Zgodovina borilnih veščin

Trening borilnih veščin krepi in razvija vse mišične skupine, usklajuje delovanje mišic, izboljšuje ravnotežje in povečuje vzdržljivost, skratka izboljšuje delovanje telesa kot celote. Mnogo borilnih veščin poleg tega poudarja tudi duhovno plat, nujnost harmonije med telesom in notranjo energijo. Če je ta harmonija vzpostavljena, smo zadovoljni, zdravi in polni energije. Če ni, smo tečni, nič se nam ne da, bolj smo izpostavljeni boleznim.

Prazgodovinski kung fu

Kdaj natančno se je pojavila prva borilna veščina ni znano. Razni strokovnjaki predvidevajo, da so nek skupek najbolj učinkovitih gibov, udarcev in blokad poznali že praljudje. V tistih časih je bilo življenje še surovo, ljudje pa kljub svoji silni telesni moči niso bili kos raznim jamskim medvedom, mamutom in ostalim zverem, s katerimi so bili vsakdanji boj za življenje. Takrat naj bi lovci začeli vaditi – posamično in v skupinah – gibe in udarce, ki so bili v boju najbolj učinkoviti. Seveda je bil poudarek te prvotne borilne veščine na orožju in skupinskem delu, saj posameznik brez orožja ni imel niti najmanjše možnosti za preživetje. Precej nenavadna borilna veščina, a vendar prva svoje vrste.

Večina ljudi za zibelko borilnih veščin označuje Daljni vzhod, natančneje Kitajsko in Japonsko. Nekateri bolj podučeni vedo nekaj malega celo o Okinawi, Shaolinu in podobnih krajih, ki so dejansko bili rojstni kraji nekaterih najbolj znanih borilnih veščin. Le malo ljudi pa ve, da so se vzporedno s Shaolinom razvijale borilne veščine tudi v Evropi, recimo pri starih Grkih in Rimljanih. A prva dokumentirana zibelka borilnih veščin ni niti Daljni vzhod niti Evropa, pač pa sta to Indija in Egipt.

Egipt

Da je egipčanska kultura ena najstarejših na svetu, so arheološka izkopavanja potrdila že neštetokrat. Malo pa je znano, da so na nekaterih arheoloških najdbah našli figure ljudi, ki se bojujejo v položajih, ki jasno nakazujejo neko borilno veščino. Najdbe, na katerih so naslikane ali vrezane takšne podobe, so starejše od japonske, grške in celo kitajske civilizacije. Trenutno še ne vemo ali so Egipčani uporabljali to borilno veščino v boju ali le kot vajo, s katero so si krepili telo in duha. Vemo pa, da so jo okoliška ljudstva zelo hitro sprejela in jo v kratkem času nadgradila do tolikšne mere, da je močno presegla egipčanski »original«. Po trgovskih poteh se je ta veščina preselila v antično Grčijo, kjer so jo malo predelali in poimenovali pankration, kar pomeni umetnost popolne moči. Ta borilna veščina je bila zmes različnih stilov: rokoborbe, metov, prijemov in celo boksa. Prvo dokumentirano uporabo pankrationa beležimo že v letu 700 pred Kristusom, najbrž pa so jo uporabljali že dosti prej. V malce predelani različici se pankration uporablja še danes, le da se imenuje sambo in je uradna borilna veščina ruskih oboroženih enot. Svojo veščino je imel tudi eden največjih bojevniških narodov, Rimljani, le da so uporabili popolnoma drugačen pristop. Zaradi svojih pohodov so potrebovali oboroženo tehniko, ki jim je odkrivala najboljše položaje in gibe pri bojevanju z različnimi orožji ter s ščitom. Osvajanja, nenehni treningi, bojevanje v arenah (ne samo proti ljudem, ampak pogosto tudi proti zverem) so položili temelje borilni tehniki, ki je vsebovala nekaj zelo učinkovitih gibov, udarcev in blokad, ki so v različnih športih ohranili vse do današnjih dni.

Indija

Vpliv Indije na razvoj borilnih veščin je neizpodbiten. Vzemite katerokoli borilno veščino in ji sledite do njenega vira, pa boste tako ali drugače naleteli na vpliv te dežele. Za indijsko civilizacijo so arheologi prav tako že večkrat potrdili, da je poleg egiptovske ena najstarejših. Stoletja nazaj, ko azijske, evropske in druge civilizacije še sploh niso obstajale, je Indija že imela dobro organizirano vojaško kasto. Ti bojevniki so se imenovali kshatriya (znani tudi kot kshattriya, ksatriya, ksetreya, rajanya). Japonci so jih klicali setnuri. Poveljniki te vojske so se odlikovali z obširnim vojaškim znanjem in so bili tudi mojstri borilnih veščin, imenovali pa so se senami-one. Japonci so jih klicali sensei, kar je še danes naziv na največje mojstre.

