Dehidracija in telesne sposobnosti

Nekega poletja približno 18 let nazaj, sem počitnice preživljal na hrvaški obali, bolj natančno v Medulinu pri Pulju. Bil sem vroč, brezskrben in blazno aktiven, nekako tako kot tisti dnevi. S prijatelji smo cele dneve lazili po plažah, komentirali dekleta in včasih kakšno celo ogovorili. Zabavali smo se 24 ur na dan in nasploh počeli vse tisto, kar se za take mladiče spodobi. Med mano in prijatelji pa je obstajala drobna razlika, ki smo jo vsi sprejemali brez večjih problemov: 2 uri dnevno sem bil odsoten. Medtem, ko so oni tisti čas preživeli na običajen način, sem jaz odšel na trening.

Že od malih nog sem bil zagrizen atlet.

Nekega dne smo se odločili in jo že zjutraj popihali na rt Kamenjak, konico Istre, ki je od Medulina oddaljen, ocenjeno, približno 15 km. V popoldanskih urah, ko nas je začela počasi dajati lakota in se je približeval čas odhoda proti varnemu zavetju apartmajev in hladilnikov naših mam, sem oznanil, bom nazaj tekel. Ob petih popoldne, po 30ih stopinjah celzija, 15 kilometrov. Ugovorov jasno ni bilo. Vidmar je tako ali tako usekan, ne?

Tako se je začelo. Štoparica na roki je pričela seštevati sekunde, nato minute. Običajno sem za 15 km porabil približno 70 minut, zato sem predvideval, da bom, glede na celodnevno lajhanje, tokrat potreboval kakšnih 10 minut več, torej uro in dvajset.

Puščava Kamenjaka je bila že za menoj, nato vasica Premantura potem pa dolgo časa nič. Samo trda, vroča cesta in infra pečica nad glavo. Po približno pol ure se je začelo.

Najprej so se mi pričela lepiti usta in požiralnik. Že takrat sem vedel: slabo, zelo slabo. Lahko bi se ustavil a to bi bilo tako kot bi prijatelju rekel, da si ne upam nagovoriti dekleta: raje takoj CRKNEM. In sem tekel dalje.

Sekunde so se pričele vleči kot čas v peklu. Nič ni pomagalo: ritmično štetje korakov, ritmično štetje vdihov, brisanje misli, obnavljanje najrazličnejših seznamov… nič. Vsak poizkus odvračanja pozornosti od ceste in vročine je jalovo propadel. Raje takoj CRKNEM pa me je gnal naprej.

Po petdesetih minutah sem opazil, da so se mi roke spremenile v razkuhane špagete. Skoraj smešna mlahavost je zajela cel zgornji del telesa in moral sem se prisiliti, da sem vse skupaj nekoliko napel in držal v kolikor toliko pravilnem položaju. Bilo mi je povsem jasno: če se mi poruši tehnika, se bo pravo mučenje šele začelo, lahko pa se celo zgodi, da se bom moral ustaviti. In raje takoj CRKNEM…

Še petnajst minut kasneje so se mi v glavo naselili vsi zvonovi tega sveta. Z vsakim srčnim utripom mi je hotelo razklati lobanjo, ko si je zgoščena kri utirala pot skozi žile. Podplati so žgali, spodnji del hrbta pa se je spremenil v rigidno podporo moji trmi… ali neumnosti. In najhuje: občutek, da tega še ne bo prav kmalu konec, je dobil pijanskega prijatelja, s katerim sta se majala na cesti pred mano in krulila od sadističnega zadovoljstva – Medulin 5 km. Bil sem pomilovanja vreden polž.

Od tod dalje so bili samo še koraki in strmenje v prazno. In rahli krči v meča in sprednje stegenske mišice, ki so se na cilju opogumili in nekajkrat zagrabili kot se spodobi. Ves podvig je trajal več kot uro in pol, skoraj pol ure dlje, kot običajno. Zakaj? Je bilo krivo sonce, vročina?

Ne. Oziroma le posredno.

Kot sem bil poučen kasneje, je bila kriva dehidriranost, pomankanje tekočine, kar dejansko lahko povzroči, da CRKNEŠ. Tudi dobesedno. Čeprav se morda sliši čudno, sem vesel, da sem dobil to lekcijo. Občutki so bili zares… nepozabni.

Dobro. Zdaj pa se lotimo zadeve še sistematično in nekoliko bolj natančno.

Posledice dehidracije telesa

Dehidracija ima močan vpliv na številne fiziološke procese v telesu. Ko se enkrat znajdemo v stanju pomanjkanja tekočine, se ti procesi kvarijo drug za drugim, padajo kot domine, ki jih je med nadaljevanjem aktivnosti izredno težko, največkrat nemogoče, zaustaviti. Zato je preprečevanje dehidracije še preden se ta pojavi izrednega pomena za normalno delovanje organizma med in po vadbi.

1. Raziskave opravljene na rekreativcih in športnikih kažejo, da je izrazit upad telesnih sposobnosti opaziti že pri izgubi 1% – 2 % telesne teže na račun telesnih tekočin. To npr. pri 60 kg težki tekačici znaša od 0,6 – 1,2 kg.
2. Pri visokointenzivni intervalni telesni aktivnosti, pri kateri vsak interval trajaja približno minuto (npr. intervalna aerobna vadba, vadba v fitnesu itd.) je upad telesnih sposobnosti zaradi 2,5% izgubljene teže na račun telesnih tekočin lahko tudi do 45%!
3. Upadanje telesnih sposobnosti je sorazmerno z izgubljanjem telesnih tekočin oziroma dehidracijo.
4. Dehidracija se najhitreje pojavi v vročih klimatskih pogojih z visoko relativno vlažnostjo. To seveda ne pomeni, da dehidracija v hladnejši klimi ni mogoča; prav lahko se pojavi tudi pozimi ali med plavanjem, čeprav vročine in potenja ne občutimo tako kot pod vročim poletnim soncem.
5. Dehidracija lahko pripelje do vročinskega udara oziroma prekomernega segretja telesa. Potenje je namreč eden od mehanizmov uravnavanja telesne temperature in če ni vode, ni potenja in s tem hlajenja telesa.
6. Močna dehidracija lahko povzroči slabost, bruhanje in drisko, kar stanje še dodatno poslabša, saj pride do dodatnega izgubljanja tekočine iz telesa.
7. Poleg direktnih vplivov na trenutne telesne sposobnosti, dehidracija vpliva tudi na delovanje telesa po aktivnosti, saj otežuje absorbcijo tekočin iz črevesja, zaradi česar nadomeščanje izgubljene tekočine oziroma rehidracija traja precej dlje.
8. Močna dehidracija zmanjšuje mentalne sposobnosti športnika, kar vpliva na koordinacijo, ocenjevanje položaja itd. To lahko vodi do poškodb – npr. zvin gležnja, natrganje mišic itd.

Toliko o posledicah dehidracije telesa. Naslednjič: Praktični nasveti za uživanje tekočin pred, med in po vadbi.