Operacija sprednje križne vezi

Sprednja križna vez (ACL) je ena od štirih vezi v kolenu in preprečuje sprednji premik in rotacijo
golenice glede na stegnenico (1,2). Pričvrščena je na golenico in stegnenico in je sestavljena iz dveh
snopov glede na mesto pričvrstitve na golenico (slika 1,2).

Zdrava križna vez

Poškodba sprednje križne vezi je resna poškodba, ki zelo vpliva na funkcijo kolena. Mehanizem
poškodbe je običajno rotacija ob upogibu in valgus nategu kolena, lahko pa se vez pretrga pri
prevelikem iztegu kolena (1). Ob poškodbi poškodovanec začuti bolečino in preskok v kolenu,
zasliši lahko tudi pok in običajno preneha s športno aktivnostjo. Po nekaj urah se pojavi izliv
v kolenu. S kliničnim pregledom, s preiskavo z magnetno resonanco (MR) in artroskopijo
postavimo diagnozo poškodovane sprednje križne vezi in ugotovimo morebitne dodatne
poškodbe v sklepu (meniskus, hrustanec, ostale vezi) (slika 3,4). Bolniku nato svetujemo ustrezno
zdravljenje in običajno predlagamo operativno rekonstrukcijo poškodovane vezi (2).

Poškodovana križna vez

Poškodba sprednje križne vezi povzroča anterolateralno nestabilnost kolena, kar onemogoča
izvajanje številnih športnih aktivnosti. Povzroča tudi hitrejšo obrabo sklepa in dodatno poškodbo
meniskusov (3). Konzervativno zdravimo bolnike, ki nimajo težav s kolenom pri normalnih
dnevnih aktivnosti in se ukvarjajo le s športnimi aktivnostmi, pri katerih ni večjih rotacijskih
obremenitev. Pri športnikih, ki se ukvarjajo s kontaktnimi športi, športi z žogo in smučanjem je
rekonstrukcija sprednje križne vezi za nadaljevanje izvajanja le teh običajno potrebna. Poleg tega
operacijo svetujemo bolnikom, ki imajo težave s stabilnostjo pri normalnih dnevnih aktivnostih
(2,3).

Pri pregledu literature je rekonstrukcija sprednje križne vezi uspešna v 75 % – 95 % primerov
(1,2,4). Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na uspeh operacije, so pravilna postavitev kanalov,
primerna fiksacija presadka in nadzorovana rehabilitacija bolnika. Rekonstrukcijo sprednje križne
vezi opravimo z artroskopskim posegom. Za presadek s katerim rekonstruiramo vez najpogosteje
uporabimo tetive upogibalk kolena in sicer semitendinozusa in gracilisa – hamstringov (slika
5,6). Lahko pa uporabimo srednjo tretjino patelarnega ligamenta ali del tetive kvadricepsa. Pri
revizijskih posegih imamo na voljo tudi tetive darovalcev (alografti) (4,5).

Rekonstrukcija sprednje križne vezi

Pri operaciji pripravimo kostni kanal na golenici in stegnenici. Preko vodil, ki jih vstavimo v sklep
na točno določena mesta, povrtamo kanale z nastavkom, ki je enak debelini transplantata (slika
7). Na ta način se določi izometrija ligamenta in prepreči njegova utesnitev pri iztegu. Predstavlja
najpomembnejši del operativnega posega in vpliva na dolgoročni uspeh posega (2,3,4). V kanale
nato vstavimo presadek in ga učvrstimo na različne načine. Za fiksacijo uporabljamo materiale, ki
jih proizvajalci definirajo kot razgradljive. Prednost razgradljivih fiksacij v primerjavi z metalnimi
je, da jih ni potrebno odstranjevati, ne motijo preiskave z magnetno resonanco (MR) in se s
časom razgradijo ter kostno pregradijo. Najpogosteje se uporablja tehnika rekonstrukcije sprednje
križne vezi z enim snopom (single bundle tehnika). Raziskave zadnjih let ugotavljajo boljše
rezultate rotacijske stabilnosti pri uporabi anatomske rekonstrukcije z dvema snopoma (double
bundle tehnika). V tem primeru ločeno rekonstruiramo anteromedialni in posterolateralni snop
sprednje križne vezi (3,4,5). Na ta način obnovimo normalno anatomijo sprednje križne vezi in
izboljšamo rotacijsko stabilnost kolena (slika 8).

