi se ohranjajo zaradi selekcijskega pritiska. Ta je torej najmočnejši v plodnem obdobju, v starosti pa se močno zmanjša, zato iz tega stališča to obdobje ni pomembno. In ker to obdobje ni tako pomembno, tudi mehanizmi, ki ohranjajo vitalnost organizma, pri starejših niso tako natančni kot pri mladih.

Teorija genske programiranosti

Teorija genske programiranosti pravi, da obstajajo geni, ki določajo maksimalno število delitev določene vrste celic v določenem življenjskem obdobju. Primer: fibroblasti, celice, ki so del vezivnega tkiva, proizvajajo kolagen in sodelujejo v procesu celjenja ran, se pri dojenčku lahko podvojijo 60x, pri starostniku pa le 40x. Zaradi tega se s stranjem zmanjšuje število celic z najraličnejšimi življenjsko pomembnimi funkcijami.

Nevroendokrina teorija

Nevroendokrini sistem je sistem povezanosti živčevja in žlez z notranjim izločanjem (hormonski sistem), kjer aktivnost živčnega sistema uravnava sproščanje določenih hormonov. Preko tega sistema so uravnavane številne življenjsko pomembne funkcije.

Nevroendokrina teorija staranja pravi, da s staranjem pride do slabšega delovanja živčnega sistema in posledično do slabšega uravnavanja izločanja hormonov. Značilen primer je upad izločanja rastnega hormona, ki ima številne funkcije, povezane z obnavljanjem telesnih tkiv in presnovo. Izredno pomembno vlogo pri obnavljanju tkiv in pri presnovi imajo tudi spolni in ščitnični hormoni. Zaradi medsebojne povezanosti izločanja (določen hormon lahko spodbuja ali zavira izločanje drugih hormonov) porušeno ravnovesje enega hormona običajno pripelje do odstopanja od normalnih količin vseh ostalih medsebojno odvisnih hormonov.

[PAGEBREAK]

Teorija imunskega sistema

Imunski sistem je kompleksen sistem specializiranih celic in organov, odgovoren za obrambo telesa proti vsem potencialno škodljivim tujkom v telesu (bakterije, virusi, paraziti itd.). Po teoriji imunskega sistema se s starnjem učinkovitost tega sistema močno zmanjša, zaradi česar pride do upada obrambne sposobnosti telesa, ki tako postane bolj dovzetno za okužbe in progresivne poškodbe organov in tkiv.

Teorija akumulacije škodljivih snovi

Teorija akumulacije škodljivih snovi govori o tem, da telo v življenju ustvari več strupov in drugih škodljivih snovi, kot jih lahko izloči. Ti strupi se zato v telesu kopičijo, prizadanejo normalno delovanje celic in na koncu pripeljejo do celične smrti.

Teorija obrabe in kvarjenja

Teorija o obrabi in kvarjenju je nastala že davnega leta 1882, prvi pa jo je predstavil nemški biolog dr. August Weismann. Vsi organi in telesne celice se s staranjem obrabijo in poškodujejo. Nanje vplivajo škodljive snovi v prehrani, presnovni produkti prehrane, prekomerno uživanje sladkorja, nasičenih maščob, alkohola in nikotina, škodljivi ultravijolični žarki in številne druge oblike stresa. Seveda bi se celice in organi obrabili in kvarili, tudi če bi izločili vse potencialno škodljive dejavnike, zmanjšala bi se le hitrost obrabe.

Poleg neposrednih vzrokov obrabe in kvarjenja, ki so našteti zgoraj, pa obstaja tudi posredni vzrok; telo ima sposobnost popravljanja nastalih poškodb, vendar pa te sposobnosti s staranjem upadajo, zaradi česar pride do kopičenja obrabe in poškodb. Tako ima lahko starejša oseba npr. težave z zdravljenjem bolezni, ki bi ji bila v mladosti z lahkoto kos.

Prosti radikali

Prosti radikali so visoko reaktivne molekule, ki povzročajo poškodbe telesnih celic. Nastajajo kot stranski produkt povsem normalnih kemičnih reakcij presnove v celicah in pod vplivom škodljivih zunanjih dejavnikov, kot so cigaretni dim, razne kemikalije, strupi, UV žarki, smog itd.

Škodljivost prostih radikalov zmanjšujejo mehanizmi, ki deaktivirajo te škodljive molekule. Ti mehanizmi vključujejo antioksidante (npr. vitamin A, C, E) in različne encime, vendar se s staranjem njihova učinkovitost zmanjšuje, negativne posledice pa kopičijo.

Teorija dezorganizacije

Teorija dezorganizacije izhaja iz zakona o entropiji, kar pomeni neprestano prehajanje iz organiziranosti v nered. V telesu se v vsakem trenutku izvaja ogromno število procesov, ki morajo biti primerno organizirani vse do molekularne ravni. Povsem razumljivo je, da vmes prihaja do napak, ki so vzrok za nadaljnje napake itd. Ta verižna reakcija se v telesu manifestira kot staranje.

Poleg naštetih obstaja še nekaj bolj specifičnih teorij in teorij, ki izhajajo iz naštetih. Vendar pa, kot je bilo omenjeno že na začetku, se večina strokovnjakov strinja, da se pravi odgovor na večno vprašanje »zakaj se staramo«, skriva v prav vsaki od obstoječih teorij, ki se, če se stvari lotimo natančneje, v marsikaterem izhodišču prekrivajo.

Za konec

Morda vprašanje "zakaj se staramo" za nestrokovnjake niti ni najpomembnejše. Veliko bolj pomembno vprašanje, vsaj po mojem mnenju, je: kako ostati mladosten, vitalen, aktiven?

Odgovor na to vprašanje je bolj preprost: z zdravim, telesno aktivnim načinom življenja in ustvarjanjem in / ali izbiranjem zdravju prijaznega biološkega, psihološkega in socialnega okolja. Živeti in delati v rizičnem in neprijaznem okolju ima namreč očitne negativne vplive na zdravje. Najboljša strategija je stalni trening mentalnih sposobnosti in vzdrževanje globokih osebnih stikov: v tem primeru velja, da je kakovost pomembnejša od kvantitete. Bolje je soustvarjati ljubeče okolje s peščico ljudi, ki so nam zelo blizu, kot z več ljudmi, ki so zgolj znanci. Pomembno je seveda imeti tudi dobre prijatelje, ki so sicer morda res samo prijatelji, vendar se z njimi lahko nasmejimo, imamo lepo in uživamo življenje. Strast v vsakem pogledu je pomemben dejavnik naše mladostnosti.