Čeprav so se bojevniki kaste kshatriya najraje bojevali oboroženi, so jih učili tudi neoboroženega boja. V bitki se namreč velikokrat zgodi, da ti kdo izbije orožje iz rok, boj pa je treba kljub temu dokončati. Vzporedno z veščino neoboroženega bojevanja pa se je razvijala tudi veščina, kako učinkovito zdraviti ranjene in poškodovane bojevnike. Od znanja, kako zdraviti, pa do veščine, kako škodovati, pa je le drobcen korak. Budistični in taoistični svečeniki so bili takrat edini, ki so skrivnosti zdravljenja in hkrati škodovanja razvili do zavidljivih višin, kar so tudi skrbno čuvali. A ker jim je kraljevski dvor izkazal nekaj težkih uslug, so duhovniki v zameno malce prekršili svoja pravila in najožjim članom dvora razkrili nekaj skrivnosti. Mnogi na tem dvoru so bili tudi najvišji vojaški poveljniki, ki so v skrbi za zdravje vojakov in v želji, da bi povečali bojno sposobnost vojske, skrivnosti prenesli nižjim vojaškim poveljnikom, ti zopet naprej… Pri vsakem prenosu se je nekaj bistva izgubilo, nekaj se je posplošilo, tako da so skrbno varovane skrivnosti svečenikov luč sveta ugledale v precej »razredčeni« obliki. A bile so zunaj.

Živahna trgovina z okoliškimi kraji je precej prispevala k širjenju budizma; skupaj z religijo in njenimi duhovniki pa so Indijo zapuščale tudi skrivnosti borilnih veščin. Država, ki je od tega prejela največ, je bila Kitajska. Na tej točki se moramo izogniti velikim nesporazumom. Budistični menihi z svojimi samostani in ostalimi dejavnostmi nikakor niso začetniki borilnih veščin na Kitajskem. Ta je že prej imela svoje metode bojevanja, ki jih je zgolj združila z novimi in tako »oplemenitila« svojo lastno veščino, imenovano chang quan. Zmotno je tudi mišljenje, da je bil slavni budistični menih Bodiharma tisti, ki je znani samostan Shaolin seznanil z borilnimi veščinami. Bodiharma je bil indijski menih, ki je s svojo vero širil tudi skrivnosti neoboroženega boja, a Shaolin je takrat že imel svoje metode samoobrambe. Z Bodiharmovim prihodom je shaolinski samostan le dobil novo znanje in nov zagon. Res pa je, da je prav zaradi tega zagona Shaolin dosti kasneje postal eno najbolj znanih žarišč, od koder so azijske borilne veščine začele svoj pohod po vsem svetu. In še nekaj: Bodiharma in ostali duhovniki nikoli niso razširjali borilnih veščin, temveč le znanje zdravljenja človeškega telesa. A ko enkrat veš, kako zdraviti, potem tudi veš, kako škodovati. Šele iz tega znanja pa so se razvile borilne veščine v pravem pomenu besede.

Kitajska je zaradi svoje velikosti in števila prebivalstva kmalu postala najpomembnejša država v vsej regiji, kot taka pa je v svoje vrste privabljala čedalje več indijskih duhovnikov in ostalih posvečenih ljudi. Postala je zbirališče in gojišče kulturnega, verskega in gospodarskega napredka. S trgovino je širila svoj vpliv in znanje na ostale države, med izvoznimi »artikli« pa so bile tudi borilne veščine.

Shaolin

Samostan Shaolin je dobil ime po svoji okolici. Kitajska beseda “shall-len” pomeni »samostan mladega gozdička«, saj naj bi samostan stal sredi bujnih gozdov. Pa dosti semantike. Samostan je bil ustanovljen leta 495 po Kristusu, v njem pa so se svečeniki predajali meditaciji in razmišljanju o Budi, matematiki, poeziji… Ko je Bodiharma (Japonci mu rečejo tudi Daruma, Kitajci pa Ta-mo) leta 520 obiskal ta samostan in ugotovil, da menihi malo preveč časa namenjajo duhu in skoraj nič telesu, jih je, da bi jih malo razmigal, naučil indijske borilne veščine, ki je krepila tako telo kot duha. Shaolinski svečeniki so z leti vaje postali mojstri te borilne veščine, ki so jo še dodatno izpopolnili. Sledila so leta krvavih državnih udarov, ko so se na kitajskem prestolu vrstili različni vladarji, zraven pa so se pogostokrat »pretepali« tudi shaolinski menihi. Boksarska revolucija, opijske vojne… priložnosti za neoborožen boj je bilo mnogo, umetnost shaolinske borilne veščine pa je tako zrasla, da so samostan kar trikrat porušili, saj so se oblasti bale velike vojaške moči mojstrov borilnih veščin. Shaolinski duhovniki so svojo borilno veščino polagoma zanesli tudi v ostale kitajske samostane, tu pa se začne stvar zapletati. Vsak samostan je začel učiti svojo različico te borilne veščine, ki je danes znana pod skupnim imenom kitajski boks. Poglejmo samo nekaj teh različic: chuan fa, shaolin sh’uan fa, quan fa, shiplohan shou, tang shou do, tang te, wu te, kuo shu, guo shu, chi kung, ch’uan t’o, wu shu in seveda kung fu.

Nadaljnji razvoj

Iz teh nekaj različnih stilov je vzniknilo ogromno število borilnih veščin, pa tudi različni mojstri so večkrat začeli učiti svoje stile, ki so bili lahko le malo spremenjeni stari stili ali pa popolnoma novi, ki so jih ustvarili iz različnih elementov starih stilov. Donn F. Draeger in Robert W. Smith, dva raziskovalca zgodovine borilnih veščin ocenjujeta, da je samo iz kitajskega boksa izšlo več kot štiristo različnih stilov borilnih veščin, za nameček pa so še okoliške države pod vplivom kitajskega boksa začele razvijati svoje lastne borilne veščine. Najpomembnejše med njimi so bando (Burma), viet von dao (Vietnam), tae kwan do (Koreja), muay thai (Tajska), sikaran (Filipini) in karate (Okinava, Japonska).