Kostni kanal

Po operativnem posegu je bolnik v bolnišnici nekaj dni, normalno shodi in prične s pasivnimi
in aktivnimi vajami ter elektrostimulacijo kvadricepsa. Koleno in predel odvzemnega mesta
hladimo in na ta način zmanjšamo nastanek otekline in hematoma. Možnost komplikacij
po operativnem posegu je majhna, najresnejši zaplet je vnetje sklepa. V tem primeru koleno
izpiramo in uvedemo antibiotično terapijo. Rehabilitacija po operaciji poteka v več sklopih,
ki so prilagojeni vraščanju ligamenta in njegovi ligamentizaciji. Rekonstruiran ligament se
postopno vrašča v kost, kar običajno traja od 8 do 12 tednov, med tem poteka tudi remodeliranje
in ligamentizacija kolagenskih vlaken (6). V tem obdobju je ligament najbolj izpostavljen
poškodbam ali preobremenitvam, kar se upošteva pri rehabilitacijskem protokolu. Po treh mesecih
se prične z večanjem obremenitev (tek, fitnes, kolesarjenje). V kolikor je muskulatura po 6 mesecih
simetrično okrepljena, kar ugotovimo s funkcionalnim testiranjem in izokinetičnimi meritvami,
lahko bolnik postopno prične z vsemi športnimi aktivnostmi (7).

S povečevanjem števila primarnih rekonstrukcij se veča tudi število ponovnih rekonstrukcij. Vzrok
za pojav nestabilnosti po rekonstrukciji je ponovna poškodba kolena, napačno postavljeni položaji
kanalov, popuščanje fiksacije, nepravilna rehabilitacija in spregledana nepravilna osna obremenitev
okončine ali multiligamentarna okvara (8,9). Pri ponovni rekonstrukciji je potrebno ugotoviti
položaj kanalov in izmeriti njihovo velikost v femorju in v tibiji. V primeru, da je razširjen kostni
kanal večji od običajno pričakovane debeline presadka, je potrebno pred ponovno rekonstrukcijo
razširitev najprej napolniti z avtologno kostjo, odvzeto iz medenice. Ponovno rekonstrukcijo lahko
opravimo po 4-ih mesecih, s tem podaljšamo rehabilitacijo in povečamo stroške zdravljenja (9).

V 90% primerov z operativnim posegom povrnemo normalno funkcijo kolena po poškodbi
sprednje križne vezi in s tem omogočimo športniku, da se vrne na aktivnosti, ki jih je izvajal pred
poškodbo. Za uspeh operativnega posega je pomembno sodelovanje med bolnikom, zdravnikom,
fizioterapevtom ter trenerjem.

Literatura

  1. Harner CD, Marks PH, Fu FH, Irrgang JJ, Silby MB, Mengato R. Anterior cruciate
    ligament reconstruction: endoscopic versus two-incision technique. Arthroscopy 1994; 10: 502-512.
  2. Giron F, Aglietti P, Cuomo P, Mondanelli N, Ciardullo A. Anterior cruciate ligament reconstruction with double-looped
    semitendinosus and gracilis tendon graft directly fixed to cortical bone: 5-year results. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc.
    2005; 13: 81-91.
  3. Kondo E, Yasuda K, Azuma H, Tanabe Y, Yagi T. Prospective clinical comparisons of anatomic double-bundle versus singlebundle
    anterior cruciate ligament reconstruction procedures in 328 consecutive patients. Am J Sports Med. 2008;
    36: 1675-1687.
  4. Gorschewsky O, Stapf R, Geiser L, Geitner U, Neumann W. Clinical comparision of fixation methods for patellar bone
    quadriceps tendon autografts in anterior cruciate ligament reconstruction. Am J Sports Med. 2007;35:2118-2125.
  5. Buoncristiani AM, Tjoumakaris FP, Starman JS, Ferretti M, Fu FH. Anatomic double-bundle anterior cruciate ligament
    reconstruction. Arthroscopy. 2006; 22: 1000-1006.
  6. Berg EE, Pollard ME, Kang Q. Interarticular bone tunnel healing. Arthroscopy. 2001; 17: 189-195.
  7. Hantes ME, Mastrokalos DS, Yu J, Paessler HH. The effect of early motion on tibial tunnel widening after anterior cruciate
    replacement using hamstring tendon grafts. Arthroscopy. 2004;20:572-580.
  8. Ma CB, Francis K, Towers J, Irrgang J, Fu FH, Harner CH. Hamstring anterior cruciate ligament reconstruction: a comparision
    of bioabsorbable interference screw and endobutton-post fixation. Arthroscopy. 2004; 20: 122-128.
  9. Papakonstantantinou O, Chung CB, Chanchairujira K, Resnik DL. Complications of anterior cruciate ligament reconstruction:
    MR imaging. Eur Radiol. 2003; 13: 1106-1117.