Telesna dismorfična motnja

Ko se pogledate v ogledalo, vidite svoj odsev, vendar gre redko za neko povsem objektivno podobo, pač pa ji “malarji” v očeh dodajo stvari, ki jih o sebi mislite, oziroma stvari, ki ste jih o sebi izvedeli od drugih. Večina ljudi s tem nima pretiranih težav, lahko pa te težave postanejo hudo breme, ki preraste v bolezen.

Telesno samopodobo človek razvije na podlagi videnega, pa tudi na podlagi čustev, domišljije, občutkov in odzivov drugih ljudi, predvsem tistih v zelo zgodnjem otroštvu in med odrašanjem. Telesna samopodoba je fluidna in se neprestano spreminja – za marsikatero žensko je ta spremenljivost izjemno otipljiva, saj jo lahko opazuje skozi menstrualni cikel. Ne govorimo o dejanskem spreminjanju telesa, pač pa o psihološkem doživljanju sebe. Samopodba nam ni prirojena, pač pa si jo priučimo skozi primarno in sekundarno socializacijo med izgradnjo lastne identitete.

Naša zrcalna podoba je pogosto prvi način, kako začnemo doživljati sebe, in eno od močnejših orodij za razumevanje, kako nas doživljajo in vidijo drugi. Kako se vidimo, pomembno vpliva na zavest o lastnem telesu in posledično tudi na samozavest. Običajno s tem povsem normalno živimo, pa čeprav smo prepričani o disproporcionalnosti kakega telesnega dela ali celo celega telesa. S svojimi namišljenimi ali morda deloma realnimi napakami lahko živimo, saj se jih naučimo sprejemati, jih na določene načine prikrivati ali korigirati. Skrb za svoj videz je normalen proces socializiranega posameznika. Da smo se srečali z resnejšo vrsto težav, pa je jasno, ko nas začne podoba iz ogledala preganjati do te mere, da postane življenje bolj ali manj podrejeno njeni diktaturi. Misli o lastni telesni pomanjkljivosti lahko postanejo prisilne misli in začnejo predstavljati pravo muko, saj nas začnejo siliti v kompulzivna dejanja, kot je obsedeno pogledovanje v ogledalo, stalna vznemirjenost in nejevolja, mučenje bližnjih z vprašanji o svojem videzu in na koncu begom v samoto in stran od družabnosti. Ko se to zgodi, govorimo o telesni dismorfični motnji.

Telesna dismorfična motnja (TDM) ni telesna napaka, pač pa motnja v doživljanju lastnega telesa oziroma njegovega dela. Pri posameznikih, ki trpijo za TDM, ostali ljudje pogosto sploh ne opazijo napake, ki preganja obolelega, če pa jo opazijo, jo imajo za manjšo nepravilnost in popolnoma nepomembno stvar. Posameznik lahko začne obsedeno razmišljati o svojih laseh, majhnih prsih, prevelikem nosu, dolgih rokah, ozkih ali širokih bokih ali o lastni debelosti – katerakoli domnevna telesna napaka ga lahko požene v čustveno-miselno torturo. Ko začne posameznik toliko pozornosti namenjati svojemu videzu, lahko to bližnje odbija, saj ne morejo doumeti, kaj je tako velik problem, saj oni težave enostavno ne vidijo oziroma je ne vidijo v takih dimenzijah kot prizadeti posameznik. Medtem ko bližnji vidijo povsem normalno osebo, ima prizadeti občutek, da ga iz ogledala gleda podoba, kakršne vidimo v zabaviščnih parkih, kjer so postavljena preveč konkavna ali konveksna ogledala ali ogledala z drugimi napakami, v katerih smo videti popačeni.

TDM, obsedenost s svojim videzom, se razleze v celotno posameznikovo življenje, saj ga obremenjuje neprestano, se naseli v njegove odnose z drugimi ljudmi in ga lahko začne onemogočati tudi na področjih, kjer je prej uspeval.

TDM vključuje tri vrste obnašanja:

1. prisilne misli o lastnem telesu in njegovem videzu, obsedenost z videzom;
2. prisilna dejanja oziroma kompulzije, s katerimi posameznik skuša olajšati pritisk, ki ga čuti zaradi neprestanih misli o videzu, ki jih ne more “ugasniti”. Med ta dejanja sodijo neprestano preverjanje “problematičnega” dela telesa v ogledalu, dodajanje oziroma popravljanje make-upa oziroma preverjanje, ali oblačilo dobro prekriva našo “sramoto”, in tudi neprestano obremenjevanje drugih ljudi z vprašanji, ali se njim zdi, da je njihov “problematični” del telesa v redu. Ta dejanja, ki se zdravim zdijo še večje breme, saj lahko zavzamejo precej posameznikovega časa, prizadetemu predstavljajo kratkotrajno olajšanje in beg pred prisilnimi mislimi;
3. strategije umika in bega. Zaradi obremenjenosti s svojim videzom se posameznik začne zapirati v svoj svet, se izogibati družabnostim in na splošno iskati situacije, kjer ga drugi ne bodo mogli videti.

