Znanost in šport (TMG 3. del)

Po uvodni predstavitvi ene izmed znanstvenih metod, s katerimi se znanost poskuša vključiti v športno delo, tako športnikov kot trenerjev, bi vam rad v tem nadaljevanju približal nekaj splošnih zakonitosti testiranj športnikovih sposobnosti. Pod imenom testiranje razumemo kvalitativno in kvantitativno preverjanje športnikovih sposobnost ali lastnosti z uporabo različnih metodologij. Namen testiranj je preventivno preverjanje statusa športnikovega telesa, njegovih psihičnih in fizičnih sposobnosti, športnega napredka, diagnoze tehnike vadbenega elementa, akutne in kronične adaptacije telesa na specifičen trenažni proces, diagnoze poškodbe ter rehabilitacije po poškodbah. Že sam spekter vrst testiranj kriči, da ta element trenažnega procesa zahteva dodatno pozornost, ki naj bi jo pokrivale za to specializirane raziskovalne institucije. Takšna je praksa v tujini, pri nas pa je – na žalost – osveščenost še vedno na nizkem nivoju, pa tudi finančna konstrukcija marsikatere športne zveze ne dopušča vsega potrebnega.

Vsi prihajajoči trendi vrhunskega športa so skrajno zahtevni in težavni. Tako so npr. atleti vedno pogosteje deležni stresov betonsko trdih atletskih stez, ki so do telesa skrajno neprijazne. Alpskim smučarjem je želja po hitrosti in agilnosti prinesla prekratke in ukrivljene smuči, da bo stvar še bolj nevarna je v paketu prišla še zahteva elementarne fizike po vsaj petih dodatnih kilogramih. Kaj na to porečejo gležnji, kolena, hrbtenica, mišice? Si ortopedi in rehabilitacijski centri lahko manejo roke? Je evolucija človeškega telesa lahko sledila revoluciji športnega orodja?

Seveda ne!

Tako so bili športniki prisiljeni v še večjo selekcijo glede na telesne dispozicije. Marsikoga, ki je vladal prejšnje leto, je naslednje leto povozil čas. Popolnoma se je zamenjala vodilna elita, prišli so mladi, bistveno lažje prilagodljivi na vse te zahteve. Na koncu se lahko vprašamo, kdo je vse to začel? Je bila to televizija, občinstvo, organizatorji – menedžerji? Športniki zagotovo ne. Ti z neizmerno željo po uspehu le sledijo trendom in poskušajo izvleči kar največ iz trenutno ponujenega. To je njihov poklic, izbrali so si ga sami. Zagotovil jim bo vsaj zadovoljno, če že ne zdrave starosti.

Plavati proti toku se ne izplača, potrebno se je obrniti v pravo smer in iskati optimalnejše poti, za preživetje športne kariere. Pri tem je seveda potrebno doseči tudi nekaj trenutkov slave, denarja in dragocenih izkušenj. Ob vsem tem direndaju vrhunskega športa je potrebno opozoriti preostalo aktivno ljudstvo, da previdnost pri izbiri njihovih orodij rekreativnega udejstvovanja ni odveč. Zadnji mesec sem se službeno, na srečo, veliko časa zadrževal v dveh največjih slovenskih rehabilitacijskih centrih, kjer sem srečal dolgo vrsto ljudi z značilnimi artroskopskimi luknjicami na kolenih. Rekonstrukcija kolenskih križnih vezi. Ob vprašanju, kaj je krivo za to, sem dobival enolične odgovore. Smučanje! Žal tekmovalna oprema alpskih smučarjev postaja tudi statusni simbol ostalih sezonskih smučarjev, vendar za razliko od tekmovalcev, ki so vsaj približno pripravljeni na napore in pasti smučanja z ukrivljenimi smučmi, ostali ostanejo popolnoma nebogljeni.

Verjetno se sprašujete, kakšno zvezo ima vse to filozofiranje z naslovom članka. Odgovor naj bo, da testiranja niso le orodja za vrednotenje, temveč naj bodo razumljena tudi kot pripomoček k boljšemu, varnejšemu življenju, ne le vrhunskih športnikov, pač pa tudi vseh ostalih. Da bi to lahko bila, morajo izpolnjevati kar nekaj pogojev, ki jim dajejo uporabnost. Objektivnost in neodvisnost od testirane osebe sta dve zelo zaželeni lastnosti testiranj. Ne smemo pričakovati, da bo testirana oseba vedno enako obvladala vse elemente testiranja, da bo enako motivirana in enako prizadevna. Vse to zmanjšuje ponovljivost testiranj oziroma kvaliteto interpretacije rezultatov. Testiranja naj zajamejo najbolj bistvene dele merjenčevega telesa, izbrani naj bodo glede na vrsto njegove aktivnosti in zgodovino morebitnih poškodb. Časovna potratnost in cena testiranj naj ne bi zahtevala ravno dopusta in regresa, saj naj bi se izvajala kar nekajkrat letno. Najpomembnejše pri vsem tem pa je interpretacija rezultatov. Interpretacija naj bi bila vedno izvedena na osebni ravni, delno med testiranjem, da merjenec dobi vpogled v metodologijo in parametre, ki mu bodo nudili tako želene informacije. Temeljita interpretacija pa naj bi bila izvedena takoj po končanih meritvah. Vsebovala naj bi tako pregled izmerjenih rezultatov, primerjavo s pametno izbranimi referenčnimi vrednostmi, ki naj bi predstavljale ciljne vrednosti izbrane glede na spol, starost, šport ali zgolj znanstvene domneve.

Menite, da v zgornjem odstavku kaj manjka? Na koncu? Nič? Kaj pa svetovanje in napotki pri vadbi za še boljši rezultat? Vsako celovito testiranje naj bi na koncu ponudilo tudi konkretne nasvete za vadbo in po možnosti še ostale sekundarne dejavnike uspešnejše vadbe. Da bi se to lahko zagotovilo, mora institucija, ki se ukvarja s testiranji, zaposlovati strokovnjake različnih področij, na primer fiziologije mišic, športnega treniranja, nutricionistike in rehabilitacije. Če takega spektra ljudi ni mogoče zagotoviti v sami instituciji, je potrebno direktno sodelovanje z ostalimi institucijami, saj hitrost diagnostike in rehabilitacije, bistveno vplivata na hitrost ter uspešnost vrnitve oziroma napredovanja športnika.

Če končam zgodbo na začetku, kjer sem omenil finančno stisko in osveščenost naših športnih zvez ter športnikov kot dva ključna dejavnika, ki zavirata pogostejša testiranja in ovrednotenja športnikovih sposobnosti oziroma trenažnega procesa, naj povem, da se med pristopom naših športnikov in športnikov iz športno uspešnejših držav, opazi ogromna razlika – razlika v strokovnosti. Kaj je bilo torej prej, kura ali jajce? Uspehi ali testiranja?

Pokomentiraj

Your email address will not be published. Required fields are marked (required):

Na vrh