Škodljivost večjih količin beljakovin
V medijih se skoraj vsakič, ko je govora o količini beljakovin v raznih dietah, omenja, da večja količina škoduje ledvicam in je eden od dejavnikov pri nastanku osteoporoze. Poleg tega se uživanje večjih količin beljakovin povezuje tudi s povišanim holesterolom in celo rakom. Kreh, kreh, ja, življenje je nevarno. In vožnja z letalom tudi. Če letalo seveda ni vzdrževano in je nagnjeno k temu, da mu na višini 1500m odpade eno od kril. Podobno je s škodljivostjo večje količine beljakovin.
Beljakovine in ledvica
Raziskave, ki so dokazale negativne posledice uživanja večje količine beljakovin, na katere se opirajo razni prehranski strokovnjaki, ki jim zvesto sledijo neuki novinarji, so te negativne posledice dokazale pri ljudeh, ki so že imeli okvarjeno funkcijo ledvic oziroma so imeli zgodovino problemov z ledvicami. Ena od nalog ledvic je namreč izločanje sečnine, ki je končni produkt presnove beljakovin in je sama po sebi povsem neškodljiva.
Ljudje, ki imajo zdravstvene težave z ledvicami, težje izločajo sečnino, kar predstavlja dodaten stres za ta organ iz česar nekateri zaključujejo, da so večje količine zaužitih beljakovin, tudi za povsem zdrave ljudi, škodljive. To je, jasno, traparija, saj nikoli ni bilo dokazano, da visokobeljakovinske diete pri zdravih ljudeh povzročajo kakršnakoli bolezenska odstopanja ledvičnih funkcij. In če pogledamo še iz povsem praktičnega vidika: Milijoni tekmovalnih športnikov in rekreativcev po svetu uživajo precej večje količine beljakovin od priporočenih, nekateri, ki sploh niso redki, celo nekajkrat večje (4 – 5 g/kg telesne teže). Če bi bile večje količine beljakovin zares škodljive, ta zdrav del populacije dejansko ne bi bil nikoli zdrav. Športniki bi imeli zdravstvene težave z ledvicami. Pa jih nimajo in jih, vsaj ne zaradi uživanja večje količine beljakovin, tudi nikoli ne bodo imeli.
Beljakovine in osteoporoza
Osteoporoza je degenerativna bolezen kosti, za katero je značilno postopno izgubljanje kostne mase, pri čemer se sama sestava kosti ne spremeni, zmanjša se le njena gostota. Zaradi zmanjševanja kostne mase kosti postanejo krhkejše, bolj lomljive.
Na pojav osteoporoze vplivajo številni notranji in zunanji dejavniki. Mednje med drugim spadajo:
- Spol
- Starost
- Pojavnost v družini
- Hormonsko stanje
- Pomanjkanje telesne aktivnosti
- Razvade (alkohol, kajenje)
- Makrohranila (beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe)
- Mikrohranila (vitamini, minerali)
- Pomanjkanje telesne aktivnosti (sem to že omenil?)
Teorija, ki povezuje povečan vnos beljakovin z osteoporozo pravi, da večje količine beljakovin pozročajo večjo kislost krvi, zaradi česar mora telo za nevtralizacijo kislosti porabljati minerale iz kosti. V tem kontekstu je treba razjasniti dve stvari:
- Do večje zakislenosti krvi prihaja zaradi drastičnega omejevanja zaužitih ogljikovih hidratov (okrog 50 g ali manj dnevno) pri t.i. ketonski dieti, ki jo nekateri zamenjujejo z visokobeljakovinsko. Poleg tega pa v tem članku ne govorimo ne o prvi ne o drugi dieti, pač pa o povečanju zaužitih beljakovin nad splošnimi priporočili (npr. 1,5 – 3 g/kg telesne teže).
- Tudi, če bi obstajal neposreden dokaz, ki bi nedvoumno povezoval visok vnos beljakovin z osteoporozo (pa ne), je to le eden od zunanjih dejavnikov tveganja in za zdravstveno ozaveščene, športno aktivne ljudi verjetno tudi edini, saj je vnos ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov in mineralov pri tej populaciji običajno zadosten.
Dejstvo je (in to so pokazale tudi raziskave), da imajo športniki kljub uživanju nekajkrat večjih količin beljakovin od priporočenih, gostejše, močnejše kosti kot ostala – negibljiva – populacija. Miljoni športnikov in rekreativcev sledijo takemu prehranjevalnemu režimu brez negativnih posledic in še nikjer ni bilo dokazano, da je med bivšimi športniki pojavnost osteoporoze višja kot pri ostali populaciji. In da ne bo kakšne pomote: Ali je torej uživanje večjih količin beljakovin primerno tudi za starostnike, ženske v menopavzi in ljudi, ki jim višek telesne aktivnosti predstavlja hoja po nakupovalnih centrih? Morda. Dokončnega odgovora na to vprašanje še ni. Vsekakor pa jim ne bi škodilo, če bi 30 g »cukra« zamenjali z beljakovinami, ne? V nedavni raziskavi se je namreč ženskam, ki so dnevno dobivale dodatne beljakovine, povečala gostota kosti glede na skupino, ki dodatka ni dobivala.
Beljakovine in holesterol
Heh, tale je pa res za lase privlečena. Torej: Strokovnjaki opozarjajo, da so prehranski režimi s povečanim vnosom beljakovin povezani z visokim holesterolom v krvi. Ti strokovnjaki pa običajno pozabijo dodati, da je po novejših raziskavah povišan holesterol v največji meri odvisen od genskih predispozicij in ne od hrane, ter da so taki režimi potencialno rizični le, če se človek baše z živili, ki imajo poleg beljakovin tudi visok delež nasičenih maščob.
Teoretično in praktično je povsem mogoče pojesti 150g beljakovin in hkrati le okrog 10g maščob. Med taka živila spadajo npr. piščančje in puranje prsi brez kože, posneta skuta in nekatere vrste rib. Jasno, meso ne sme biti cvrto, prelito s smetano, obloženo s sirom…
Beljakovine in rak
Nekaj časa sem gubal čelo in razmišljal, ali naj to povezavo sploh omenim. Prišel sem do zaključka, da bom – če tega ne storim – do pomembnih informacij enako mačehovski kot nekateri strokovnjaki, ki izobraževanje svoje publike raje zamenjajo s kategoričnimi trditvami. Slednje je namreč precej lažje in časovno manj zahtevno. Primer:
Vprašanje: Slišala sem, da beljakovinsko bogata hrana lahko povzroča raka. Kako je s tem?
Odgovor 1: Kar ste slišali vsekakor drži. Nedavne raziskave to potrjujejo. Izogibajte se visokobeljakovinski prehrani.
Odgovor 2: Beljakovinsko bogata hrana sama po sebi ne povzroča raka. Za to ni nikakršnih znanstveno oprijemljivih dokazov. Problem pa se pojavi, če na račun večje količine zaužitih visokobeljakovinskih živil drastično omejimo uživanje zelenjave in žitaric, saj s tem omejujemo tudi vnos nujno potrebnih vitaminov , mineralov in balastnih snovi. Zaradi tega lahko oslabi imunski sistem, okrnjeno pa je tudi preprečevanje nastajanja ter odpravljanje škodljivih snovi – prostih radikalov. Tako omejena prehrana je eden od dejavnikov tveganja za pojav raka.
Opazite razliko med odgovoroma? Oba sta sicer pravilna, vendar prvi zataji pomemben del konteksta problema. Zakaj se v pop medijih pojavljajo tako nepopolne informacije? O tem presodite sami.