Nesteroidni antirevmatiki in poškodbe

Vnetje je naravni odgovor telesa na kakršnokoli poškodbo, torej tudi večje (natrganja, raztrganja) in manjše poškodbe mišic, kit, vezi, hrustanca itd. Je proces, ki mobilizira obrambni sistem telesa, katerega naloga je vrnitev poškodovanega tkiva v prvotno stanje. Vnetje omogoča odstranitev poškodovanih delov tkiva in obnovo z novimi istovrstnimi tkivi (regeneracija) ali zabrazgotinjenje oz. nadomestitev z vezivnim tkivom (reparacija).

Potek vnetnega procesa nadzorujejo snovi imenovane mediatorji. Mednje spadajo npr. heparin (preprečuje strjevanje krvi), histamin (povzroča razširjenje majhnih žil), kinini (skupina polipeptidov, ki povzročajo razširitev majhnih arterij in bolečino), serotonin (povzroča razširitev in povečano prepustnost kapilar), dušikov oksid (širi žile, sprošča gladko mišičje, pomaga pri rekrutiranju levkocitov, zavira združevanje trombocitov), levkotrieni (povzročajo krčenje gladkega mišičja žil, povečujejo prepustnost žil…) in prostaglandini, ki povzročajo razširitev žil, povečanje prepustnosti žil in bolečino.

Slednji so tudi tarča skupine zdravil, imenovanih nesteroidni antirevmatiki, ki so že dolgo stalnica športnega treniranja oziroma del terapije pri zdravljenju športnih poškodb.

Nesteroidni antirevmatiki

Nesteroidni antirevmatiki (NAR) so zdravila, ki delujejo protivnetno, protibolečinsko in protivročinsko. Njihovo delovanje je posledica zaviranja tvorbe prostaglandinov preko zaviranja delovanja izoencimov ciklooksigenaz (COX):  COX-1, COX-2 in (še v fazi preučevanja) COX-3.

COX-1 je encim, ki se nahaja v različnih delih telesa, vključno s področji vnetnega procesa. COX-1 v želodcu posredno zagotavlja zdravo želodčno sluznico in s tem zaščito želodčne stene. Običajni nesteroidni antirevmatiki zavirajo delovanje COX-1 (in COX-2), zaradi česar je ogroženo zdravje želodčne sluznice, pride lahko do razdraženosti želodca, ulceracij in krvavitev želodca in črevesja.

COX-2 je lokaliziran na področja vnetja, ni pa ga v želodcu oz. ni odgovoren za njegovo normalno delovanje. Blokiranje COX-2 z nesteroidnimi antirevmatiki zato ne predstavlja grožnje zdravju želodca in črevesja.

Nesteroidne antirevmatike delimo na nespecifične, ki blokirajo delovanje COX-1 in COX-2, ter COX-2 specifične, ki blokirajo predvsem COX-2. Najbolj znani nespecifični nesteroidni antirevmatiki so ibuprofen, naproksen, ketoprofen in aspirin, med specifične pa spadajo npr. celecoxib, etoricoxib.

Nesteroidni antirevmatiki in športne poškodbe

Pojavlja se sledeča dilema: Če je vnetje proces, ki omogoča vrnitev poškodovanega tkiva v normalno stanje, ali je potem pametno posegati v ta naravni proces telesa?

Strokovna priporočila na to temo so si nasprotujoča. Eden od ciljev intenzivne terapije po športni poškodbi je čim prejšnja usposobljenost za nadaljne treninge. Ker NAR skrajšajo vnetni proces, lahko tako pomagajo k hitrejši vrnitvi. Vendar pa številne raziskave tudi kažejo, da ta zdravila pomembno posegajo v samo regeneracijo in reparacijo tkiva in tako podaljšujejo celjenje. In prav kakovostno pozdravljeno in normalno funkcionalno tkivo je drugi cilj terapije.

Kaj torej storiti? Uporabiti NAR in se zato k treningom vrniti nekoliko prej, hkrati pa tvegati slabše zaceljeno poškodbo in zmanjšano funkcionalnost tkiva? Ali pa ne uporabiti NAR, pustiti normalen potek vnetnega procesa in regeneracije tkiva, a se zato k aktivnosti vrniti kasneje?

Na odločitev, ki jo mora sprejeti strokovno usposobljena oseba, vplivajo številni dejavniki, med drugim:

  1. katero tkivo oz. del je poškodovan (mišica, kita, vez, hrustanec, kost),
  2. stopnja poškodbe,
  3. stopnja bolečine,
  4. predhodnje poškodbe na istem mestu ali bližnji okolici,
  5. funkcionalna pomembnost poškodovanega dela v sami športni aktivnosti,
  6. trenažni ciklus (tekmovalno ali pripravljalno obdobje) in časovne omejitve itd.

Trenutni strokovni konsenz je, da naj se NAR ne bi uporabljali v primeru popolnih in stresnih zlomov kosti (razen v akutni fazi zaradi analgetičnega učinka, če je to potrebno) ter kroničnih poškodbah mišic in kit. Uporaba teh zdravil mora biti kritična in časovno čim bolj omejena. To še posebej velja za nespecfične nesteroidne antirevmatike, ki so sicer dostopni tudi brez recepta, pri dolgotrajnem jemanju pa lahko povzročijo razjede na želodčni steni in celo poškodbe jetrnega tkiva. Športnik mora vedeti (in to dejstvo tudi upoštevati), da zmanjšanje ali celo odsotnost bolečine zaradi uživanja NAR ne pomeni, da je poškodba sanirana in da se lahko nemudoma vrne k intenzivnim treningom. Če to dejstvo zanemari, lahko stanje poškodbe še bistveno poslabša.

Literatura

  1. Baldwin Lanier A. Use of nonsteroidal anti-inflammatory drugs following exercise-induced muscle injury. Sports Med, 2003; 33(3): 177 – 85.
  2. Mehallo CJ, Drezner JA, Bytomski JR. Practical management: nonsteroidal antiinflammatory drug (NSAID) use in athletic injuries. Clin J Sport Med, 2006; 16(2): 170 – 4.
  3. Ziltener JL, Leal S, Fournier PE. Non-steroidal anti-inflammatory drugs for athletes: an update. Ann Phys Rehabil Med, 2010; 53(4): 278 – 82, 282-8.
  4. Smith BJ, Collina SJ. Pain medications in the locker room: to dispense or not. Curr Sports Med Rep, 2007; 6(6): 367 – 70.
  5. Greene, J. Cost-conscious prescribing of nonsteroidal anti-inflammatory drugs for adults with arthritis. Arch Int Med, 1992; 152: 1995 – 2002.
  6. Almekinders, L. An in vitro investigation into the effects of repetitive motion and nonsteroidal anti-inflammatory medication on human tendon fibroblasts. Am J Sports Med, 1995; 23: 119 – 123.
  7. Slatyer, M. A randomized controlled trial of Piroxicam in the management of acute ankle sprain in Australian regular army recruits. Am J Sports Med, 1997; 25: 544 – 553.
  8. Scheinberg M, Rueda H, Mathews P. The effect of piroxicam on neutrophil and monocytemacrophage function. Eur J Rheum Inflamm, 1983; 6: 36 – 40.
  9. Obremsky WT, Seaber AV, Ribbeck BM, et al. Biomechanical and histologic assessment of a controlled muscle strain injury treated with piroxicam. Am J Sports Med, 1994; 22(4): 558 – 561.