Dieta

Vsako leto spomladi in pred poletjem ter konec decembra in v začetku januarja dobim večje število e-mailov, v katerih me pošiljatelji sprašujejo, kaj naj jejo, da bodo shujšali, prosijo me, naj jim pošljem kakšno dieto in sprašujejo, katera od popularnih diet je najučinkovitejša. Naštevajo ločevalno dieto, atkinsovo dieto, dieto po Montignacu, dieto z zeljno juho, sadno dieto itd. Večina je katero od teh diet tudi že “preizkusila”. In ravno v tem se skriva največja težava; diet se ne bi smelo preizkušati. Še več, sodobna popularna percepcija pojma diete je že v osnovi popolnoma zgrešena.

Dieta

Za večino ljudi ima beseda dieta negativen prizvok, je nekaj napornega, nekaj, kar zahteva odrekanje, vendar na srečo traja le nekaj časa, če je le možno samo kakšen teden, dva ali še manj. A pravi, tudi zgodovinski oz. etimološki  pomen besede dieta (srednjeveška latinščina – diaeta, stara francoščina – diete, stara grščina – diaita itd.) je največkrat način življenja oz. način prehranjevanja, ki ima lahko določen namen (npr. odpravljanje odvečne telesne maščobe, vzdrževanje telesne teže, pridobivanje telesne teže oz. mišične mase, ohranjanje splošnega zdravja, uravnavanje prebave itd.). Dieta torej ni in nikakor ne bi smela biti (čeprav to velikokrat ne drži niti v strokovnih krogih) sinonim za shujševalno kuro, kratkoročno drastično spremembo prehranjevanja z namenom zmanjšanja telesne teže, pač pa jo je treba dojemati kot dolgoročno spremembo prehranjevalnih navad, ki vodi do vzpostavitve in nato vzdrževanja normalnega razmerja med pusto telesno maso in telesno maščobo ter odprave presnovnih posledic debelosti (oz. kakšne druge bolezni).

Ena za vse … niti ne

Kot preprost, vseobsegajoč odgovor na – sploh v zadnjih desetletjih zelo pogosto in zato komercialno zanimivo – vprašanje kaj in koliko jesti, da bi prišli do želenih rezultatov, največkrat manjše telesne teže, so nastale številne diete. Uporabnik naj bi se le držal predpisanega režima – vsebinsko in količinsko – in rezultati naj ne bi izostali. Žal je zadeva v taki obliki že v osnovi napačno zastavljena.

Imata lahko 160 cm visoka in 80 kg težka ženska in 190 cm visoki in 130 kg težek moški enako dieto, vsebinsko in količinsko? Ali pa enako težka in visoka moška, le da je prvi star 25 let, drugi pa 55? Ali pa, v končni fazi, dve enako visoki, težki in stari ženski, ki pa imata glede hrane popolnoma različna okusa? Je dieta z rižem primerna za nekoga, ki ne mara riža? Naj ta človeč pač potrpi ali naj riž zamenja z npr. ješprenom? Kaj pa življenjski stil? Imata lahko računalniški programer, ki cele dneve preždi pred monitorjem in manager, ki je v vsakem trenutku na desetih koncih, enako dieto? Kaj pa samski človek in človek z družino? Jasno, dieta je sicer lahko zelo podobna, vendar pa v večini primerov ne more oz. ne sme biti, saj bi bila za enega ali drugega (preveč) neprimerna.

Dieta, pisana na kožo posamezniku

Večina, ki preizkusi to ali ono dieto, slej kot prej ugotovi, da je po obetavnem začetku kmalu prenehala “delovati” ali pa začnejo zaradi napornosti, fizične, ki največkrat izhaja iz neprimerne energetske in hranilne vsebnosti,  in / ali psihične, iskati bližnjice oz. si mučenje lajšajo, največkrat na neprimeren način; piškot ali dva po obroku, namesto navadnega sadni jogurt, dodaten prigrizek med obroki ipd. Nekaj časa še vztrajajo, nato pa začnejo preizkušati drugo dieto, ki naj bi bila boljša kot prva. A se seveda  izkaže, da ni. Tako skačejo od ene do druge diete in če vztrajajo dovolj dolgo, običajno pridejo do spoznanja, da je najboljše, če si režim prehrane oblikujejo kar po svoje in pri tem uporabijo z leti pridobljeno znanje in izkušnje. Skratka, da se držijo lastne strategije, ki jo po potrebi spreminjajo in dopolnjujejo (seveda obstaja tudi nezanemarljivo število ljudi, verjetno je to kar večina, ki do tega spoznanja nikoli ne pridejo ali pa popolnoma obupajo).

Čeprav je opisana pot do lastnega prehranskega režima pogosta, pa je časovno manj potratno, če znanje, ki ga nato preizkušamo v praksi, pridobivamo na bolj neposreden in / ali hitrejši način, npr. iz strokovne ali poljudno-strokovne literataure. Primer take literature so npr. članki na Cenim.se in podobnih straneh. Namen člankov na tej strani ni podajanje instant rešitev za doseganje kakršnihkoli že ciljev, pač pa posredovanje informacij, ki jih lahko bralec uporabi pri oblikovanju lastnega prehranskega režima, režima, ki mu bo odgovarjal iz vseh plati in ga bo tako lahko privzel za svojega, kot privzeti, vsakodnevni, fizično IN psihično neobremenjujoč način prehranjevanja.

Bi bila danes debelost tak globalen zdravstveni problem moderne družbe, če bi bile vse te predpisane, super učinkovite diete, ki polnijo razne revije in žepe njihovih kreatorjev (in še vseh posrednikov) res tako učinkovite, kot obljubljajo?