Ali je debelost družbeni problem?

Tjaša Vrhovnik, 14. 12. 2008

Dandanes še vedno velja, da je čezmerna telesna teža oziroma čezmerna prehranjenost in debelost problem posameznika. Če bi rekli, da je debelost družbeni problem, bi morali priznati, da ljudi v debelost silijo določene družbeno pogojene situacije in da so posledice posameznikove debelosti problem celotne družbe.

S slednjim nimamo toliko težav – z debelostjo se ukvarja Svetovna zdravstvena organizacija, ministrstva za zdravje, vladne in nevladne organizacije, sociologi, psihologi, biologi, genetiki, nutricionisti, športni trenerji, predvsem pa je odpravljanje debelosti postal dobičkonosen posel za ponudnike izdelkov in storitev vseh mogočih branž – od hrane, do prehranskih dodatkov, oblačil, športne opreme in shujševalnih rekvizitov.

Kaj je debelost?

Svetovna zdravstvena organizacija WHO debelost definira kot pojav odvečne telesne maščobe, ki lahko negativno vpliva na zdravje posameznika. Čeprav obstajajo različni pristopi k merjenju debelosti in razvrščanju ljudi po stopnji prehranjenosti, je še vedno najbolj v uporabi indeks telesne mase, razmerje med telesno težo v kilogramih in kvadratom telesne višine v metrih. Čeprav se je izkazalo, da je za otroke primerna posebna razvrstitev glede debelosti po ITM, da je razvrščanje najstnikov težavno in da se debelost pri nekaterih rasah (predvsem aziatih) začne na nižji stopnji ITM, je ta način merjenja na ravni populacij še vedno dovolj zanesljiv – ni pa vedno najprimernejši za določanje (ne)debelosti posameznika (za to je boljše merjenje odstotka telesne maščobe in obsega pasu). Po splošni razvrstitvi za odrasle ljudi (nad 15 let) velja, da imajo prekomerno težo ljudje z ITM nad 25, debeli pa so vsi z ITM nad 30. Ljudje z ITM nad 40 veljajo za morbidno debele.

Upoštevaje te meritve in razvrstitev ljudi glede na ITM je WHO leta 2005 objavila zadnje podatke o razširjenosti debelosti po svetu:

  • na svetu je 1,6 milijarde ljudi  s prekomerno težo,
  • od tega jih je 400 milijonov debelih (ITM nad 30).

Do leta 2015 naj bi se ti dve številki povečali na 2,3 milijarde pretežkih in 700 milijonov debelih ljudi.

Običajno ob omembi “epidemije” debelosti pomislimo v glavnem na Ameriko. Res je, da se je trend prekomernega rejenja začel  v Ameriki v 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja, vendar danes povečevanje povprečnega ITMja ni omejeno niti samo na razviti svet niti samo na Ameriko. Še posebej hitro število pretežkih in debelih ljudi narašča v revnih in v deželah v razvoju, nič posebej boljši pa nismo niti Evropejci: povprečen ITM v Evropski uniji je 26,5 (podatki WHO), 400 milijonov odraslih ima prekomerno težo, 130 milijonov ljudi je debelih. Še posebej pereči pa so podatki o otrocih: 20% evropskih otrok je pretežkih, tretjina teh pa sodi med debele. Prognoze kažejo, da bo v EU leta 2010 debelih že 150 milijonov ljudi.

Kje so vzroki za debelost?

Razen redkih posameznikov, kjer se prekomerna teža ali debelost pojavi kot bolezenski simptom oziroma posledica jemanja nekaterih zdravil, je debelost vedno rezultat prehranjevanja s presežkom energije – torej pojemo več kot porabimo. Na ravni posameznika gre vedno za neustrezen življenjski slog: uživanje hrane, prebogate z energijo, in pomanjkanje gibanja. Najpogosteje sta na delu oba faktorja, posledice pa so lahko dramatične.

Svetovna zdravstvena organizacija debelost definira kot bolezen, kar je predvsem voda na mlin korporacij, ki skrbijo za verigo od pridelovanja do prodaje hrane, in farmacevtske industrije, ki želi debelost označiti kot bolezen, ki jo lahko in jo je treba zdraviti. V tem smislu so odkritja, ki za debelost krivijo določene gene, pridobljene bolezni, strupe iz okolja in podobno, zelo priročna, saj preusmerjajo pozornost z drugih, očitnejših razlogov. Težava je v tem, da je težko odgovoriti na vprašanje, zakaj je človeštvo zares predebelo postalo šele v zadnjih 30 letih in ne prej? Če so za debelost krivi geni, bi morali biti predebeli že prej – genske spremembe se ne zgodijo v tako kratkem času!

Posledice

Prekomerna teža oziroma debelost izjemno povečata tveganje za nastanek, napredovanje in pojavljanje zapletov večini kroničnih nenalezljivih boleznih: sladkorna bolezen tipa 2, srčno-žilne bolezni, mišično-skeletne motnje (predvsem osteoartritis) in nekatere vrste raka. Debelost ima tudi psihološke posledice: raziskave kažejo, da so pretežki in debeli pogosto socialno izključeni in imajo slabšo samopodobo. Posebej dramatični so lahko ti učinki na otroke in odraščajočo mladino.

Debelost pa nima samo individualnih implikacij. Stroški, povezani s posledicami povečanega števila čezmerno prehranjenih in debelih, so namreč skriti, ocene pa kažejo, da gre za milijarde dolarjev. V ZDA so na primer ocenili, da 12 milijard dolarjev stroškov nastane samo zaradi zdravljenja komplikacij zaradi sladkorne bolezni, skupni strošek zdravljenja posledic debelosti pa naj bi se bližal 100 milijardam dolarjev.

