Ne išias, piriformis sindrom

Športnik, ki skuša na tekmovanju doseči čim boljši rezultat, mora svoje prirojene sposobnosti (oz. potencial) razviti s pogostim, intenzivnim treningom. Pri športnem treniranju – pri slabih trenažnih načrtih še toliko bolj – so pogoste neenakomerne obremenitve, ki lahko privedejo do različnih poškodb gibalnega sistema. Veliko poškodb je posledica neravnovesja  moči med mišicami in / ali mišičnimi skupinami, vzroki pa so lahko npr. tudi slaba gibljivost, preobremenjenost, pretreniranost itd. Tudi delo, pri katerem je potrebna stalna prisilna drža, ki je lahko združena še z nepravilnim izvajanjem (npr. dvigovanje bremen z upognjenim hrbtom) je lahko vzrok za poškodbo.

Piriformis sindrom

Piriformis je majhna mišica, ki leži pod veliko zadnjično mišico, njena naloga pa je zunanja rotacija, izteg in abdukcija (odmik noge) v kolčnem sklepu. Če pride do poškodbe, krča ali kroničnega skrajšanja piriformisa, le-ta pritisne na živec ishiadikus, ki poteka pod to mišico, kar  povzroči bolečino, ki izžareva po zadnji strani noge do stopala. Temu pravimo piriformis sindrom.

Do prizadetosti piriformisa lahko pride zaradi:

1. neposredne preobremenitve in udarcev;
2. zakrčenosti kolčnih upogibalk in posledično šibke glutealne muskulature , predvsem velike zadnjične mišice (npr, zaradi kroničnega, dolgotrajnega sedenja), zaradi česar so pomožne  mišice, med njimi tudi piriformis, močneje obremenjene / preobremenjene. Ta dodatna obremenitev povzroči hipertrofijo piriformisa, ki zato močneje pritiska na živec.
3. neravnovesja med kolčnimi odmikalkami (abduktorji) in primikalkami (adduktorji). To neravnovesje – gre za (pre)močne in zakrčene primikalke in ohlapne in šibke odmikalke –  je pogosto pri tekačih, kolesarjih, dvigovalcih uteži, fitneserjih ipd., ki raztezanju primikalk in specifični krepitvi odmikalk posvečajo premalo časa.
4. premajhna gibljivost sklepov med križnico in medenico, kar privede do kompenzatornih sprememb pri hoji in teku ter posledično povečane obremenitve piriformisa.

Diagnosticiranje poškodbe piriformisa

Sindrom piriformisa se lahko zamenja z lumboishialgijo (išijas), saj so znaki enaki (bolečina oz. občutljivost globoko v veliki zadnjični mišici in izžarevanje bolečine vzdolž zadnje strani noge).

Do diagnoze piriformis sindroma se vedno pride s predhodnim izločanjem drugih poškodb in bolezni s podobnimi simptomi (utesnitev hrbtenjače, hernija hrbteničnega diska oz. medvretenčne ploščice, poškodba ledvenih ekstenzorjev itd.) ter nato dodatnimi potrditvenimi testi, npr. z raztegom piriformisa ali s pritiskom na piriformis, kar izzove bolečino, ki izžareva navzdol v nogo.

Zdravljenje

Če pride do poškodbe, je treba z vadbo, ki obremenjuje piriformis, prenehati. Ob počitku lahko bolečina popolnoma izzveni, vendar pa je treba pred ponovnim pričetkom vadbe  oz. polno obremenitvijo odpraviti vzroke, ki so privedli do poškodbe oz. izzvali simptome.

Proti bolečini se uporabljajo običajni nesteroidni antirevmatiki, konzervativna terapija pa lahko vključuje obravnavo z ultrazvokom, interferenčnimi tokovi, ledom ali toplimi obkladki. Sindrom piriformisa se lahko zdravi tudi z globoko tkivno masažo, ki pomaga odpraviti adhezije (zlepljenje tkiv), ki so lahko nastale ob brazgotinjenju, in pripomore k izboljšanju fleksibilnosti prizadetega področja..

Zelo pomemben del kurativne terapije in preventive je tudi raztezanje in jačanje piriformisa ter drugih zunanjih rotatorjev in abduktorjev kolčnega sklepa in skrb za ohranjanje mišičnega ravnovesja celotne kolčno-medenične-križnične regije.

Nezdravljen  piriformis sindroma lahko vodi do resnih kompenzacijskih poškodb. Ker je prizadeta  telesna drža (zaradi bolečine), se ledveni del hrbtenice zarotira v stabilnejši položaj, kar lahko pripelje do resnih sekundarnih poškodb gibalnega sistema.