TDM je večplastna težava, saj kot prvo posameznika sili k stalnem premišljevanju o videzu, po drugi strani pa je posameznik popolnoma prepričan, da gre za resničen problem in ne namišljeno lepotno napako. Prav zaradi slednjega je TDM tako težko odpraviti, saj je treba trpečega najprej naučiti videti realno sliko – tako kot jo vidimo vsi drugi, neobremenjeni z njegovimi težavami, ki se, ko je enkrat tako daleč, same potencirajo in posameznika ujamejo v začarani krog napačne samopodobe. In kot tretje: veriga prisilnih dejanj in umikanja, v katero se pred prisilnimi mislimi zateče posameznik, sicer začasno olajšajo napetost, vendar na daljši rok samo krepijo popolnoma distorzirano podobo, ki jo ima trpeči o sebi, hkrati pa je možnost, da bi prekinil s temi napačnimi vzorci, čedalje manjša.

Posamezniki se s TDM spopadajo na različne načine. Nekateri svoje težave skrivajo in se trudijo pred bližnjimi prikriti svoje dvome o sebi, drugi zapadejo v depresijo, celo razmišljajo o samomoru, spet tretji svoje lepotne napake odpravljajo z lepotnimi operacijami. Težava s tem je, da lepotne operacije ne popravijo “napačnih” misli, ki so resnična težava, in pogosto se zgodi, da pacienti bodisi niso zadovoljni z rezultati operacije ali pa se njihove prisilne misli usmerijo na kakšno drugo, novo telesno “nepravilnost”.

Kaj točno je vzrok za pojav TDM, še ni jasno, več raziskovalcev pa ugotavlja, da pri ljudeh s TDM, kakor tudi z drugimi obsesivno-kompulzivnimi motnjami, tesnobo in depresijo, prihaja do motenj pri uravnavanju ravni serotonina, k čemur smo lahko nagnjeni tudi genetsko. Zagotovo lahko misli, ki vodijo v TDM, sprožijo tudi kulturno posredovana sporočila, ki jih v času množičnih medijev ne manjka. Vzrok za razvoj TDM pa je lahko tudi spolna zloraba v otroštvu.

Koliko ljudi zares ima TDM, je težko ugotoviti. Pacient sam sebe težko prepozna (težavo vidi v svojem videzu, ne v svojih distorziranih mislih), zdravniki pa pogosto tudi niso dovolj pozorni na morebitne psihične motnje svojih pacientov, vendar je pred časom British Medical Journal objavil oceno, da za hudo obliko TDM trpi 1% populacije, to pa je trikrat več kot pred 25 leti. Čeprav velja TDM predvsem za težavo, s katero se spopadajo najstnice, pa se TDM pojavlja tudi pri moških in čedalje pogosteje tudi pri starajoči populaciji, ki normalnega, s staranjem povezanega telesnega propadanja v z mladostjo obsedeni kulturi ne zmore doživljati na zdrav način. Moški se najpogosteje obremenjujejo s kožo, plešavostjo, velikostjo genitalij in z željo po mišičastem telesu – podobi, ki jo kot idealno posredujejo revije in filmi. Želja po mišičastem telesu je t.i. mišična dismorfija, fante in moške pa pogosto žene v zlorabo anabolnih steroidov, s pomočjo katerih postajajo čedalje bolj mišičasti, a nikoli zares zadovoljni sami s sabo.

Posameznik, ki ima TDM, ni obsojen na trpljenje za vse življenje, saj mu lahko pomagajo strokovni delavci, predvsem z kognitivno-behaviorističnimi metodami, nekateri pa se boja proti TDM lotevajo tudi s predpisovanjem selektivnih zaviralcev privzema serotonina. Pri TDM se običajno za največji zalogaj izkaže pacientovo sprejemanje diagnoze, saj sam ne more dojeti, da problem ni v njegovem “groznem” videzu, pač pa v njegovih izkrivljenih mislih in prepričanjih o sebi.