V Sloveniji je več kot 54% odraslih čezmerno prehranjenih, 15% pa je debelih (podatki raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije, 2001) – stroški debelosti tudi pri nas ne zaostajajo za svetovnimi trendi. V EU ocenjujejo, da ti stroški obsegajo od 2 do 8% nacionalnih zdravstvenih blagajn (v Španiji 7%, v vzhodnem delu EU do 5%). Ocena tega, koliko denarja se nameni za odpravo debelosti kot take, je verjetno za nekajkrat višja.

Kdo je odgovoren za debelost?

Zakaj dandanes prihaja do t.i. epidemije debelosti? Zakaj debelost še pred 30 leti ni bila v takem razmahu? Kaj se je v tem času spremenilo, da je toliko ljudi pognalo na pot prekomerne telesne teže?

Zakaj danes pojemo več, kot potrebujemo? In zakaj tega ne porabimo? Ne samo zainteresirana javnost, tudi znastvene raziskave kažejo, da je izbira vsakega posameznika pogosto posledica socio-ekonomskih okoliščin: čedalje daljšega delovnega dne, sedenje na delovnem mestu, kamor se udobno pripeljemo ter posledično slabša kakovost življenja – pomanjkanje časa za posvečanje ustrezni prehrani in zadostnemu gibanju, ki se ga še raje izogibamo, saj smo utrujeni od dela. Ne samo to, da na ta način poslabšamo svoje možnosti ostati vitki, pač pa širimo slab mem na otroke in prijatelje.

Prav te dni so v javnost prišli rezultati razskave dr. Molly Martin z državne univerze v Pennsylvaniji, v kateri dokazuje, da se debelost prenaša v družinah, vendar ne zgolj po genski nagnjenosti k debelosti, pač pa predvsem zaradi podobnega življenjskega sloga. Ugotovila je, da k otrokovi debelosti prispevata predvsem dva dejavnika: frekvenca obrokov in čas, preživet pred TV, računalnikom oziroma igralnimi konzolami.

Problem je, ker priprava ustreznih obrokov in ukvarjanje z rekreacijo zahtevata denar, predvsem pa čas – tega sodobnim družinam v iskanju ravnovesja med čedalje daljšimi delovnimi dnevi (tako staršev kot otrok) in oskrbo s potrebščinami kronično primanjkuje. Težave pri zagotavljanju rednih obrokov nam ponavadi rešujejo prodajalci predelane ali pripravljene hrane, ki se ponašajo s priročnostjo in cenenostjo, kar vodi do tega, da so tveganjem za razvoj debelosti še bolj izpostavljeni ljudje z najnižjim socialnim statusom. Ugotovili so, da ameriški otroci že tretjino vseh kalorij zaužijejo v obliki obrokov hitre prehrane ali kupljenih izdelkov, bogatih z maščobami in enostavnimi ogljikovimi hidrati. Takemu okolju, ki posameznika sili v prakse, ki vodijo v debelost, pravijo obesogeno okolje (eng. obesogenic environment: okolje, ki vzpodbuja razvoj debelosti).

Ukrepi za zajezitev razširjanja debelosti

Družba se na debelost odziva na različne načine – tako v preventivi kot tudi v odpravljanju debelosti, žal zaenkrat še vedno dokaj neuspešno. Kljub temu da je debelost že dolgo predmet javnih debat, da se o debelosti in odpravi pojava pišejo deklaracije, podpisujejo strategije, da se zdrav način prehrane celo oglašuje, da se omogoča ljudem z visokim ITM medicinsko pomoč (v Sloveniji so ljudje z ITM 27,5 že v rizični skupini za razvoj bolezni, povezanih s prekomerno telesno težo, zato zdravstveno obravnavo njihove debelosti krije ZZZS) očitno še vedno ni dovolj močno orožje proti t.i. obesogenim dejavnikom, kot je cenena in dostopna hitra in predelana prehrana, relativno visoke cene rekreativnih storitev in neobstoječe davčne spodbude za podjetja in posameznike (zakaj na primer račun za letno karto v fitnesu ali športnem klubu ne bi bil upoštevan za davčno olajšavo?).

V Manchestru v Veliki Britaniji so uvedli program, imenovan Points4Life (točke za življenje), s katerim podobno kot sicer trgovci s programi zvestobe skušajo posameznike nagraditi za zdrave izbire v življenju (kupovanje zdrave hrane, udeleževanje rekreativnih prireditev, redni preventivni pregledi…), v Varallu v Italiji pa ljudi, ki shujšajo, celo denarno nagradijo.

Ena od pomembnejših pobud, ki utegne kmalu postati svetovni standard, pa prihaja iz Združenih držav Amerike. Od maja morajo restavracije, ki imajo po Ameriki vsaj 15 izpostav, v svojih poslovalnicah v New Yorku poleg cene in imena menija napisati tudi energijsko vrednost obroka. Podobne ukrepe sta sprejeli tudi okrožje Santa Clara v Kaliforniji in San Francisco. V Kaliforniji se kmalu obeta zakon, ki bo tako označevanje predpisal vsem v zvezni državi. Pri povprečni dnevni porabi 2000 kalorij je podatek o tem, da obstajajo kavni napitki s 600 kalorij ali solate s 1200 kalorijami, povsem bizaren in v marsičem nudi odgovor na vprašanje, zakaj smo čedalje bolj debeli.

Nadaljnje branje:

P.S. Big Mac v Sloveniji ima 484,8 kalorij. Koliko kalorij pa vi zaužijete v enem obroku?