Rasa in šport (2/3)

V prvem delu serije Rasa in šport smo si ogledali nekaj antropoloških osnov in statističnih dejstev, ki pričajo v prid atletski superiornosti temnopoltih športnikov v določenih športnih zvrsteh / disciplinah, tokrat pa je na vrsti pregled nekaterih bio-medicinskih dejavnikov, ki so podlaga atletske uspešnosti te rase.

Nekateri bio-medicinski dejavniki kot podlaga atletske uspešnosti (zahodno)afriških športnikov

Uspeh športnikov (zahodno)afriškega porekla v disciplinah, ki vključujejo hitrost in moč, po mnenju znanstvenikov temelji na:

1. biomehanskih in biokemičnih razlikah med njimi in ostalimi atleti in
2. biokemičnih razlikah med njimi in ostalimi Afričani.

Biomehanske prednosti Afričanov (to ne velja za vse populacije iz afriške celine):

• manjši delež podkožnega maščevja – manjša endomorfija (Hunter, 1988),
• daljše okončine in ožji boki (Nelson & Jacobsen & Barondess & Partiff, 1995; Metheny, 1939; Tanner, 1964), ki vplivajo na boljše navorno razmerje (sila x vzvod) so znane in so posledica evolucije v tropskih področjih. To torej ni sporno.

Mnenja so deljena glede biokemičnih razlik oz. prednosti. Po eni hipotezi (Morrison, 2006) naj bi te razlike, predvsem razlike v pretvorbi glukoze med zahodnoafričani in ostalimi, vključno z ostalimi Afričani, bile posledica procesa “srpanja” (sickling) hemoglobina (za potrebe te serije člankov bo predstavljena ta hipoteza). Srpaste hemoglobinske celice so manj gostoljubne do plazmodija, povzročitelja malarije, zato naj bi ta mutacija v omejenem obsegu imela funkcijo obrambe pred le-to. Mutacija naj bi nadalje sprožila niz fizioloških sprememb, ki (nehote) ugodno vplivajo na nekatere atletske sposobnosti. Te spremembe oz. prilagoditve, ki so znanstveno dokazane, so:

• večji delež mišičnih vlaken tipa I oz. hitrih vlaken (fast-twitch fibers) (glej članek Mišice in Mišično krčenje),
• večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti (glej članek Telesni energetski sistemi) in
• višja stopnja oksidacije.

Srpasti in normalni eritrociti. (Vir: http://library.thinkquest.org/06aug/00440/bsickleintro.html)

Vse te spremembe vplivajo na posameznikovo sposobnost skladiščenja in koriščenja energije, potrebne za krčenje skeletnih mišic, ter pospešujejo zmožnost izgradnje novih mišičnih vlaken in regeneracijo (glej članek Rast in regeneracija mišic). Povezava med atletskimi zmožnostmi športnikov, izvirajočih iz zahodne Afrike, in njihovim biološkim obrambnim mehanizmom proti malariji, ni niti tako nova, kot tudi ne radikalna (Carlson, 1984).

Somatotip in genotip

Prvi indikatorji, da so fizične sposobnosti športnikov zahodnoafriškega izvora neke vrsta kompenzacijski mehanizem za negativne posledice srpanja rdečih krvnih celic, so prišli iz študije (Program of Genetics and Human Biology) več kot 1000 olimpiskijh atletov leta 1968 v Mexico Cityju (Caray, Levine, Carter, 1974). Za razliko od nekaterih starejših študij, ki so se osredotočale bolj na morfološke razloge  športne uspešnosti, je ta zajela in analizirala vrsto genetskih dejavnikov in antropoloških karakteristik športnikov. Kot tudi Tannerjeva študija iz leta 1960, je tudi ta pokazala korelacijo med somatotipom in športnimi rezultati, kar sem že omenil, kot tudi razlike v telesnih proporcijih med negroidi in ostalimi. Antropometrična dognanja torej niso prinesla novih revolucionarnih spoznanj. Zanimiva dognanja so prišla na genetskem nivoju. Avtorji raziskave sicer niso uspeli najti neposredne povezave med atletskimi sposobnostmi in nekaterimi genskimi markerji (ABO, MN, Rh, …), a so izrazili začudenje nad pomembno velikim številom negroidnih atletov z genom za anemijo srpastih celic, ki pa je v heterozigotnem stanju manj škodljiv kot v homozigotnem. Po vseh pravilih bi morali atleti z genom za srpanje celic zaradi velike potrebe po kisiku imeti manjšo zmožnost prenašanja kisika v tkiva, saj naj bi bil njihov sistem za prenos kisika slabši, a se to v realnosti ne dogaja. Leta 1975 je raziskava v ZDA (Garn & Smith & Clark, 1975), ki je vključevala več kot 30 000 posameznikov (deset zveznih držav in NYC) pokazala, da imajo ne le posamezniki z genom za srpanje krvnih celic nižje vrednosti hemoglobina, ampak da izkazujejo Afro-američani nasploh isto tendenco. Kako je torej mogoče, da potomci Afričanov shajajo s tem (navideznim) biološkim hendikepom? Sklep je bil, da morajo obstajati nekateri mehanizmi, ki izničujejo negativne posledice nižje ravni hemoglobina.

Dve desetletji po študiji iz Mexico Citya, ki je prva pokazala na genetske podlage razlik v metabolnih procesih med atleti, je neka druga študija (Ama & Lagasse & Bouchard & Simoneau, 1990) osvetlila problematiko različnih razmerij med tipi mišičnih vlaken in načinu, kako skletne mišice dobivajo energijo. Študija je pokazala razlike med kavkazoidnimi in negroidnimi študenti iz Kameruna, Senegala, Zaira, Slonokoščene obale in Burundija, v različnih  deležih tipov mišičnih vlaken (hitra in počasna vlakna), kot tudi količini mišičnih encimov. Mišična biopsija je pokazala večji delež hitrih mišičnih vlaken in manjši delež počasnih (slow twitch fibres) pri tujih afriških študentih, kot tudi 30 do 40 % večjo učinkovitost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, torej boljši izkoristek energije. Študija pa ni zajela afro-ameriške in afro-karibske populacije in tako zanemarila evgenične posledice trgovine s sužnji, kot tudi možne regionalne razlike v Zahodni Afriki. Možno je namreč, da so današnji najboljši atleti/športniki potomci populacije, ki izhaja iz relativno majhnega področja Zahodne Afrike (Davidson, 1970).

Prihodnjič: Še nekaj bio-medicinskih dejavnikov (biokemične razlike, motorika, dihanje, kosti, hormoni) in razmislek na temo atletske uspešnosti (zahodno)afriških športnikov.

Literatura

Glej prvi del serije Rasa in šport.